s svetnikom na “ti”

17. SEPTEMBER – SV. HILDEGARDA IZ BINGNA

Ljuba sveta Hildegarda!

Kadar me kdo, zaradi moje vere in mojih nazorov, pošlje v … mračni srednji vek, pomislim nate!
Kadar me kdo poučuje o cerkvenem zatiranju žensk, pomislim nate!
Kadar poslušam kvazi feministično javkanje, pomislim nate!

Le pomislite:
na vrhuncu pregovorno mračnega, neizobraženega in v vseh pogledih zaostalega srednjega veka – ki pa še zdaleč ni bil tako temačen, nerazgledan in v skoraj vseh pogledih nazadnjaški, kot je naš čas…
se znotraj institucije, ki je v svoji hierarhični strukturi izključno moška – pa čeprav ti moški nosijo kikle in jim tako pregovorno že od nekdaj pa vse do danes manjka tisto kar pritiče hlačam, in kar se praviloma nosi v hlačah…
no, se pojavi ženska … ne samo ženska, celo nuna … pred katero se lahko skrijejo in od sramu v zemljo pogreznejo vse in vsi, ki v sveti feministični vnemi kurijo svoje umazano perilo in v borbi za ženske pravice, ne le ženske, ampak celotno človeštvo potiskajo v … saj bi rekel srednji vek, pa prav zaradi tebe, Hildegarda, to ne drži … bi rekel v kameno dobo, pa tudi tam ni bilo tako topoumno … »konec sveta« je še najbolj primerno … propad … kaos … in kar je še teh negativizmov.

Ti, Hildegarda, ženska, nuna, jezika nisi šparala. In si svoje in kar mu gre povedala vsakemu, ki te je bil pripravljen poslušati. In poslušali so te! In prosili za nasvet! Vsi možje in veljaki in voditelji tistega časa. In jim izrekam priznanje za modrost in ponižnost, ki ju danes pogrešamo.
In si tako dala cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega. Vmes pa še papežu, kar je papeževega. Kar je čisto običajna praksa in postopek. Le da se zalomi, ko kakšen cesar misli, da je Bog, in se kakšen papež obnaša kot cesar!

Umetnica, pesnica, zdravnica, mistkinja, prerokinja … a si svoja videnja preverjala pri duhovnih avtoritetah … in Svetem Duhu … kljub temu, da bi lahko ob vsem, kar si bila, bila tudi samozavestna … pač nisi bila vase zagledana, kot na žalost mnogo današnjih umetnikov, pesnikov, znanstvenikov, prerokov … ki odprejo usta, ko misel še počepnila ni, kaj šele, da bi se usedla v možganih … in potem imamo, kar imamo! Predvsem nimamo duha. Da o Svetem Duhu sploh ne govorim.

Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in razlij na nas.

Gregor

 

 

10. SEPTEMBER – SV. NIKOLAJ TOLENTINSKI

Dragi sveti Nikolaj iz Tolentina!

Priznam, da, ko slišim ime Nikolaj, pomislim na Svetega Miklavža! Kako tudi ne, saj je Miklavž brez dvoma velik svetnik, morda celo največji … ker ga častijo stari in mladi, verni in neverni, brezverci in ateisti … Marsikoga, ki se je ločil od Cerkve in na vsa usta zagotavlja, da jo sovraži, sem že videl nabirati darove za svetega Miklavža!

In midva, dragi moj Nikolaj Tolentinski, sva svetemu Miklavžu lahko še posebej hvaležna. Tvoja starša sta se dolgo trudila zate … za otročka … pa vse zaman. In sta bila žalostna, čeprav je trud za otroka lahko nadvse lep. Potem pa sta poromala v Bari, na grob svetega Miklavža … in kako naj bi ju svetnik, ki uslišuje prošnje celo ateistom, okorelim liberalcem in razvajenim pamžem, pustil oditi praznih rok. Oziroma, praznega naročja! Miklavžev dar si, Nikolaj … kot moja druga hčerka, ki jo je preko pisma Miklavžu, izprosila prva.

In ker življenje daje le Bog – svetnik pač le izterja povračilo usluge – si ti svoje življenje v zahvalo posvetil Bogu in še kot puhast pubertetnik potrkal na vrata avguštinskega samostana. Danes bi rekli, da si življenje zavrgel, ga zapravil … saj le še redki vidijo smisel v postu, molitvi in pokori. Ti pa si se posvetil spovednici in prižnici!
Kar samo po sebi še nič ne pomeni! Tudi danes mnogi duhovniki ure in ure preždijo v spovednici … ali pa so ure in ure na prižnici! – No, roko na srce … pridigajo nekaj minut, a je tak dolgčas, da se vernikom vlečejo kot ure! Tako pač je, če duhovnik pridiga v spovednici in se izpoveduje na prižnici!
Ti pa si s svojim življenjem izven spovednice, prižnice … izven cerkve … pričeval … in privabil ljudi v spovednico in v cerkev.

Skrbel si za najbolj odrinjene in pozabljene … pri tem pa jedel le kruh in sočivje. Torej te bodo – upam – za svojega zavetnika razglasili vsaj vegani! Saj kakšnega posebnega povpraševanja po tebi, kljub tvojemu svetniškemu in asketskemu življenju – ali pa prav zaradi njega – ni!
A ker si priprošnjik za vsakdanji kruh in dušam v vicah, se ti iz obeh razlogov močno priporočam.

Obilo žegna ob tvojem godu! Pa nam ga vrni in razlij na nas!

Gregor

 

3. SEPTEMBER – SV. GREGOR VELIKI

Dragi moj Sveti Gregor, moj nebeški patron!

Ko bi me le s teboj družilo še kaj več, kot zgolj plešasta glava in ime. Ime, ki pomeni »sem buden, čuječ, živim«. Moje prespane ure so maloštevilne, in živim tudi, a če sem čuječ, je drugo vprašanje?

Zaradi tvojega življenja … dela, ki si ga opravil … načina, kako si ga opravil … kako si živel… skratka: zaradi tvoje svetosti … sta ti zgodovina in izročilo nadela ime »Veliki«! Pa vendar se pobožno ljudstvo vseskozi šali na tvoj račun, rekoč, da »še nisi v nebesih«… ker šele »greš gor« … »gre-gor« … In bi bil tako lahko, poleg tega, da si zavetnik učenjakov, učiteljev, šolarjev, pevcev, zidarjev in – ha!? – izdelovalcev gumbov, tudi zavetnik tistih, ki jim ni uspelo! Ali pa: še ni uspelo! Zavetnik vseh, torej!

Mimogrede: danes je prvi šolski dan, pa te prosim, da popaziš na naše šolarje, da jih spremljaš na križiščih in prehodih … tako cestnih kot življenjskih … posebno na prehodu v puberteto … in iz nje. In da učiteljem posreduješ modrosti, ki si jo sam v obilju premogel!

Da si, moj ljubi Gregor, malo nor, je jasno … saj je dejstvo, da si premaknjen! Svetniki običajno godujejo na obletni dan svoje smrti … ko so se rodili za nebesa. A ker ti šele »greš gor« in ni jasno, če si v nebesih, so ti god premaknili na današnji dan, 3. September, ko si bil posvečen za papeža. In zdaj še ptički, ki so se svoj čas ženili na pomlad, na tvoj god … ne vedo, ali bi se ženili ali ne? In se običajno ne? Ali pa zmeraj manj! In gnezdijo kar na koruzi! In se zato ženijo vseh sort ptiči! Tudi taki, ki ne pašejo skup!
Vidiš kakšne resne posledice nastanejo, ko se cerkvena birokracija vtika tja, kamor ni treba … v koledar, na primer!

In ko sem že ravno pri cerkveni birokraciji: ti si ustanavljal samostane, kjer se je le dalo, tako rekoč. Še iz lastne hiše – palače si naredil samostan … Za razliko od današnjih samostanov, ki vse bolj spominjajo na palače … in zasebna stanovanja!
Razdajal si iz cerkveno blagajne, rekoč da je to »imetje revnih«, a kot si ti reformiral bogoslužno petje, so mnogi »bogoslužni« reformirali tvoje navade in so tako skozi stoletja revni s svojim imetjem polnili cerkvene blagajne!

Ti luč iz začetkov mračnega srednjega veka, ki svetiš v temni konec današnje razsvetljene dobe!
Obilo žegna za tvoj god! Pa nam ga vrni in razlij na nas!

Gregor

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *