s svetnikom na “ti”

29. 6. – SV. PETER IN SV. PAVEL

Ljuba moja sveta Peter in Pavel!

Sveta Peter in Pavel - Vir: splet

Kakšna dvojica!

Čeprav v življenju nista prav veliko časa prebila skupaj, si zdaj že celo večnost delata družbo po naših cerkvah. Kjer je eden, je tudi drugi … običajno levo in desno od oltarja. Eden vihti ključe, drugi pa meč. Ko izgovoriš eno ime, se neizbežno zraven prilima še drugo .. vedno v paru. Čeprav sta si precej različna. Že vse od začetka.

Eden neizobražen, drugi šolan. Eden vihravo robat, drugi ostro uglajen. Eden, ki je Jezusa neprestano zrl, in drugi, ki ga ni mogel videti. Eden, ki ga je z mečem branil, in drugi, ki ga je z mečem preganjal.

Božja duhovitost. Ki pokaže, da Bog združuje, kar je na videz nezdružljivo. Da lahko v njem, v Kristusu, v Cerkvi, živi, deluje in sodeluje, kar v človeških očeh nikakor ne gre skupaj.

Peter po imenu trden kot skala, pa po značaju krhek, in Pavel po imenu majhen, pa velik v delih. Temelj, na katerem stoji Cerkev, in beseda, ki širi Evangelij in osvaja.

Kakšna dvojica!

Oba nekako bivata in živita v meni. V obeh se prepoznam in oba prepoznam v sebi.

Včasih se spreta v meni, ko sta se sprla tudi vidva. A to je križ. V središču trdno povezan in združen, medtem ko ga vleče narazen do skrajnosti. Tudi v tem je norost križa. Tudi v tem sta vidva … in tudi v tem je Cerkev.

Ribič, ki je postal pastir, in profesor, ki je postal izdelovalec šotorov.

Ta, ki je zatajil, je postal ta, ki vodi; in ta ki je preganjal, je postal ta, ki osvaja.

Tudi to mi pričuje, tudi o tem pričujem.

Ljuba moja sveta Peter in Pavel.

Obilo žegna ob vajinem godu. Pa nam ga vrnita in v obilju izlijta na Cerkev, ki še vedno stoji in oznanja.

Gregor

22.6. – SV. TOMAŽ MORE

Ljubi moj sveti Tomaž More!

Portrait of Thomas More from a painting by Hans Holbein the Younger, 1527.

V današnjih časih, ko ne opazimo več obračanja plaščev po vetru, ker plašče nosijo le stare mame, politiki v parlamentu pa so pogosto oblečeni slabše kot jaz, ko se napotim sekat drva …

… v današnjih časih, ko nekateri strankarsko pripadnost menjajo pogosteje kot nogavice in spodnjice …

… v današnjih časih, ko sta prepričanje in usmeritev na razpolago najboljšemu ponudniku …

… v današnjih časih, ko se o veri in vernih v politiki ne govori, razen kadar je le-te in take treba spraviti v kakšen predalček še raje pa vreči iz predala …

 … je tvoj zgled, ljubi moj sveti Tomaž More, zgled pokončnosti in neomajnosti do bridkega konca še kako potreben. In pomemben.

V današnjih časih, ko se vedno manj ljudi poroča …

… v današnjih časih, ko se poročeni ločijo in razidejo, hitreje kot previješ otroka …

… v današnjih časih, ko poroka sploh ni pomembna in se jo omenja le, ko o njej sanjarijo tisti, ki se poročiti ne morejo …

… je malce nenavadno razumeti, da je celotna država zaradi razporoke in ponovne poroke svojega kralja, čez noč zamenjala vero. Ali vsaj versko usmeritev, če hočete dlakocepiti.

In če so vsi izgubili pamet  – v strahu za svoje življenje ali iz pridobitništva, si ti  – pogumno – ohranil pamet, srce in vero, a izgubil glavo. Pridobil pa večno življenje.

Luzer tega sveta, je zmagovalec  onstranstva.

Sveti Tomaž More, zavetnik politikov in državnikov – prosi za nas! Prosi za vse nas, ki nismo ne politiki ne državniki, da bomo sledili tvojemu zgledu, zavedajoč se, da smo vsi država in da mi volimo politike. Prosi za vse nas poročene, da bomo zvesti svojim obljubam, kot si bil zvest ti – do krvi in čez. Ko se pravo življenje šele začne.

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

15.6. – SV. VID

Ljubi moj sveti Vid!

Da si med Slovenci znan in priljubljen, govori kopica »Šentvidov« posejanih po naši mali deželici in še večja kopica – kar kup – še gosteje posejanih cerkva in kapelic. Resnici na ljubo – in upam, da ne boš razočaran – pa je treba povedati, da gre to priljubljenost pripisati Svetovitu, poganskemu bogu, ki so ga častili naši slovanski predniki, ki si ga s pokristjanjenjem teh krajev spodrinil s prestola … ali bolje rečeno – oltarja.

Priljubljenost je nedvomno botrovala temu, da so te uvrstili med »štirinajst priprošnjikov v sili«  in so te klicali na pomoč za zdravje živcev in oči, zoper blisk in strelo in ob kačjih pikih.

Za svojega so te vzeli lekarnarji in pivovarji, viničarji in rudarji, gluhci in mutci, in – glej, no, glej – gledališki igralci. In je to kar pester in zanimiv zbor.

Glede na to, da naj bi te, kot pravi legenda, vrgli v kotel z raztopljenim svincem, razumem zakaj lekarnarji in pivovarji. Viničarji zaradi letnega časa v katerem goduješ? Rudarji verjetno zaradi zdravega pogleda v temi. Kako so do tebe prišli gluhci in mutci, pa mi ni jasno. In ne da imam kaj proti, le razložiti si ne znam. Kar se tiče gledališčnikov pa je stvar popolnoma jasna in razumljiva: Biti na odru je, kot bi te vrgli v kotel, gledališki kritiki pa mečejo polena pod noge in na ogenj. Če pa prisluhnem še nadaljevanju legende o tvojem mučeništvu, da te je iz kotla potegnil angel, potem pa so te dali še na natezalnico, pa dobim še gledališke vaje … ko se s kakim nadobudnim režiserjem ali pretirano navdušeno dramaturginjo naprezaš v nedogled … kot na natezalnici.

Pa da ne bo kdo mislil, da hočem iz umetnikov tako na hitro narediti svetnike … o, ne … čeprav se mi zdi, da je tako kot na odru, tudi na oltarju prav tako ali še bolj naporno stati. »Inu obstati.«

Ljubi moj sveti Vid. Obilo žegna za tvoj god. Pa ga nam, ki znamo biti precej gluhi, ko nas Bog nagovarja, in čisto mutasti, ko se mu je treba zahvaliti, vrni polne kotle, da se nam bodo odprla ušesa in usta. In oči. In srca, seveda.

Gregor

8.6. – SV. MEDARD

Ljubi moj sveti Medard!

Sveti Medard

Tvoj življenjepis mi najprej ponudi slovenski pregovor: »Kakršno vreme Medarda kane, takšno štirideset dni ostane!« in res ne vem, zakaj bi si te vtikal še v vreme. Je pa res, da si, potem, ko si v Kristusovih letih, prejel mašniško posvečenje, štirideset let deloval kot dušni pastir. Štirideset let gorečega oznanjevanja za štirideset dni sonca. Ali dežja. Odvisno, kako »kane«. Čeprav, če »kane«, potem je prej dež, kot sonce.

No, po štiridesetih sončnih letih župnikovanja, so te – tako piše – tako ljudstvo kot duhovščina hoteli imeti za škofa.

In si sprejel.

Potem pa v tvojem življenjepisu preberem stavek, ki bi ga bilo treba zapisati z zlatimi črkami in dati v okvir in obesiti v sleherno škofijsko pisarno na tem ljubem Božjem svetu. Berem: »Obhodil je vse kraje svoje škofije, da bi osebno spoznal čim več svojih vernikov.« In ne bom prav nič komentiral, saj te besede same povedo dovolj. Kričijo celo, če se mene vpraša.

Kakšen škof si bil, pove dejstvo, da so te verniki sosednje škofije, potem ko jim je umrl njihov pastir, hoteli imeti za svojega. In so združili dve škofiji.

Glej, glej: danes jamramo, ker se združujejo župnije, v tvoji časih pa ste združevali škofije. In ljudje so bili še veseli. Je pa seveda res, da smo mi danes, prisiljeni v združevanje in ukinjanje župnij, ker nam manjka duhovnikov, in to se dogaja vsaj z nezadovoljstvom ljudi in peticijami, če ne že kar z uporom, tebi pa so dodali škofijo, ker so ljudje tako želeli in prosili. In bom tudi tu naredil piko in umolknil brez komentarja. Morda pripomnim le to, da se bo pri nas prej kot  združevanje škofij, zgodila kakšna odcepitev župnije in razglasitev samostojnosti, kajti imamo kar nekaj – kako bi človek rekel – samooklicanih škofov. Med posvečenimi, še veliko več pa med laiki in v vseh pogledih neposvečenimi ljudmi. Slovenci smo res narod, kjer se prav vsak spozna čisto na vse, še posebej na maske. O tem mi pričajo gledališke kritike in nedavne politične afere. O cerkvenih zadevah pa se kar tare strokovnjakov in raznoraznih svetovalcev, kako bi škofje in sam papež morali ravnati, da bi bilo prav.

Ljubi moj sveti Medard. Kani nam ugodnega vremena, tako meteorološko kot sociološko … ali kako bi rekel. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in kani na nas.

Gregor

1.6. – SV. JUSTIN

Ljubi moj sveti Justin!

V življenjepisu ob tvojem  imenu, ki pomeni »pravičen in pošten«, in letnici smrti, ki je 165, stoji zapisano: svetnik, filozof in mučenec, in se – žleht, kot sem – sprašujem o vrstnem redu. Kaj od tega si bil prej, oziroma ali si postal mučenec, ker si bil filozof ali ker si bil svetnik?

Pa žlehtnobo na stran.

Najbrž ni nepomemben podatek, da si bil rojen v srcu Palestine, v mestu, ki je bilo zgrajeno na ruševinah nekdanjega Sihema, poznanega po Jakobovem studencu… kjer je Jezusa zažejalo in je Samarijanko prosil : »Daj mi piti!«, hkrati pa potešil njeno in našo žejo z Živo Vodo.

Tudi tebe je že od mladih nog žejalo … po modrosti in resnici …po Bogu … le da nisi vedel kako priti do Njega. Vse tedaj znane filozofske šole so te razočarale in pustile praznega, dokler te ni – med sprehajanjem ob morski obali – nagovoril nek starec in te usmeril k starozaveznim prerokom in h Kristusu. In  tako si, filozof, postal zavzet razlagalec in oznanjevalec Evangelija, posledično mučenec in končno svetnik.

Zdaj mi je tudi jasno, zakaj so mi tako pri srcu samotni sprehodi ob še bolj samotni morski obali: Ker se tam sprehaja Bog! Tebe, moj ljubi sveti Justin, je nagovoril starec, tvojega svetniškega in teološko filozofskega kolega Avguština pa otrok. Sta bila to angelska poslanca ali morda celo sam Oče in Sin? Vsekakor je bil Sveti Duh, ki vaju v razmišljanju vodil k obali in potem premišljeno vodil nazaj med ljudi. Vse skupaj pa je – vsaj zame – še en dokaz Božje duhovitosti in nedoumljivosti, saj se Vsemogočni in Edini enim razodeva kot razigran Otrok, drugim spet kot zrela Modrost. Le mi se v svoji omejenosti prepiramo katera podoba je prava, in ob tem »filozofiramo«, da se kar kadi!

Kot se je skozi zgodovino neprestano dogajalo in se žal še vedno godi,  so modri misleci oblastnikom vsaj nesimpatični in neprijetni, če ne celo odveč, in se jih najraje znebijo. Tako ali drugače. Zlepa ali zgrda.

Pripiši to moji žlehtnobi, ampak duhovito se mi zdi, da te je – filozofa – na smrt obsodil filozof, stoik in rimski prefekt Rustik. Rustik pomeni »star«, in je res, da staro na kratki rok včasih premaga novo, da pa novo, če je pravično in pošteno, na dolgi rok vedno zmaga.

Ljubi moj sveti filozof Justin! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

25.5. – SV. GREGOR VII.

Ljubi moj sveti Gregor VII!

(FILE PHOTO)

Ni lahko slediti soimenjakom, ki so se s svojimi deli v preteklosti več kot izkazali, in tudi zate je kdo mislil, da si, ko si dokaj nerad sprejel papeško službo, obul prevelike čevlje. In čevlji so bili res veliki, če samo spomnim, da jih je od Gregorjev prvi obul tisti, ki so mu ljudje in zgodovina nadeli ime Veliki. Če je bil Gregor Velik, kako veliki so morali biti šele njegovi čevlji. Sploh zate, ljubi moj Gregor VII, saj v življenjepisu piše, da si bil neznatne postave.

A čevlji so ti bili prav. Prej bi lahko rekli, da so ti bili premajhni.

Odločno si nadaljeval boj, ki si ga začel še kot tesni sodelavec – morda bi bil bolj primeren izraz osebni tajnik – kar petim papežem, namreč: da se posvetna oblast ne sme vmešavati v imenovanja škofov, še najmanj pa v imenovanje in postavljanje papeža. Nekaj, kar se nam danes zdi tako logično in samoumevno, včasih pač ni bilo. Morda tudi danes ni in sem jaz samo naiven in preveč zaupam Svetemu Duhu. Če je to sploh mogoče?

Mislim: preveč zaupati Svetemu Duhu.

No, ti si zaupal.

Gregor Veliki je znan po gregorijanskih mašah in gregorijanskem koralu, ti si se v zgodovino zapisal z gregorijansko reformo. Ki te je sprla s tedanjim nemškim kraljem. Ko te je z upornimi škofi pozval k odstopu, si ga izobčil. In še enkrat, ko se je po prvi spokoritvi vrnil na stara pota.

Precej odločen si bil za nekoga z »neznatno postavo«, in lahko bi celo rekli, da so te čevlji, ki si jih obul, ožulili, saj te je ljudstvo, ki te je predlagalo za papeža, na koncu pregnalo iz Rima. Kaj češ, »Hozana!« in »Križaj ga!« se držita skupaj še od Kristusovih časov.

V življenjepisu piše še, da si bil osebno skromen in v zunanjem nastopu čudno junaški. Ne vem, kaj točno pomeni, da si čudno junaški. Čuden sem tudi jaz, kar se junaštva tiče, pa ne vem, no …

Ljubi moj sveti Gregor VII! Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga, reformiranega ali ne, vrni in izlij na nas.

Gregor

18.5. – SV. JANEZ I.

Ljubi moj sveti Janez I.!

Že res, da je bil apostol Janez, od vseh apostolov Jezusu najbolj pri srcu – čisto dobesedno: ko se je pri zadnji večerji sklanjal na Jezusove prsi; in zaradi podatka, da je bila edino njemu prihranjena mučeniška smrt. A papeškim Janezom ki se jih je v zgodovini Cerkve zaenkrat zvrstilo 23, oziroma, če k njim prištejemo še oba Janeza Pavla: 23 in dvakrat po pol, torej: 24 … je Jezus svojo ljubezen izkazoval po pregovoru: »Kogar Bog ljubi, tega tepe.« Saj cerkveni zgodovinarji pravijo, da so vsi Janezi papeževali v težkih časih in razmerah.

In, ljubi moj Janez I, si kot prvi vsem utrl pot.

V politiki je veliko sr…., mislim – smeti, in je potrebno neprestano čiščenje, pomivanje, glancanje, poliranje … zato mnogim zdrsne na političnem parketu. In v politiki je drselo tudi že v časih, ko še ni bilo parketa. In je seveda res tudi, da na marmorju še prej spodrsne.

Tudi tebe, ljubi moj Janez I, so tedanji posvetni vladarji zvlekli v svoje igrice, in si z božjo pomočjo krmaril med njimi, kolikor časa je pač šlo. Ko ni šlo več, pač ni šlo več, in si vdano sprejel pregnanstvo in smrt kot Božjo voljo.

Od vseh papežev Janezev sta za sveta proglašena dva: ti, ki si prvi, in triindvajseti Janez, ki je bil zadnji. Tega je ljudstvo označilo tudi za »dobrega«, ma, si bil dober tudi ti, ta prvi, prav nič ne dvomim.

Ker nas, Slovence, sosednji narodi označujejo za »Janeze«, pa tudi sami si v šali tako rečemo,  te prosim, da z nebeških višav vržeš oko še posebej čez naše kraje … in »janeze« ki nas vodijo in nam vladajo … ki se v našem imenu med seboj prerekajo … Kot papeški Janezi, tudi mi neprestano doživljamo težke čase in razmere … Da smo si tega bolj ali manj sami krivi, ti ne bom omenjal. Pošlji kak vzdih pred božji prestol, da nam bo lažje.

Pa veliko žegna za tvoj god. Izlij ga v veliki meri čez nas.

Gregor

11.5. – SV. MAMERT

Ljubi moj sveti Mamert!

St Mamert

Priznam, da sem v zadregi ali naj ti vljudno sežem v roko, kot to pač storita dva, ki so ju ravnokar predstavili in se še ne poznata, ali naj ti le pokimam z glavo za »živjo ,stari, kako gre«, kot je v na vadi med starimi znanci in prijatelji.

Poznava se – in  se ne.

In pustiva pri strani dejstvo, da bi te, kot pobožen in izobražen obiskovalec nedeljskih bogoslužij, da ne rečem – vernik, pravzaprav moral poznati … saj se po tvoji zaslugi v dneh pred Gospodovim vnebohodom obhajajo tako imenovani »prošnji dnevi«, ko verno ljudstvo prosi za blagoslov rastočih pridelkov in odvrnitev hudih ur in božje kazni. Svoje čase, ko so imeli več pridelkov, so tudi na blagoslove več dali, in ker še ni bilo ne meteoroloških napovedi, raket proti toči in zavarovalnic, so se proti hudim uram borili predvsem z molitvijo, in pred božjo kaznijo so trepetali, medtem ko se danes smejemo … Zato so imeli celo prošnje procesije. Da se je Gospodar žetve, bliska in groma ter Pravični Sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, sprehodil čez polja, travnike, brege in vasi. Dane sto opravimo na »fast food« in »drive in« način. Čeprav je sodba (in z njo kazen) večna.

No, kot rečeno: kar se tiče prošnjih procesij in dni, bi se s teboj moral rokovati.

Kar pa se tiče tvojega imena in tvojega z njim povezanega patronata, pa ti lahko pomežiknem in te sunem pod rebra.

Si namreč zavetnik dojilj. In v naši hiši smo se precej dojili: šest otrok, ki jih je njihova mati in moja žena v isti osebi, vse dojila po dve leti. Kar pomeni, da je dojila dvanajst let, in to trenutno znese dobro petino njenega življenja. In če upoštevam še podatek, da človek tretjino svojega življenja prespi, lahko pridem do matematičnega zaključka, da je žena predojila pol svojega budnega življenja. A ker je dojil tudi ponoči in ji je to kratilo spanec, se račun ne izide popolnoma.

Tvoje ime, moj ljubi sveti Mamert, izhaja iz latinske besede mamilla, ki pomeni prsi!

In prsi so svojevrstno mamilo, ne le za dojenčke … pa bom tu  postavil piko, da se ne bo kdo zgražal. Ti bom pa vseeno pomežiknil, tako po moško, in te sunil pod rebra … saj me razumeš.

Ljubi moj sveti Mamert. Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga  v prošnjih dnevih, prošnjih procesijah ali kar tako povrni in obilno razlij na nas, na naša polja, na naše dojilje in dojenčke.

Gregor

4.5. – SV. FLORIJAN

Ljubi moj sveti Florijan!

Prejmi en lep pozdrav iz doline Šentflorjanske.

In se ti opravičujem, ker ne čutim nobene posebne potrebe, da bi ti pisal. Saj običajno pišem svetnikom, ki jih sploh ne poznam, in tudi sicer človek pač piše nekomu, ki ga že dolgo ni videl … Tvoj obraz pa je  – če odštejem ljubo ženo – zadnje kar vidim zvečer, preden zaspim, in prvo, kar vidim zjutraj, ko spet odprem oči. Saj te je moj pokojni oče naslikal na vrata stare omare, »marajne«, ki zdaj stoji v moji spalnici in v kateri hranim stare gledališke tekste in glasbene CeDejke, ter tako vsak dan med vstajanjem in leganjem gledam kako zlivaš golido vode na mojo Koroško Belo. In bdiš nad mojo preteklo kariero.

Tudi sicer je tvoja podoba razširjena v naših krajih, saj si namalan, če ne na vsakem drugem, pa prav gotovo na vsakem tretjem gasilskem domu. In gasilskih domov imamo pri nas morda še več, kot imamo cerkva, saj se z gasilskim domom ponaša sleherna slovenska vas, kar ne moremo trditi za cerkve.

Vsak otrok brez težav na sliki prepozna dva svetnika: tebe, moj ljubi sveti Florijan, in svetega Miklavža. Vsaka babica v križanko brez problemov pod geslo: vodoravno, osem črk, zavetnik gasilcev, sveti … vpiše tvoje ime. Vsak možak vsaj enkrat na leto obišče gasilski dom, ko je gasilska veselica, medtem ko se cerkve, kljub zapovedi, ogne še za veliko noč!

Res je, da si bil pri nas štirideset let v ilegali in si se umaknil s fasad in praporjev, saj je pihal močan vzhodnik, in so se oblastniki bali bolj kot ognja. Ti pa si bdel nad svojim patronatom in se nisi menil iz katere smeri piha.

Me je pa presenetilo, zdaj ko sem prebiral tvoj svetniški življenjepis, da nisi imel nikakršnega opravka z ognjem. Če kaj, si imel opravka z vodo, saj so te med mučenjem vrgli v vodo in utopili. Morda tudi zato tako rad namočiš svoje gasilce in jih požegnaš z dežjem, ko si gasijo žejo na veselicah. Vsaj pri nas moram reči je tako, saj skoraj vsako leto plešemo v dežju! Kot je nekdaj rekel, zdaj žal že pokojni Košnikov ata: »Gašenje hleva je bilo uspešno. Nobena krava ni zgorela, vse so utonile!«

Ljubi moj sveti Florijan! Ozri se milostno na našo dolino šentflorjansko in pogasi naše razprtije. Čuvaj nas časnega in večnega ognja!

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

26.4. – SV. HOZANA KOTORSKA

Ljuba moja sveta Hozana Kotorska!

Ozana Kotorska – Wikipedija

Ob tvojem imenu v koledarju stoji še zapisano: samotarka.

In tudi jaz ti pišem tole pismo iz samote. Ves svet, in mi z njim, je pahnjen v karanteno. S sosedi se pogovarjamo z balkona na balkon, z žlahto po telefonu, če koga srečaš na sprehodu se ga ogneš, ker ti je zaukazano, da se ga ogneš, kot da je kužen … ker morda je res kužen … Znotraj te izolacije, pa sem se jaz še dodatno samoizoliral. Družinski računalnik bo pregorel, ker se otroci šolajo na daljavo, ker žena dela od doma, jaz pa, ki sem pred izbruhom virusa dejansko delal od doma, sem zdaj ostal brez dela in računalnika … in sem  se umaknil v »kujavnik«, nekaj metrov stran od družinskem hiše, v nekdanjo kaščo. In iz teh štirih kvadratnih metrov, kamor sem si prinesel pokvarjeni prenosnik, ki sem ga usposobil in oživil za potrebe pisalnega stroja, se zdaj, ljuba moja Hozana, pogovarjam s tabo, ki si večino svojega zemeljskega življenja preživela na nekaj kvadratnih metrih.

Mi smo trenutno prisiljeni v osamo, ti si si jo sama izbrala.

»Zazidane device« so rekli takim ženskam, kot si bila ti. Ki so si postavile celice tik ob cerkev, z linico, ki je nudila pogled proti tabernaklju. In iz okna svojega »kujavnika« zrem tako rekoč naravnost na vrata naše vaške cerkve. Trenutno je zaprta, na vratih pa visi  obvestilo in pojasnilo, zakaj je tako.

Mejdun sva si podobna.

Someščani so te menda imenovali »trobenta Svetega Duha«, in tu se najina podobnost na žalost neha. Zaenkrat.

Si želim, da bi tudi jaz zatrobil iz svoje celice, iz kujavnika. Če ne kot trobenta Svetega Duha, pa vsaj kot Jerihonska trobenta … da bi se  podrl kakšen zid v glavah … da bi se zrušila kakšna škarpa v srcih … da bi se zamajal kakšen predsodek  in da bi se odvalila kakšna skala.

Ljuba moja sveta Hozana, ti si iz svoje samotarske celice pomagala ljudem v stiski in obranila svoje mesto Kotor pred Turki.

Se da. Marsikaj se da. Tudi iz samote in osame. Tudi iz kujavnikov. Se da. Marsikaj.

Da bi le doumeli.

Ljuba moja sveta Hozana Kotorska. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

20.4. – SV.  TEOTIM

Ljubi moj sveti Teotim!

Prebiram skop zapis o tebi v Življenjepisu svetnikov in si belim glavo kaj naj pišem o tebi, oziroma o čem naj ti pišem?

Piše, da nam niso znane podrobnosti iz tvojega življenja. Piše, da te je sv. Hieronim, tvoj sodobnik, v svoji knjigi »O slavnih možeh« pohvalil kot pisca in da si pisal »v dialogih«. Piše, da si bil filozof, misijonar in škof. Piše, kar piše … premišljujem … in kar na lepem se v meni prebudi – iz neznanega razloga – močna ljubezen do tebe. Kar tako. Iz »čista mira«, kot smo rekli včasih. Kar na lepem se mi zazdi,  da sva si podobna, oziroma bolje rečeno, začutim željo, da bi ti bil podoben. Še bolj podoben.

Filozofiram. O, kako filozofiram. Seveda ne v strogem znanstvenem in tehničnem pomenu filozofiranja, a rad nakladam, razpredam misli … in to običajno iz fotelja – na zofi. Filozofiram.

Misijonarim. Že od nekdaj sem v družbi drugače in celo nasprotno mislečih, čutečih, usmerjenih, in vseskozi skušam biti most: med bregom, ki naj bi bil »moj« in »naš« ter drugim bregom, ki je »njihov« in »vaš«, čeprav sta oba bregova moja. Kajti rad imam ljudi na enem in na drugem bregu. Ter ljubim reko, ki teče vmes. Jaz pa sem most. Mostarim. Misijonarim.

O škofih ne bi. Sem že prevečkrat povedal svoje mnenje. Sem pa nedolgo tega poslušal novega krškega/celovškega škofa … in jokal od ganotja in radosti. O, naš je! Ne le, ker je Slovenec. Naš!

Kdaj pa kdaj mi kdo reče, da sem »slaven«, in pišem tudi rad, celo v dialogih, ko ti, le da jaz predvsem iz poklicnih – teaterskih razlogov. A moji zapisi niso vredni, da bi ostali v spominu, in čez leta, bo morda o meni kdo govoril, kot o »slavnem«, a zapisov se ne bodo spominjali.

Kot so tudi nepomembne podrobnosti iz mojega življenja … pa čeprav se sam sebi ošabno zdim pomemben. In se zaradi teh »podrobnosti« dostikrat sporečem  s svojo boljšo polovico.

Ljubi moj sveti Teotim, piše, da si bil velik mislec in plemenit človek. Tudi jaz si tega želim. Ne zato, da bi si kdo o meni kaj takega mislil, ampak da bi jaz sam mislil »veliko« in veliko »plemenitega«, to bi rad.

Ljubi moj sveti Teotim. Če zelo enostavno prevedem tvoje ime, si bil v »Božjem timu«, v Božji ekipi. In tudi jaz se trudim, da bi bil. In upam, da sem. Ne le po krstu, temveč po življenju – iz krsta.

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

13.4. – SV. HERMENEGILD

LSpanish Baroque Art — Saint Hermenegild Attributed to Juan Martínez...jubi moj sveti Hermenegild!

Naj me koklja brcne, če sem v življenju že kdaj slišal zate. Tvoje ime zveni kot ime kakšnega virusa. Ali zdravila zanj. Ali čistilnega sredstva. Celo razkužila. Ta so zadnje čase precej iskana in cenjena.

In čeprav se taka primerjava zdi komu nespoštljiva in norčava, nisem prav zelo brcnil mimo.

Tvojem očetu – vizigotskemu kralju – je bilo ime Leovigild, tvojemu bratu Rekared, tvoji mačehi Gosvinta in tvoji ženi Ingunda. Dajte no, priznajte, da je kot bi bral lekarniško brošuro ali se sprehajal med policami s čistili … ali še huje. Priznajte, da če bi zdaj rekel še, da je bilo tvojemu morilci ime Covid, ne bi biti trznili. Ali pač? No, tvoj rabelj je bil Sisbert. A virus je pač virus … in je nevaren še posebej, ko gre za virus nevere.

Tvoja pokojna mati, ki ji edini v tej zgodbi ne vemo imena, je bila katoličanka, oče pa se je po njeni smrti in po vnovični poroki, oziroma zaradi vnovične poroke oprijel arijanstva: verske zmote, ki je trdila, da Jezus ni istega bistva z Očetom.  Da je edini Bog Bog Oče, Jezus pa najpopolnejše ustvarjeno bitje – dober človek skratka, nič več. S Svetim Duhom pa tudi arijanci niso točno vedeli kaj bi … Podobno kot mnogi sodobni katoličani, če smem malček zlobno pripomniti.

Ti zvest, svoji materi in ženi,  si ostal zvest tudi katoliškemu nauku. In  Kristusu.

Pregovarjal te je oče, pregovarjal brat, pregovarjali so te arijanski škofje … Vrgli so te v ječo, kjer si je pravico v svoje roke vzel že imenovani Sisbert in te obglavil.

Kar je pretreslo in strlo očeta. Kar je spreobrnilo brata. In za njim vso vizigotsko državo, ki je predhodnica današnje – vsaj pregovorno – katoliške Španije.

Torej si, ljubi moj sveti Hermenegild, bil neke vrste zdravilo zoper arijanski virus. Čistilno sredstvo in razkužilo za svoj narod.

Vesel sem, da sem te spoznal. Žalosten pa moram dodati, da se mi zdi, da arijanstva še nismo v celoti pregnali. Da se vrača, kot gripa, kot ošpice … kot virus … in desetka naše že tako zredčene katoliške vrste.

»Bog da, Jezus ne!«

»Jezus da, Cerkev ne!«

»Nič Boga, nič Jezusa, le Sveti Duh, a zame je to vesoljne energija!«

Zveni znano, kajne?!

Ljubi moj sveti Hermenegild!            Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in nas razkuži z njim, da bomo varni … da nas zaščiti … in čimprej pogruntaj zdravilo,  da nas ozdravi!

Gregor

6.4. – sv. IRENEJ iz Srema

Ljubi moj sveti Irenej!

No, najprej povejva, da nisi lyonski Irenej, znameniti cerkveni učitelj, pač pa si »naš«, oziroma »od naših dole«. Pa tudi to čisto ne drži,  saj si se po Sremski Mitrovici sprehajal, ko Sremska Mitrovica še ni bila Sremska Mitrovica, ampak Sirmij: torej še preden smo se mi – »naši« in tisti, ki jih zdaj imenujemo »naši od dole« – naučili plavati in smo preplavali tisto rusko reko, kot bi rekel sestradani Franz, in se naselili v te kraje, pri tem pa izropali, požgali, posilili, pobili in pregnali kar je bilo za izropati, požgati, posiliti, pobiti in pregnati, se umirili, se spreobrnili in sprejeli vero in Boga, za katerega si ti mučeniško dal svoje življenje.

Bil si škof. In za današnje čase bo zanimiv in aktualen podatek, da so te postavili za škofa, ko si bil že poročen in srečen očka. Je pa takoj potrebno povedati,  da si, ko si v roke vzel pastirsko palico, zapustil ženo in otroke, jih prepustil skrbi svojih staršev – hvala Bogu za dedke in babice – ter se ves posvetil Bogu in svoji novi službi. In če bi časi mirno in gladko tekli, bi verjetno utonil v pozabo, saj ne bi bil prvi škof, ki je imel otroke in Bog ve, mi pa tudi, da tudi ne zadnji.

V tvojem času je na področju Mitrovice vladal cezar Galerij – desna roka cesarja Dioklecijana, ki sicer nikakor ni hotel biti bolj »papeški od papeža«, prav zato pa bolj »cesarski od cesarja«, kajti prav on je naščuval Dioklecijana k pregonu kristjanov.

Čakalna vrsta ni bila dolga, ljubi moj sveti Irenej, bil si prvi na seznamu. Kot se za svetnika šika in spodobi, Boga nisi zatajil. Niti takrat ne, ko so na sodišče pripeljali tvojo družino: ženo in otroke, ki so te prosili, da si ohraniš življenje. Njih in  sebe si izročil v Božje roke, in kdor je v Božji roki, se ne boji človeških rok niti za ceno lastne glave. In tvojo – odsekano – je odnesla voda … reka Sava.

Zvestobo Bogu in obljubi celibata, si plačal z lastno glavo, med tem ko si danes mnogi belijo glave, kdaj bo celibat odnesla voda.

Ljubi moj sveti Irenej! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

30.3. – bl. AMADEJ SAVOJSKI

Ljubi mAmadejoj blaženi Amadej Savojski!

Tvoj pedigre je nadvse bleščeč. Kajti v celotni zgodovini se le redko kdo (ne rečem, da nobeden) lahko pohvali, da je papežev vnuk. Ti – da. Roko na srce, je bil tvoj dedek, ki mu je bilo prav tako ime Amadej in si brez dvoma dobil ime po njem, »para papež«, razkolni papež. Cerkveni dostojanstveniki nekdaj, še bolj kot danes, niso bili imuni na politične igrice in spletke, je pa tvoj dedek svojo zmoto kmalu spoznal in se vrnil v samostan, v katerega je – da ne bo pomote – vstopil že kot vdovec. Ena velika zmota v življenju povsem zadostuje.

Kot sina savojskega vojvode in hčere ciprskega kralja, so te že sedemnajstletnega poročili s hčerko francoskega kralja … in če bi bilo življenje film, bi lahko samo še mirno odjahal v sončni zahod. Pa se je vse skupaj malo bolj dramsko zapletlo.

Z že omenjeno ženo Jolando sta imela osem otrok, a le eden te je preživel, vsi ostali so umrli v rosnih pa tudi že odraslih letih. Huda preizkušnja za tvojo vero.

Že od otroških let dalje, te je mučila božjast … ali kot so včasih rekli: po božje te je metalo!

Zoprna bolezen. Neprijetna. Neugledna. Sploh za vladarja.

A tebe je »po božje metalo« tudi kot vladarja, saj si vladal nadvse plemenito in usmiljeno. Krščansko. S posebnim posluhom za reveže … pa čeprav si jih ob neki priliki imenoval za »pse« … Takrat namreč, ko so ti očitali, da nimaš lovskih psov. Ti pa si dejal, da so reveži tvoji lovski psi, ki ti bodo ulovili nebesa!

Dobrota je sirota, bi lahko rekli ob dejstvu, da ti še do današnjega dne niso prilepili svetništva in si zgolj »blaženi«. Ti, ki si dobrotno skrbel za sirote se za to ne meniš: Bolje uglašen blaženi, kot razglašen svetnik … če mi dovoliš drobno šalo. In »razglašenih svetnikov« sta polna naš svet in naš čas, takih »uglašenih« na božjo ljubezen in voljo, pa vse manj, zato te prosim, ljubi moj blaženi in brez dvoma sveti Amadej Savojski, pozovi svoje kolege nebeščane v zbor, da ubrano in uglašeno priskočite na pomoč nam, razglašenim zemljanom.

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

23.3. – SV. JOŽEF ORIOL

Ljubi moj sveti Jožef Oriol!

Ni dolgo nazaj, ko sem v neki družbi, a treba je priznati in morda celo poudariti: prešerni družbi, tudi sam prešerno razpoložen, govoril, da komaj čakam, da odkrijem kakega »veselega svetnika«. In pri tem sem seveda imel v mislih svetnika (ali svetnico, da ne bo pomote in užaljenosti), ki ga bodo ljudje, poleg njegove vere ter pobožnih in karitativnih del, za svetnika razglasili zaradi njegovega veselega obraza in besed. Po tihem pa sem k temu dodal – kar se mi zdi, da k veselju samoumevno spada – da se tak svetnik ne bi branil božjih darov v obliki jedače in pijače. Nič preko razumne mere in spodobnosti, se razume, in nikakor ne na račun potreb bližnjega!

In glej, no glej, danes se mi je želja izpolnila. Tako na pol … na žalost. Mojo žalost, seveda. Ne tvojo, ljubi moj Jožef. Kajti berem, da so te ljudje imenovali »veseli svetnik«, saj si bil – in tu se moja žalost začne – kljub neprestanemu strogemu postu, odpovedi vsemu prijetnemu in mehkemu, če smem tako reči, in vsesplošni askezi – vedno veselega in nasmejanega obraza. Očitno si si zelo vzel k srcu tiste Jezusove besede: »Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci; kazijo namreč svoje obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo.  Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.«

Hja, takole na vrhuncu posta, si ravno pravšnji svetnik, da me, ne le opogumiš v mojih postnih prizadevanjih, ampak opomniš, da je veselje vodilo. In da je mogoče biti vesel, kljub temu, da se na vseh koncih in krajih podvržeš »odščipavanju« in odpovedi. Da ni izgovorov. Da »široka pot« slej ko prej pripelje do »ozkih vrat« in da s tem ni šale.

Priznam pa, da sem se nasmehnil, ko sem v tvojem življenjepisu prebral, da si si – vesel kot si bil – na smrtni postelji zaželel, da ti zapojejo »Mati žalostna je stala«, potem pa si se ji pridružil v »Večni Radosti«!

Ljubi moj sveti Jožef Oriol. Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

16.3. – SV. HILARIJ IN SV. TACIJAN

Ljuba moja in sveta Hilarij in Tacijan!

ReRezultat iskanja slik za SV.HILARIJ IN SV. TACIJANdko se sliši za vaju, čeprav sta tako rekoč »domača«: svetnika iz sosedstva. Morda se tako malo govori o vama, ker se o vama tako malo ve. Pa še tisto, kar se ve, pravijo, da je zgodovinsko nezanesljivo in prepleteno z legendarnimi dodatki.

Hja, no … tudi danes mnogokrat slišim, da se možaki nasploh, še posebej pa junci, pozdravljajo s: »Kje si, legenda?!« In to seveda leti, na možakov značaj, na obnašanje ali na kak poseben  – običajno neobičajen – dogodek iz možakarjevega življenja: na pivske, osvajalske ali kake druge izstopajoče značilnosti, ki jih povprečni in podpovprečni moški cenijo ali cenimo pri svojih – vsaj tako jih dojemamo – nadpovprečnih vrstnikih.

In nam je tako uspešno uspelo pokvariti še eno lepo besedo: legenda.

Kruta resnica seveda je, da če človek svoje življenje živi, kot si le redko kdo drzne, upa in zmore, ga okolica – sita kislega grozdja – označi za nemogočo pravljico ali legendo.

Kaj pa če je vse res?

Ljuba moja Hilarij in Tacijan, sta legendarna mučenca iz tretjega stoletja. Hilarij – oglejski škof in Tacijan njegov pomočnik, diakon. Numerijan, rimski cesar, je zaukazal, da se morajo kristjani pokloniti rimskim bogovom, kar sta seveda zavrnila in izpričala vero v Kristusa.

Grozovito so vaju mučili, a se nista uklonila. Še več: Ko sta se združila v molitvi, so se kipi malikov zdrobili in pogansko svetišče se je sesulo v prah. Razjarjeni mučitelji so vama odsekali glavi in prepričan sem, da vaju je – rešena zemeljskih bolečin in skrbi – pričakal Kristus s pozdravom: »Kje sta, legendi?!«

Jaz, ki se izpričano bojim telesne bolečine, in se mi noge zatresejo že, če zagledam par kapljic krvi, priznam, da ne vem, če sem zmožen tako pogumnega obnašanja, kot sta ga – legenda gor ali dol – pokazala vidva. A tudi družba v kateri danes živimo in delujemo, nas – podobno kot vaju rimski cesar – dnevno sili, da bi se odpovedali Kristusu. Da bi ga zatajili. Ko se od nas pričakuje, da se bomo uklonili in pristali na vzorce obnašanja, na družbene norme, celo na zakone, ki so milo rečeno poganski. Vztrajati, združeni v molitvi, tudi za ceno glave … ali pristati na kompromise z izgovorom, da se ne da in da drugače ne gre?

Ljuba moja sveta Hilarij in Tacijan! Obilo žegna ob vajinem godu in sploh ti, sveti Hilarij, nam izprosi še veselja, ki ga že tvoje ime izpričuje, in ga obilno razlijta na nas … da si bomo želeli in upali biti – legende!

Gregor

9.3. – SV. FRANČIŠKA RIMSKA

LRezultat iskanja slik za SV. frančiška rimskajuba moja sveta Frančiška Rimska!

Ti si prava svetnica za naš čas. Ko ti pišem tole pisemce v naši preljubi deželici trepetamo pred kraljevskim virusom, in skoraj prepričan sem, da bomo, ko boš tole pisemce brala ali prebranega poslušala, trepetali zaradi kraljevskega virusa … hočem reči: da jih bo kar nekaj že ležalo na bolniških posteljah … morda celo jaz. In takrat obljubim, se bom obrnil nate, saj v tvojem življenjepisu berem, da se nisi bala nevarnosti okužbe, in verjamem, da mi boš priskočila na pomoč, kot si mnogim v času svojega zemeljskega življenja.

In pripelji s seboj horde angelov – ti se po moje tudi ne bojijo ne virusov ne okužb ne hudiča – da nas izvlečejo iz krempljev vseh sort virusov. Saj okuženo telo res trpi, a danes so okužene duše, pa sploh ne opazimo … saj se zaradi obolele duše ne umre, le počasi in neopazno umira… in niti ne bi bilo tako pomembno, a se z obolelo in okuženo dušo ne da vstopiti v nebeško kraljestvo.

Ti si za časa svojega življenja imela precej opravka z angeli, tako berem. No, vsaj s svojim »angelom varuhom«, ki si ga lahko celo videla. Videla pa si tudi v duše in duše v vicah, kamor te je angel menda večkrat popeljal. In tako po tvoji zaslugi vemo, da so vice trinadstropna stavba. Srčno upam, in zelo se bom potrudil, da se vicam izognem, vsem, ki poslušate, pa namig: izogibajte se kleti!

Ljuba moja sveta Frančiška Rimska! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas.

In te ne bom prosil, da si pred tem umiješ roke zaradi nevarnosti okužbe, ker so tvoj roke čiste, kot je bilo čisto tudi tvoje srce!

Gregor

2.3. – SV. NEŽA PRAŠKA

Rezultat iskanja slik za sveta neža praškaLjuba moja sveta Neža Praška!

Rojena kot princesa, si bila vzgajana za kraljico.

No, dobro … to se danes dogaja mnogim deklicam, sploh če so edinke. Čeprav tudi tiste iz veččlanskih družin niso nikakršne izjeme. Pri naši hiši že lahko rečem, da je tako. In ko me vprašajo, če razvajam, rečem, da ja, a da vzgajam »kraljevsko«!

Že pri resnično rosnih treh letih si postala zaročenka.

No, dobro … saj se deklice že zelo zgodaj začnejo igrati poroko, in tako njihove »žrtve« oz. zaročenci in možje postanejo medvedki, sosedovi mulčki, bratci in celo očetje. A se nobenemu to ne zdi nič posebnega in šokantnega, saj je le igra in otročarija.

A zate bi mirno lahko rekli, da si bila žrtev, saj je bila tvoja zaroka povsem resna zadeva, pa čeprav je šlo za politične igrice, ki so dostikrat bolj otročje od otročarij. In šokantne.

Pri šestih letih si bila že vdova, saj se je tvoj nesojeni zaročenec  ponesrečil pri lovu.

No, dobro … tudi danes se fantki še igrajo lovce, čeprav bolj igrajo igrice na svoji računalnikih in telefonih. A so te igrice neprimerno bolj krvave in ubijalske kot vojne v tvojih časih, ljuba moja sveta Neža.

Oče te je zaročil na drug dvor, kjer sta se zate stepla cesarjev sin, ki si mu bila namenjena, in stari cesar, ki se je zacopal vate. Si morala biti res huda lepoticam, saj je še ena ženitna ponudba prispela tudi z angleškega dvora. Ti pa si jih vse po vrsti zvrnila in – zdaj že odrasla in s pomočjo samega papeža, s prekrasnim imenom Gregor, dosegla zaroko, ki si si jo vedno želela. Tvoj izbranec je bil sam Nebeški ženin.

Odšla si v novoustanovljeni karmeličanski samostan, za katerega je prve sestre poslala sama sveta Klara iz Assisija, s katero si si dopisovala.

V življenjepisu še berem, da je okrog samostana zrasel venec bolnišnic, sirotišnic in zavetišč za brezdomce, tvojemu zgledu pa da je sledilo še več deklet iz uglednih družin, in si ta razvajena, na udobje navajena dekleta, privajala na skromnost in služenje drugim.

Piše tudi, da ti potem, ko se te razglasili za svetnico, niso podelili nobenega posebnega patronata. Pa imam predlog: lahko bi bila zavetnica razvajenih deklic. Razvajenk, ki to niso zgolj po svoji krivdi, ampak smo jih razvadili kraljevsko nastrojeni očetje.

Ljuba moja sveta Neža, res nam čuvaj naše hčerkice, izprosi jim milosti in pameti, skratka vsega za kar smo jih mi prikrajšali.

In obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

24.2. – SV. MATIJA

Ljubi moj sveti Matija!

Ti sRezultat iskanja slik za SVETI MATIJAi en tak »adut s klopi« … A se bojim, da ne razumeš, kaj ti hočem povedati, ker (sklepam) nimaš pojma o nogometu. Kako bi ga lahko imel? Dvomim, da se v nebesih kaj dosti menite za »najpomembnejšo postransko stvar na svetu«, v tvojih zemeljskih časih, ko so sicer res že stali stadioni – amfiteatri, pa v njih niso tekali za žogo. In če je kdo rekel, »da bo pustil srce na igrišču« je to mislil krvavo zares in dobesedno. In to za nikogar nikakor ni postranska stvar.

A vseeno vzemiva za primer nogomet, fuzbal, oziroma žogobrc – kot bi se lepo slovensko reklo: trener postavi na igrišče enajsterico svojih najboljših igralcev, na klopi pa sedijo rezerve. Tisti torej, ki niso najboljši. Ki niso dovolj dobri za prvo enajsterico. Ki se tega zavedajo. Da niso dovolj dobri. Sicer ne bi sedeli na klopi, ampak bi tekali po igrišču. Ki se zavedajo, da vsi vejo, da niso dovolj dobri. Ker pač sedijo na klopi in ne tekajo po igrišču. A če se kdo od najboljših poškoduje, če ima kdo od najboljših slab dan, če kdo od najboljših zataji, izda … potem vstopi rezervist. Da zamenja enega od najboljših. In od katerega  se – kar na lepem – pričakuje, da bo boljši od najboljšega. In včasih uspe, včasih ne.

Včasih trener na klopi pusti res dobrega. V resnici najboljšega in boljšega od najboljših. Zaradi taktike. Da zmede nasprotnika. Da preseneti navijače.

Oprosti, ljubi moj sveti Matija, ker nabijam s tem nogometom, fuzbalom, oziroma žogobrcom – kot bi se lepo slovensko reklo – ko vem, da o igri nimaš pojma. Saj nisi pripadal enajsterici, ampak dvanajsterim. Čeprav je seveda res, da si bil vpoklican, ko je eden od izbranih – najboljših torej – zatajil. No, ne zatajil – izdal. Ta, ki je zataji, je ostal v igri in celo obdržal kapetanski trak. In čeprav se morda s čudno sliši sta – kljub temu, da so tega, ki je izdal, obtožili goljufije in je žalostno končal svojo kariero – oba igrala po pravilih.

Pa pustiva nogomet, fuzbal oziroma žogobrc – kot bi se lepo po slovensko reklo.

»Sveti Matija led razbija, če ga pa ni ga pa naredi« nas poduči slovenski pregovor … ki pa ni samo slovenski, in ga poznajo vsi tisti narodi, ki tudi sicer poznajo zimo in sneg. Led. In je hecno, ko vendar nisi prebijal ledu … saj kot rečeno nisi bil član prve postave. A tvoj god pade v zoprni prehod zime v pomlad, ko se narava odloča a bo vstala iz postelje ali bo še malo poležala. Verjetno pa je k temu pregovoru pripomoglo tudi dejstvo, da so te upodabljali s sekiro – s katero so to menda tvoji mučitelji pokončali, in so si ljudje zaželeli, da jo po pameti in pametneje uporabiš.

Si pa tudi, kot berem, zavetnik mladih ob začetku šolanja … ko se še odločajo ali bi študirali ali bi še malo poležali. Pa ne potrebujejo sekire, prej palico … in zgled.

Kakorkoli … Ljubi moj sveti Matija! Razbij vseh sort ledovje, ki nas je zamrznilo, vklenilo. Ki nas ovira, da ne moremo pustiti srca na igrišču življenja.

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

17.2. – SEDEM USTANOVITELJEV REDA SERVITOV

LRezultat iskanja slik za sette santi fondatori dell ordine dei servi di mariajubi moji sedmeri in sveti ustanovitelji reda servitov!

Število sedem že iz davnine, predvsem pa iz bibličnih časov, ko je pomenila  polnost in popolnost, vleče za sabo simbolne pomene, če pa jo pokombiniramo  s kakšno kunštno besedo – v tem primeru s serviti – pa vse skupaj zveni kot naslov kakšne znanstveno fantastične nadaljevanke. Vsaj jaz sem se spomnil serije iz mojega otroštva: Blackovih sedem. Pa še ena tv nadaljevanka iz otroštva, ki je tudi temeljila bolj na fantaziji: Sedem sekretarjev SKOJa. Pa seveda pravljični sedmeri palčki in sedmeri kozlički. Pa sedmera triglavska jezera, ki so vsaj na pogled pravljična in fantastična.

In preden mi kdo zavrti komada ansambla Štajerskih sedem, naj – ljubi moji, sedmeri in sveti ustanovitelji reda servitov – naštejem vaša imena, ki prav tako zvenijo fantastično:

Buonfiglio dei Monaldi, Giovanni di Buonagiunta, Amadeus degli Amidei, Ricovero dei Lippi-Ugguccioni, Benedetto dell’ Antella, Gherardino di Sostegno in Alessio de’ Falconieri.

Bili ste trgovci iz Firenc, v burnem 13. Stoletju. Življenjepisci pišejo le o premoženju, celo bogastvu, ki ste ga zapustili oziroma razdelili revežem, ko ste se odločili odločneje stopiti na evangeljsko pot, nič pa o vaših družinah. Iz lastne izkušnje lahko povem, da se je lažje posloviti od imetja, kot od družine … se pa vedno najde kdo, ki se posveti Bogu samo zato, da pobegne od doma, mame ali žene! Glede na vse primere, ki jih imamo skozi dvatisočletno zgodovino, je očitno lažje priti do svetniške avreole, če živiš kot puščavnik v kaki odročni votlini, obkrožen z zvermi, kot v domači dnevni sobi, obkrožen s preostalimi člani družine!

No, verjamem, da v vašem primeru ni bilo tako. Svojo skupnost ste posvetili Devici Mariji in kot njeni služabniki, ste se poimenovali serviti.

Ker ste se odločili živeti tiho in skrito, bi bilo popolnoma neumestno z moje strani, da bi zdaj kopal po vaših življenjih in jih skušal osvetliti. Vaša življenja, vaše delo, je osvetljeno z božjo svetlobo in samo to je pomembno. In ko bi se mi tega zavedali tudi za naš vsakdan in naša življenja, bi si prihranili precej besed in živcev. Kajti to je resnično pomembno: odvreči vse, kar nima prave teže in vrednosti, razdati vse in razdati se v ljubezni do bližnjih in oddaljenih … to je pravljično, fantastično in božje. In če se le da, naj bo to nadaljevanka brez konca.

Ljubi moji sedmeri in sveti ustanovitelji reda servitov. Obilo žegna ob vašem godu, pa ga vrnite in razdelite med nas … kot ste to že počeli nekdaj!

Gregor

10.2.  – SV. SHOLASTIKA

Lju ba moja sveta Sholastika!

Sem peti otrok v družini. Najmlajši. In te besede mi ne gredo prav zlahka izpod prstov, kajti po svoje si pljujem v lastno skledo, ko pišem, da so mlajši bratje in sestre strašna nadloga za starejše brate in sestre. Kajti stalno se jim motajo pod nogami, tiščijo za njimi, stikajo po njihovih rečeh in se vtikajo v njihove stvari.

Moj ubogi starejši brat.

»Grem lahko v kino?« »Ja. Ampak Gregca vzemi s sabo.«

»Grem lahko na igrišče? »Ja. Ampak Gregca vzemi s sabo.«

»Grem lahko na stranišče?« »Ja. Ampak Gregca vzemi … aja. Hmm? Gregec počakaj na brata pred vrati, prav?«

In pa še: »Pazi na Gregca. Ne nagajaj, Gregcu. Naredi namesto Gregca. Daj svoj kos Gregcu.« in kar je še takih in podobnih starševskih navodil.

Da ne bo pomote. Z bratom se danes čisto rada druživa … so pa pač morala miniti leta. Odrasti sva morala .. in se postarati.

No, tudi ti si imela brata. Nikjer ne piše, če je bil starejši in morda si bila starejša celo ti, saj sta bila dvojčka. A odraščala sta v časih, ko so bili bratje ne glede na leta postavljeni nad sestre … ti pa se nisi dala … in si lezla za njim kjer si le mogla. Celo v samostan  bi šla za njim, ko bi le mogla.

No, treba je vedeti, da si bila sestra dvojčica znamenitemu svetemu Benediktu, ki ga imamo za začetnika zahodnega meništva. In ker se je strogo držal svoji še bolj strogih pravil, ni pustil, da bi ga obiskala v samostanu, in ti je zgradil samostan pod vznožjem znamenite Monte Cassino, da sta si bila blizu … za obiske pa sta si zgradila prav posebno hišo v bližini, kjer sta se enkrat letno sestajala.

Na zadnjem obisku, ga kar nisi hotel spustit … saj si verjetno slutila, da se na tem svetu ne bosta več videla … in si od Boga izprosila nevihto, ki je bratu preprečila odhod in tako podaljšala srečanje. Še en dokaz, da se Bog rad ukloni ljubezni.

Bratu si sledila tudi na poti v svetništvo … ali pa je morda on sledil tebi, pa tega ne vemo, saj sta odraščala v časih, ko so bili bratje ne glede na leta – in morda celo ne glede na stopnjo svetništva – postavljeni nad sestre. Kakorkoli … Zdaj sta oba tam, kjer so si vsi med seboj bratje in sestre in vsi enaki, upam. Nisem pa čisto prepričan, saj Jezus v evangelijih govori o največjih in najmanjših v nebeškem kraljestvu. A ta delitev prav gotovo ne teče po liniji in logiki spola, temveč po liniji in logiki srca. O moških in ženskih kvotah pa na tem mestu res ne bi!

Ljuba moja sveta Sholastika! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in ga kot dež, ki si ga izprosila, izlij na nas!

Gregor

3.2. – SV. BLAŽ

Ljubi moj svRezultat iskanja slik za sveti blažeti Blaž!

Že zdaj vem, da bo malo hecno, ko te bom ob koncu tegale zapisa zaprosil za žegen, kajti na »blažev žegen« nihče nič ne da. In roko na srce, smo »blaževih žegnov« na vseh mogočih področjih našega življenja vsi do grla siti! In ko smo že ravno pri grlu: pravi »blažev žegen«, torej tvoj žegen, ljubi moj sveti Blaž, pritiče prav grlu. Oziroma varuje prav pred boleznimi v grlu. In vsem drugim zlom.

A kot rečeno: na to redkokdo še kaj da. Jaz pač. In ni prav nič čudno. Saj sem od grla poklicno, finančno in torej čisto eksistencialno, življenjsko odvisen. In se vsako leto postavim v vrsto. In nastavim glavo med križani sveči. Če le ne pride kaj vmes. Če le ne zbolim. Kajti zbolim, kdaj pa kdaj, tudi na grlu, kljub žegnu. Pa še vedno zaupam vanj. In si rečem: kako hudo bi šele bilo brez žegna!

Ljubi moj sveti Blaž, ljudje te ne jemljejo resno. Kot se ne jemlje resno sezonskih prehladov. Dokler nas ne položijo v posteljo. Ker ljudje ničesar ne jemljemo resno, dokler se ne zgodi kaj resnega. Potlej pa postanemo resni, da je prav smešno.

Da tvoj žegen pokriva področje grla, nima prav nobene zveze s prehladom ali gripo, temveč z ribjo koščico, ki se je zataknila pobiču v grlu in te je obupana mati prosila za pomoč. In si požegnal in pomagal, da fant ni umrl … Čeprav si bil sam na poti v smrt. Mučeniško smrt. Ki si jo pretrpel, da si prejel najvišji žegen. Oziroma: žegen Najvišjega.

A če se mene vpraša, bi te postavil za zavetnika mlačnih kristjanov. Tistih, ki se jim zmeraj, znova in znova, zatakne kakšna koščica božje besede, da je ne morejo požreti … in se davijo … in davijo še bližnjo in daljno okolico … svoje bližnje in daljne … in izpljunejo, rekoč, da tole pa ne gre dol, tole je pa neužitno, tole je pa že preživeto in ni za nas, ki smo napredni … in kar je še takih – kot jim rečejo – svobodomiselnih izgovorov, pa čeprav so bolj slaboumni. Izgovori, da ne bo pomote in da ne bom izpadel še bolj zloben kot sem, ko sem ravno doma od maše s tvojim žegnom!

Prebral sem v tvojem življenjepisu še podatek, da si nekaj časa bival v pustinji, med divjimi zvermi. Ki pa si jih vse ukrotil. In sem se, zloben kot sem – o, blažev žegen, blažev žegen – spomnil, da je organistu in zborovodju v naši fari tudi ime Blaž … ki mu na tem mestu voščim za god … in da je zborovodja pravzaprav tudi neke vrste »krotilec« in bom tu naredil piko, da ne bodo pevke in pevci z našega kora, ki so vse in vsi po vrsti nadvse prijazne gospe in gospodje, po nepotrebnem užaljeni. Naj primera velja za vse zbore vsepovsod.

Ljubi moj sveti Blaž. Obilo pravega, dobrega žegna za tvoj god, pa nam ga vrni, čeprav je »blažev« in ga izlij na nas.

Gregor

27.1. – SV. ANGELA MERICI

Ljuba moja sveta Angela!

Ti si ena taka »teta iz ozadja«!

»Teta« zato, ker smo nekdaj – no, pa tudi danes se ponekod še sliši ta izraz – na vasi tako rekli vsem ženskam. Teta – ni bila očetova ali mamina sestra, ampak beseda, ki nas je obvarovala, da bi uboge ničhudegasluteče vaške ženice obkladali s »tovarišica«! »Gospa« pa je bil tudi kar nekoliko prehud izraz, da bi ga prilimal na sosedo, ki je v škornjih gazila po njivi, pa čeprav je bila po srcu, duši in tudi obnašanju prava dama.

Tete – pa so bile tudi ženske, ki so zgodaj ovdovele in se niso več poročile, ali pa se poročile sploh nikoli niso. Ženske, ki so, ker niso imele ali več imele svoje družine, v preobilju prostega časa, vedele o drugih družinah vse in še več. Včasih – preveč. Ženske, ki so se znale vtakniti v vsako reč. Najsi je bilo prav ali ne.

Tudi ti si svojo družino kar kmalu izgubila. In si imela – če se temu sme tako reči – preobilje časa. In si lahko videla stiske in nadloge drugih. In si pomagala. Mladini in ženskam. Sirotam.

Današnje navseokoliseberenčeče feministke se sploh ne zavedajo, kako široko in globoko si jim zorala ledino, ko si ustanovil Družbo Bogu posvečenih devic, ki so tako dobile varnost in streho nad glavo – da o ugledu sploh ne bi – v časih, ko so imele ženske na svetu le tri izbire: poroko, samostan ali smrt! A ker si sebe in svoje – ha! – tovarišice posvetila Bogu, si se jim, bojevitim feministkam namreč, zamerila do smrti in čez.

Da nisi le »teta«, ampak »teta iz ozadja«, pa je jasno čisto vsakemu. Mnogi namreč ne vedo, da se je ta Družba Bogu posvečenih devic preoblikovala in preimenovala v »uršulinke«, ki jih danes poznajo vsi: samo da pritisneš na kljuko farovža, odškrneš cerkvena vrata ali vstopiš na ljubljansko trolo, že švigajo naokoli kot drobne sive miške. In vsi mislijo, da jih je ustanavljala sveta Uršula, ki si jo pa ti, navdušena nad njeno svetniško zgodbo, le vzela za vzor in zavetnico. In tako tudi nad svojo »ustanovo« bdiš, kot si tudi živela, tiho in skrito – iz ozadja!

No … kmalu po tvoji smrti so skrbni cerkveni možje poskrbeli, da so tvoje tovarišice in device zaprli za samostanske zidove, kjer ostajajo do današnjih dni … ko prav nekatzere od uršulink stopajo iz ozadja v ospredje. Vsaj medijsko. Ko so dale vedeti moškemu in feministično zagrenjenemu svetu, da so žive. In krvave pod kožo, kot vsi. Da navijajo za naše košarkarje. Da smučajo. Da obvladajo internet. In sem videl, da so nekatere odložile pokrivala… in ne vem: ali se je pokvaril pralni stroj, ali gre za modno muho ali za spremembo pravil …

Kakorkoli: jaz to pozdravljam. Dama je dama, pa če je teta, tovarišica, gospa ali nuna – se pravi sestra, ali svetnica … Kot ti, moja ljuba sveta Angela Merici!

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

20.1. SV. FABIJAN IN SV. SEBASTIJAN

Povezana slikaLjubi moj sveti Fabijan in ljubi moj sveti Sebastijan!

Iz previdnosti vaju bom naslovil vsakega posebej, saj še v knjigi iz katere črpam svetniške življenjepise piše, da v življenju nista imela nobene zveze, razen dneva smrti.

In moram reči, da ni bilo najbolj modro, da so vaju zapisali vkup … kot par … sploh zaradi slovesa, ki se drži tebe, moj ljubi Sebastijan. Kajti kiparji in slikarji so te skozi vso zgodovino upodabljali kot prelepega mladeniča, zelo pomanjkljivo oblečenega, če ne kar golega … in kljub temu, da ti na teh upodobitvah prelestno telo prebada lepo število puščic, na tvojem obrazu ni brati bolečine … prej slast in strast. In ni čudnega, da so te za svojega vzeli tisti, ki se tudi sicer najraje držijo svojega … če me razumeš. In, žal, mislim da me.

In te prav nič ne krivim … in se ti opravičujem. Pa saj sam veš, da prav vsi ljudje potrebujemo božjega priprošnjika. In je prav, da jim stojiš ob strani, pa čeprav se ne gre strinjati z njihovim načinom življenja … mišljenja … in gledanja stvari. Si pač eden tistih mučencev, katerih mučeništvo se ni končalo s smrtjo, ampak še kar traja … le na drugačen način.

In tudi ni naključje, da si priprošnjik zoper nalezljive bolezni … in bom tu končal s to temo, preden bom klican na zagovor.

Ti, sveti Fabijan, pa si dokaz, da Sveti Duh ne izbira po človeških principih in standardih. Ne rečem, da lahko čisto vsak kmet, ki v času konklava obišče večno mesto, postane papež … a tebi je to uspelo. Pa saj ne da si si prizadeval. Bil si izbran in si vdano sprejel človeško, predvsem pa božjo odločitev.

Z zdravo kmečko pametjo si uredil in vodil zaupano ti službo … in še bolj kot Sebastijana te prosim: pazi na svoje. Bodi jim zvest in dober priprošnjik. Izprosi svojim pastirskim, a teološko izobraženim, naslednikom na škofovskih stolčkih zdravo kmečko pamet. In če je nate sedel golob in te izbral, naj se zgrnejo golobje jate … da nam bo šlo bolje. In bolj po pameti.

Ljuba moja svetnika. Obilo žegna za vajin god, pa nam ga vrnita in izlijta na nas.

Gregor

13.1. – SV. HILARIJ

LjuPovezana slikabi moj sveti Hilarij!

Čeprav berem, da si svetnik, berem tudi, da si bil pogan. Če prav berem…

Čeprav berem, da si bil škof, berem tudi, da si bil poročen. Če prav berem …

Pa saj veš, da mene osebno ti podatki prav nič ne vznemirjajo, so pa zadnje čase vznemirjene premnoge pobožne duše, ker se odloča o tem, da bi pobožne in v zakonskem jarmu in očetovstvu preizkušane može posvetili v duhovnike.

In se čudim, da ti nadvse pobožno katoliško ljudstvo naše dežele še ni zbilo mitre z glave in  te zbrisalo s seznama svetnikov. Da te še niso amputirali in te odstranili s Kristusovega telesa in se te za vedno odrekli. Tebe, ki si življenje posvetil Edinorojenemu Božjemu Sinu, njegovemu Večnemu Očetu in Svetemu Duhu, ki vse oživlja  in posvečuje. Tebe, ki si življenje posvetil dokazovanju, da je bil ta Edinorojeni pravi Bog in pravi človek. In Odrešenik.

Ljubi moj sveti Hilarij, ti svoje vere nisi podedoval, ni ti bila položena v zibelko , niti je nisi pil z materinim mlekom. Sprejel si jo. Z vsem srcem, vso dušo,  z vsem mišljenjem in vso močjo. Saj je to edini možni način. In edini pravi. Vse ostalo so polovičarske in farizejske utvare!

Pa da me ne bi kdo narobe razumel, in morda pomislil, da se poročen kot sem in – kot mi očitajo – poganskega obnašanja, potegujem za škofovsko kapo in prestol. Še tega se manjka!

Me pa tako čisto informativno zanima, kakšen naziv bi potem imela moja žena?

Bi bila gospa škof? Ali gospa škofova?

Morda škofinja? Ali pa kar škofija?

O tvoji ženi, ljubi moj Hilarij, v tvojem življenjepisu ne piše kaj dosti. Piše pa, da si jo prosil za dovoljenje preden si sprejel škofovsko službo … in se mi to strašno dopade. Marsikdo bi ti sicer lahko očital, da si bil copata, jaz pa iz tega, da tako pomembne odločitve nisi sprejel samovoljno ampak v soglasju z življenjsko sopotnico, skelpam da si bil dober mož. In si bil zato, morda celo prav zato, dober škof!

Se mi zdi, da manjka ne le moškosti, temveč prav možatosti, mnogim našim pastirjem … Tudi na nižjih inštancah, da ne bodo samo škofje užaljeni, ampak da izkoristim priložnost, ko sem že ravno pri besedi, in užalim vso babjarijo po zakristijah!

Naj bo dovolj, moj ljubi sveti Hilarij, Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!

Gregor

6.1. – SVETI TRIJE KRALJI

Povezana slika

Ljubi moji sveti trije kralji: Gašper, Miha in Boltežar!

Ne vem kateri od vas je prvi ugledal na nebu zvezdo, ki je svetila svetleje od ostalih. Niti ne vem kateremu od vas se je prvemu posvetilo kaj ta zvezda pomeni. Prav tako mi ni znano kateri od vas je prvi krenil na pot. Če sem iskren, o vas vem bore malo in še tisto kar vem je nezanesljivo, saj tudi Sveto pismo skopari s podatki o vas.

Evangelist Matej, ki je edini, ki vas omenja, nikjer izrecno ne napiše, da ste bili (samo) trije, ne navaja ne vaših imen, ne podobe. Ljudsko izročilo, ki sega v prvo polovico tretjega stoletja, pravi, da ste bili trije in da so bila vaša imena Kasper, Melhior in Baltazar. Slikarji pa so vas skozi zgodovino običajno upodabljali: Gašperja kot mladega rdečelasca, Miha  kot belobradega starca in Boltežarja kot temnopoltega, kot črnca, če je ta beseda zadosti politično korektna. A res bi bilo malo smešno, da bi te, ljubi Boltežar, imenoval za afro-američana, ko pa v tvojih časih o Afriki, še manj pa o Ameriki, niste vedeli kaj dosti. Zato pa ste več vedeli o zvezdah. Vsaj vi trije, ki ste prišli iz Vzhoda, kot zapiše Matej, ki vas je modro imenoval: modre (Mt 2,1). In na Vzhodu ste svojčas precej gledali v nebo. Precej več kot na Zahodu, kjer ljudje še danes bolj gledajo v ne-bo (če si malo sposodim Prešerna), oziroma veliko raje gledajo proti tlom ali pa v ekrane vseh sort.

In ker nihče več ne gleda v nebo, smo izgubili orientacijo in pravo smer.

O nadvse sveti in modri možje! Ko ste vkorakali v Jeruzalem in spraševali o novorojenem kralju, se je vznemiril Herod in »ves Jeruzalem z njim«! (Mt 2,3) In tudi danes bi brez dvoma povzročili precej vznemirjenja. Tako kot nekdaj  v Jeruzalemu ljudje niso nič vedeli o Odrešeniku, tako danes ljudje nič nočejo vedeti o Njem! Že sama misel na Boga ljudi vznemiri, kaj šele, če kdo o Njem spregovori na glas. Ampak je hecno, in vi trije, ki ste trije modri, se boste brez dvoma nasmejali, da človek, ki se deklarira…Uf, kakšna mogočna beseda, ni čudno, da je tujka! Torej… hecno je, da človek, ki se deklarira za ateista ter potemtakem trdi, da Boga ni in da vanj ne verjame, trepeče ob vsaki omembi Njegovega imena, Njegove podobe pa se boji kot hudič križa, če mi dovolite še malo dobesednega humorja!

Ker ste ravno trije, bi lahko v naši deželici ustanovili svojo versko skupnost ali svetovnonazorsko združbo. Če bi se tega res polotili, mi prosim javite, saj od srca rad  pripadam Skupnosti, ki ima toliko modrosti in ponižnosti, da poklekne pred Bogom!

Srečno pot! In oglasite se še kdaj  s svojimi darovi modrosti! Obilo žegna ob vašem godu, pa nam ga vrnite in izlijte na nas.

Gregor

30.12. – SV. DRUŽINA

LjPovezana slikauba moja sveta družina!

Če kdo, potem jaz vem, da družina ni hec! Ne rečem: se lahko marsikaj hecnega in zabavnega zgodi v družini, ampak imeti družino, skrbeti za družino, imeti rad družino… To pa ni hec. In tukaj še jaz ne poznam šale.

Ali pa povedati kaj lepega o družini… To ni enostavno. Takoj, ko hočeš kaj lepega povedati o družini zveniš kot reklama. Saj veste: kar je lepo, dobro, nujno, bistveno je neprecenljivo, za vse ostalo pa imamo mastercard!

Pa še iz enega razloga je težko govoriti o družini: ker vsi vse vemo, vsi se na vse spoznamo in vsakdo je prepričan v svoj prav! Pa se še o tem ne znamo dogovoriti kaj družina sploh je!

Pravijo, da so družina: oče, mati in otrok. A v Slovarju slovenskega knjižnega jezika lepo piše, da je družin več vrst, ne ena sama!

Imamo ribiške družine, pa strelske družine, lovske družine, celo igralske družine so omenjene, pa živalske družine, čebelja na primer, pa družine jezikov… In je včasih – v starem slovarju- pisalo tudi, da imamo nepopolne družine. Takih je, če mene vprašate, največ. Katera družina pa je popolna, lepo vas prosim?! Sveta družina, mogoče? Ki je tudi omenjena v Slovarju. In piše, da so to Jezus, Marija in sv. Jožef. Jezus, Marija in sveti Jožef! Zakaj je samo Jožef – sveti, Marija pa ne, ne vem, ampak me kot pripadnika moškega spola to prav nič ne moti. Se mi pa zdi čudno, da nihče ni tožil avtorjev Slovarja ali pa jih vsaj obtožil politične nekorektnosti, saj so zapisali, da je nepopolna družina tista, kjer manjka eden od staršev.

In so morda prav zato spisali nov Slovar, v katerem so nepopolne družine zamenjale enostarševske in istospolne. In bom tu naredil piko.

Vsi smo vsi na ta svet prišli na enak način – pri rojstvu slehernega sta na tak ali drugačen način sodelovala moški in ženska –  vsi izhajamo iz družine. Tudi tisti, ki je nimajo. Tudi tisti, ki svojih staršev niso nikoli poznali. Tudi tisti, ki jih starši niso nikoli poznali. Tudi tisti, ki jih starši niso nikoli ljubili in marali. Tudi tisti, ki svojih staršev niso nikoli ljubili in marali. In jih ne ljubijo in ne marajo. Tudi tisti, ki so se jim starši odrekli. Tudi tisti, ki so se odrekli staršev. Tudi tisti, ki izhajajo iz nepopolnih družin. In tudi tisti, ki izhajajo iz svetih družin. Morda bi iz množice družin izvzel le ribiške in strelske družine. Ker ta bi bila pa res lovska! Pa ne družina, ampak primerjava.

In družina se splača! Mislim… ne splača se imet dragega pohištva, parketa, italijanske kuhinje, kitajskega porcelana… Pač počakaš, da otroci odrastejo! In ne splača se sekirati zaradi užaljenih sosedov, razbitih šip, prask na avtomobilu… za to je tu mastercard. Tisto zaradi česar se družina splača pa je neprecenljivo! In to vesta vsaka oče in mati in to vesta le oče in mati!

Ljuba moja sveta družina. Obilo žegna ob vašem godu. Pa ga vrnite in izlijte na vse naše nepopolnosti.

Gregor

23.12. – SV. JANEZ KANCIJ

LjPovezana slikaubi moj sveti Janez Kancij!

Bil si menda dober dušni pastir, a tudi študiran in učen, in si pustil župnijo ter se posvetil profesuri na krakovski univerzi.

Zveni znano …

Včasih slišim dame vzdihovati ob pogledu na kakšnega fejst fajmoštra: »A ga ni škoda za župnika!«, sam pa včasih, ko kakšen fejst fajmošter pusti župnijo in odide na študije v Rim, vzdihnem: »A ga ni škoda za profesorja!« A to zgolj zato, ker so se tisti »fejst«, ki so po farah, tudi že fejst postarali … in zmanjkuje sveže krvi! … In nam dušne hrane!

Bil si menda dober, celo izvrsten profesor, a si menda tudi rad potoval … saj piše, da si kar štirikrat peš poromal v Rim, enkrat pa celo do Jeruzalema.

Zveni znano …

Tudi naši profesorji in upokojeni škofje radi potujejo. Kdo bi si mislil, da za počitnice na Sardiniji, Apuliji ali Makarski rivieri potrebuješ duhovno vodstvo … Pa naj jim bo, saj je še Jezus kdaj počil.

Menda si bil na nekem takem romanju napaden od roparjev.

Zveni znano …

Tudi naši duhovniki so velikokrat napadeni: ali jim vlomijo v farovže, ali pa jih napadejo – tako: verbalno – novinarji … ali pa kdorkoli … tako ko to počnem zdaj jaz, malo za šalo malo za res.

»A imaš še kaj? Če nam ne daš, te ubijemo!« so vpili nate besni roparji. »Ničesar več nimam!« si zatrdil … potem pa si se čez čas spomnil, da si si pred potjo, všil v obleko še nekaj cekinov. Ta nezavedna laž te je tako pretresla, da si stekel za roparji in jim ponudil še te. In ti so ti vrnili vse, kar so ti prej ukradli.

Zveni znano? Prav nič. Ne z ene ne z druge strani. Kaj takega še nisem slišal … in vsak pošten ropar bi ti pobral te cekine in te – osla naivnega – še obrcal! A Bog kaže svojo duhovito dobroto na presenetljive načine … in človek, ki se popolnoma podredi božji volji, največkrat preseneti samega sebe!

Ljubi moj sveti Janez Kancij! Obilo žegna za tvoj god. Boš morda za osebni praznik kam odpotoval? Z malo »truda« lahko najdeš lepe zimske počitnice … z duhovnim vodstvom!

Gregor

16.12 – SV. ADELAJDA

Rezultat iskanja slik za SVETA ADELAJDALjuba moja sveta Adelajda!

Tvoje ime zveni tako slovesno, da je nadvse primerno za naslov kake TV-nadaljevanke. In tudi tvoj življenjepis se bere kot napet scenarij.

Nekdaj so ljudje zijali španske limonade, zdaj so  popularne turške, ameriške pa tako ali tako nikoli ne smejo iti iz mode. A tvoja zgodba, ljuba sveta Adelajda, zasenči vse Esmeralde, Ferihe, Igre prestolov, Sopranove in Kardashianove!

Rojena na burgundskem dvoru, ki ga po smrti očeta prevzame lombardijski kralj, poročena na italijanski kraljevi dvor, kjer ti moža zastrupijo … zavrneš snubca, ki je sin moževega morilca, in si posledično vržena v ječo. Nemški kralj Oton vkoraka v Italijo, te reši ječe in zaprosi za roko. Ponovno poročena odideš v Nemčijo in skupaj z možem napreduješ do cesarskega naslova. Ko ovdoviš, prestol prevzame sin, ki pa ga prevzame grška kraljična, ki moža sicer ne zastrupi, zastrupi pa odnose na dvoru. Ker mlada dva umreta – sovraštvo je pač najhujši strup – prevzameš vladarstvo do vnukove polnoletnosti, ko se končno lahko umakneš v samostan.

Uf, če se to ne bere kot napovednik v Vikend Magazinu, pa tudi nič nočem!

A mene je prevzel stavek, ki ga je zapisal tvoj življenjepisec, namreč, da si premogla »mater vseh kreposti« – discretio… »kar pomeni: preudarnost, razsodnost, uvidevnost, obzirnost, tisti dar razlikovanja, jasnega pogleda, ki v vsakem položaju z gotovostjo spozna in obseže, kar je važnejše in popolnejše.«

To torej pomeni beseda »diskreten«, ki smo jo v sodobni pogovorni rabi skrčili na: zaupno, nevsiljivo in celo neopazno! Ko sem v spletni brskalnik vpisal geslo »diskretno«, se mi je kot prvi zadetek ponudila erotična trgovina, ki da posluje »diskretno«! In ko smo že ravno pri nepravilni rabi besed, naj dodam, da je tudi beseda »erotika« v naši pogovorni in siceršnji rabi praviloma uporabljena napačno … in je torej izrabljena. Posiljena. Prav nič diskretno!

Ljuba moja sveta Adelajda! Izprosi nam prav in pravilne diskretnosti v naših odnosih, besedah, v našem obnašanju, skratka: v našem življenju. Pomagaj nam, da bomo pravilno uporabljali prave in pravilne besede. In da bomo več živeli in manj buljili v ekrane.

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas!

Gregor

9.12. – SV. PETER FOURIER

LjuPovezana slikabi moj sveti Peter Fourier!

Se zgodi tudi med svetniki, kaj se ne bi med posvečenimi osebami, med umetniki pa je to tako rekoč vsakdanji pojav.

Kot piše v evangelijih: »Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena.« (Mt 24, 40-41)

Hočem reči: dva človeka opravljata ali opravita enako delo, enega opazimo, drugega prezremo. Dva umetnika ustvarita izjemen opus: eden je znan, drugi umre pozabljen.

No, priznam: že tu se zatakne … kaj šele pri posvečenih osebah in svetnikih. Kot spet piše v evangelijih: »Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni storiti.« (Lk 17,10)

Kdor dela za slavo tega sveta, bo vedno ali pa slej ko prej razočaran, kdor pa dela v božjo slavo, ta ne pozna razočaranja. Ali pa se vsaj zaveda, da je razočaranje del procesa.

Prvi izgorijo in padejo v depresijo, drugi neprestano umirajo sebi in svetu ter vedno znova vstajajo.

Pa ne da bi bil ti, ljubi moj Peter, razočaran … le berem, da si pravzaprav isti tip svetnika kot znameniti in vsem dobro znani Janez Vianney, arški župnik, zavetnik dušnih pastirjev … zate pa priznam, da slišim prvič! Pa si bil njegov predhodnik in si deloval ne daleč stan od Arsa … v podobnem ali še hujšem zakotju, v podobnih ali še hujših razmerah in časih.

Kot Vianney si ljubil Boga, svoj poklic in zaupano ti čredo.

Kot Vianney si naletel na nasprotovanje predstojnikov, posvetne oblasti, ljudi in hudiča.

Kot Vianney si se razdajal, da ne sesti ne jesti nisi imel časa … še vajin jedilnik je bil zelo podoben!

Kot Vianney si prištet med svetnike, le da njega omenjamo v litanijah svetnikov,  ti, ljubi moj sveti Pierre Fourier, pa si nam neznan.

Luči smo … poklicani, da nem tem svetu oznanjamo in širimo božjo svetlobo. In so luči, ki si jih postavimo na nočno omarico, so luči, ki nam razsvetlijo dnevno sobo, luči, s katerimi si razsvetlimo dvorišča, luči, s katerimi si razsvetlimo poti in cesta, so luči, ki razsvetlijo stadione in reflektorji, ki razsvetlijo oder. Luči smo. Vsak ob svojem času, v svojem prostoru, ljudem v razsvetljenje in Bogu v čast.

Ljubi moj sveti peter Foruier. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

2.12. – SV. BIBIJANA

Rezultat iskanja slik za SVETA bIBIJANALjuba moja sveta Bibijana!

Čeprav te ne poznamo, si mnogim med nami bližje kot si lahko mislijo … mislim: mislimo!

Si namreč zavetnica proti vdanosti pijači, proti glavobolu in migreni. Tudi proti božjastnim napadom.

Živela si v časih, ko se je bilo mučeništvu zaradi vere težko izogniti in prav nič čudno ni, da se ti je dogodilo, kar se ti je in da si postala svetnica. Ne nazadnje pa si izšla iz hudo svete družine. Sami svetniki … sami mučenci …

Tvoj oče Flavij je bil cesarjev namestnik, pa je zaradi svoje vere izgubil službo. Ker pa je nudil zatočišče preganjanim kristjanom, so vso družino vrgli v ječo. Očeta so kot sužnja poslali na prisilno delo, kjer je zaradi naporov in mučenja kmalu umrl, mamo Dafrozo so v ječi obglavili, sestra Demetrija je pred sodnikom izpričala vero in izdihnila, tebe pa je cesarski upravitelj Apronij podvrgel mučenju in preizkušnjam. Med drugim te je dal zapreti v umobolnico, pa v javno hišo, nato pa te je dal prebičati do smrti, tvoje telo razkosal in vrgel psom. A živali se te, za razliko od poživinjenih ljudi, niso dotaknile. Tvoje posmrtne ostanke so nato pokopali na vrtu vaše družinske hiše, ki so jo kasneje spremenili v cerkev. Legenda pravi, da je na tvojem grobu zrasla posebna rastlina s katero so zdravili božjast in glavobole …

Tako pravi legenda … in lahko zamahnemo z roko in si mislimo: »Bog ve, kaj od vsega tega je res !« Kajti zgodba je v svoji pretresljivosti in krutosti skoraj neverjetna. In kdo ve kako in koliko so jo sfrizirali skozi stoletja.

A manj desetletij kot stoletij je minilo od časov, ko so mnoge slovenske krščanske družine doživele kruto usodo rimskih časov, trpljenje, preganjanje in mučeniško smrt … Le da nad njihovimi grobovi še niso zrasle cerkve … rastlinje pa, ki je pognalo nad brezni in jamami kjer počivajo njihove kosti ne zdravi glavobolov … Povzroča jih. Mnogim. Zaradi šumenja drevja nad nedolžnimi grobovi se mnogi, ki so krvavih rok, zatekajo k pijači in mnogi »cesarski namestniki« doživijo božjastne napade, ko bagri ugriznejo v zemljo.

O moja ljuba sveta Bibijana. Tvoja zgodba nas pouči, da se ne časi ne ljudje ne spreminjamo … le čas se izteka v večnost, ki nas vse čaka. Tvoje ime, ki pomeni »polno živeti«, pa mi šepeče, da resnično živi le tisti, ki se ne boji umreti.

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

25.11. – SV. KATARINA ALEKSANDRIJSKA

Rezultat iskanja slik za SVETA KATARINA ALEKSANDRIJSKA

Ljuba moja sveta Katarina Aleksandrijska!

Nisi edina svetnica v nebesih s tem imenom in naše Katarine, Katre, Katice in Katke imajo kar pester izbor. A ko prebiram legendo o tvojem mučeništvu, se mi zdi, da si »šimel« po katerem Bog ustvarja »gajstne babe« … ali kot jim tako pogovorno rečemo: Katre.

Kar pobrskajte po slovenskem slovstvu: kar je pridnih in pobožnih so Marije, kar je mičnih in predrznih so Urške, kar pa je možačastih in klepetavih so pa Katre!

Legen

da, ki so jo v naše kraje prinesli križarji, pripoveduje, da si bila kraljevega rodu. Da si se uprla poganskemu cesarju, ki je ukazal darovati malikom. Ker ti sam ni bil kos, je poklical filozofe in govornike, da bi te prepričali in spreobrnili. A z jezikom, ki ga – če ne od rajskega vrta, pa vsaj od tebe dalje – znajo vrteti tebi podobne »Katre«, si učenjake dala v koš in ti njih prepričala in spreobrnila!

Cesar ni odnehal. Vrgel te je v ječo, brez jedače in pijače … A kaj je to, za eno tako »Katro«?! Če kaj, znate za zaprtimi vrati kuhati mulo in jesti kot ptiček. In mimogrede: tebi je skozi rešetke hrano nosil ptiček – golobček!

Nato te je cesar obsodil na smrt s kolesi. Piše  sicer, da so bili na kolesih nekakšni ostri noži, ki naj bi te razrezali … a ostanimo pri kolesarjenju. Vidim kar dosti zakonskih mož, ki skušajo svoje »Katre« utišati in ukrotiti tako, da jih posadijo na bicikl. Verjetno si mislijo, da če bodo ženo spravili ob sapo, da bodo prišli do besede. Pa še nisem videl zmagovalca. Možaki potem v upanju na uspeh presedlajo na plezanje, na tek, pa tek na smučeh, pink-ponk, tenis … in kar je še teh »dualnih« športov … a vse kar dosežejo je zdravje in kondicija … ki seveda omogočata daljše življenje.

In tudi ti, moja ljuba sveta Katarina, si preživela.

»Če ne gre zlepa, gre pa zgrda!« si je verjetno mislil cesar, ko ti je nato dal odsekati glavo. A namesto krvi je iz presekanega vratu brizgnilo mleko. Prileteli so angeli in tvoje truplo (legenda ne pove ali z glavo ali brez) odnesli na Sinaj, kjer še danes stoji znamenit samostan, iz tvojega groba pa naj bi kar nekaj časa tekla mleko in olje. In se potemtakem ne gre čuditi, da so te neobičajne »Katre« običajno izvrstne kuharice … in zato z njimi radi potrpimo. Vsaj kar nas je ješčih in sladkosnednih! Kaj pa je par kozjih molitvic v primerjavi s telečjo obaro ali potico?!

Ljuba moja sveta Katarina Aleksandrijska! Redno si omenjena v naših družinskih litanijah, saj si zavetnica učencev in študentov. Pa tudi deklet, zakonskih žena in učiteljev, ter vseh poklicev, ki imajo opraviti s kolesi in noži. Si priprošnjica proti bolečinam v jeziku in za srečno zadnjo uro … in če zaradi drugega ne, se ti zaradi slednjih dveh »patronatov« iskreno priporočam!

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

18.11. – SV. ODO Clunyjski

Ljubi Povezana slikamoj sveti Odo!

Kljub temu, da se dobro zavedam, da nikoli ne bi zmogel držati in zdržati stroge samostanske discipline, zgodnjega vstajanja, neprestane molitve in dela, posta in pokore, samote samostanske celice in kar si takega bolj ali manj romantičnega slikamo o meniškem življenju … priznam, da mi srce vsake toliko zahrepeni po – reciva temu – puščavništvu.

Zakaj? Zato, ker moje pestro življenjsko dogajanje vključuje:

  1. plačevanje položnic in vsega, kar je potrebno, da te položnice sploh lahko plačaš …
  2. komunikacijo z otroki, ki mora biti vzgojna, potrpežljiva, nepopustljiva in ne preglasna … kar je dokaj težko, saj otroci rastejo in skupaj z njimi rastejo skrbi in pa seveda stroški in vsaj polovica že omenjenih položnic je povezana z otroki in njihovim brezplačnim šolanjem …
  3. komunikacijo z ženo, ki si ji obljubil, da ji boš »zvest v sreči in nesreči, bolezni in zdravju ter da jo boš ljubil vse dni življenja« in ki je seveda v veliki meri kriva, da imaš otroke s katerimi moraš vzgojno, potrpežljivo, nepopustljivo in ne preglasno komunicirati … in je tudi odgovorna za dobro polovico druge polovice že omenjenih položnic …
  4. stik z množico ljudi, za katere bi bilo boje, ko jih ne bi nikoli poznal, nikoli videl in ki bi jih, ko bi jih mogel, poslal nekam, da jih ne bi nikoli več videl …

In ko 5. k vsemu temu pripneš še občutljivo katoliško dušico, kakršna se mi zdi, da sem …  ki se sekira in izprašuje vest zaradi mnogovrstnih medčloveških občutij, ki jih dnevno doživlja … je logično, da mi srce zahrepeni po samostanski samoti … kjer bi vse svoje misli, delo, skrbi in seveda stroške lahko preložil v druge roke!

Pa se čez pet minut zavem, da bi tam izza samostanskih zidov hrepenel prav po tem, od česar bi ta hip rad zbežal. Ni kaj … zdržati bo treba.

Ti, ljubi moj sveti Odo, si bil prvi v nizu svetih opatov iz znamenitega benediktinskega samostana v Clunyju … In tudi če si kdaj – pa četudi le za pet minut – zahrepenel po posvetnih skrbeh, tega nisi pokazal. Reda in pravil si se držal tako natančno, da bi te z veseljem posvojil.

Menda si nekoč v roki še držal nekaj kruha, da bi ga zaužil … pa je že padel »amen« v molitvi po jedi, in ker nisi želel kršiti reda in pravil, koščkov kruha nisi ne pojedel ne zavrgel … in so se v tvoji dlani spremenili v bisere.

Koliko biserov naša družina zmeče stran in svinjam, ker se ne držimo reda!

Ljubi moj sveti Odo. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

11.11. – SV. MARTIN

Povezana slikaLjubi moj sveti Martin!

Slovenci radi potožimo, da smo še brez svetnika. No … uradno potrjenega in priznanega, seveda. Sam sem osebno imel čast poznati nekaj ljudi, za katere dam takoj roko v ogenj, da so brez dvoma svetniki v nebesih. In potem je tu še množica znanih in neznanih slovenskih obrazov skozi zgodovino … in pa seveda nepregledna množica mučencev, katerih grobove še odkrivamo po hostah, jamah in rovih in katerih kri bo, čakam, rodila nove kristjane.

Osebno sicer mislim, da je vse to pehanja po uradnem priznanju nekolikanj manj važno, kot trenutno velja v naši srenji. Mnenja sem, da nebeška vladarstva niso urejena po človeškem vzoru, kjer so potrebne meje, ustava, grb, zastava in himna, preden se greš lahko pogovarjat – ne vem – v Bruselj ali OZN. Božja vrata so odprta in ne potrebuješ ne številke ne napotnice! In vsi, ki so že na pravi oni strani, so akreditirani za posredovanje. Kogarkoli in kadarkoli!

Ampak malo sem zašel …

Tožimo torej, Slovenci, da smo še brez svetnika … A če bi izvedel anketo med ljudmi, sem prepričan, da bi več kot polovica vprašanih izjavila, da ga imamo! Svetnika namreč. Tebe! Svetega Martina!

Izredno si priljubljen v naših krajih, čeprav s Slovenci nimaš nobene pametne povezave. Rojen na Madžarskem, si večino življenja preživel v Franciji in si kot vojak skoraj gotovo prejahal naše kraje. Morda si prav tu naletel na premraženega reveža, ki si mu poklonil pol svojega plašča. Četudi … Slovenci smo takrat taborili še izza Karpatov. In če bi bil ta revež Slovenec bi zahteval cel plašč, ker … polovičarji pa nismo!

Ko si torej dal revežu pol plašča, cesarju, kar je cesarjevega, si dal še Bogu, kar je božjega … tako si pobožno škofoval v Franciji in ne verjamem, da si kdaj pomislil na Slovence … A tvoja smrtna ura, tvoj god, je padel v jesenski čas, ko se mošt prevre v vino in tako si podedoval vse poganske običaje, ki so vladali v naših krajih še pred našim prihodom, ali pa smo jih mi prinesli s sabo … skupaj z znamenito gosko, ki smo ti jo potisnili v roko … in s katero tudi nimaš nobene zveze, razen morda te, da se še danes rada kaka goska prilima na posvečeno osebo, pa čeprav je škof … in seveda, da ima vsaka goska tudi škofijo …

Pa dovolj natolcevanja. Pišem take, kot da sem se tudi sam pošteno namartinoval!

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

4.11. – SV. KAREL BOROMEJSKI

Povezana slikaLjubi moj sveti Karel Boromejski!

Tvoja življenjska zgodba je osupljiva … in se bere kot življenje kakšnega sodobnega managerja, podjetnika, znanstvenika, pop-zvezde … skoraj kot življenje Steva Jobsa.

Rodil si se v šestnajstem stoletju. Pri devetih letih si izgubil mamo, pri dvajsetih še očeta, potem ko si sedemletni študij končal z dvojnim doktoratom. K sebi te je povabil in vzel stric po materini strani, papež Pij IV … in tako si komaj dvaindvajsetleten postal kardinal in milanski nadškof.

Osupljivo!

Toliko bolj, ker sploh nisi bil duhovnik. In tako si laično mladosten in mladostno laičen postal papežev svetovalec, tako rekoč »papež v senci« … in na tvojo pobudo je bil ponovno sklican in leta 1563 dokončan tridentinski cerkveni zbor. Stric papež te je sicer usmerjal v – lahko bi rekli – gospodarstvo in politiko, ti pa si se naskrivaj dal posvetiti v duhovnika in po stričevi smrti prevzel milansko nadškofijo.

In zdaj pride na vrsto tisti odstavek iz tvoje biografije, ki je resnično osupljiv. Piše: »Najprej je napravil red v nadškofijskih uradih, potem pa je obiskal čisto vse župnije v svoji prostrani nadškofiji. Vtise teh obiskov je zapisoval in iz teh zapiskov so nastali njegovi sloveči Opomini ljudstvu

To. Da mi je to doživeti: nadškofa … mah, lahko je tudi samo škof … ki bo naredil red. Ki bo obiskal svoje župnije in spoznal svojo čredo!

Ljubi moj sveti Karel! Glede na to, da si zavetnik ljubljanskega – in tako torej slovenskega – bogoslovnega semenišča, te prosim, uporabi vse svoje veze in poznanstva, iztrži vse protiusluge, vse odprte račune, kar jih imaš pri višjih inštancah, ki se dvigajo k Svetemu Duhu in nam izprosi enega dobrega pastirja. Dovolj je eden, samo da bo dober. Da bo imel vse potrebne pastirske lastnosti. Saj imamo pastirje … ampak eden bi samo žvižgal, drugi bi ovce samo strigel, tretji jih zapira v ogrado in hlev, medtem ko četrti pohajkuje, trdeč da išče izgubljene, peti vihti palico, medtem ko šesti tuli z volkovi … vsak ima nekaj dobrih lastnosti, a nobeden nobenih dovolj skupaj, da bi se čreda znašla. In rešila.

Ljubi moj sveti Karel. Ti si se iztrošil v svojem pastirskem poslu. In si mlad umrl. Mlajši kot Steve Jobs, recimo … Kot se za managerja in svetnika spodobi. Da postane legenda!

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas!

Gregor

28.10. – SV. SIMON IN JUDA TADEJ, apostola

Rezultat iskanja slik za sv. simon in juda tadejLjuba moja sveta brata Simon in Juda Tadej!

Slovenija je majhna deželica … in moraš dobro paziti, kaj o kom rečeš, saj se hitro lahko izkaže, da pljuvaš v lastno skledo. Hočem reči… tako majhni smo in tako malo nas je, da smo si med seboj vsi v sorodu. Le par kolen nazaj … par komolcev med rebra … in že naletiš na bratranca!

Tudi Sveta dežela je majhna … čemur se ne gre čuditi … Svetost je kot borovnice: včasih je bilo te robe neizmerno več, danes jo težko nabereš kje za liter, dva … pa še na kolena moraš, če hočeš priti do nje!

No, vseeno pa je začudujoče in verjetno ne čisto brez pomena, da je bilo pol apostolskega zbora med seboj požlahtanega.

Evangelist Janez in njegov brat Jakob starejši sta bila sinova Salome in Zebedeja, ki je bil menda brat svetega Jožefa, Jezusovega rejnika … tuzemskega očeta … Jožefov brat pa je bil tudi Alfej, čigar sinova sta vidva, Simon in Tadej. Vajina mama Marija pa je bila tudi nekaj v žlahti z božjo materjo … potem pa je tu še Jakob mlajši, za katerega ne znam razbrati ali je bil vajin brat ali bratranec po kaki drugi liniji. Nekje piše, da sta bila tudi vidva zgolj bratranca … Potem se zaplete še, ker je bil apostol Peter včasih Simon in med apostoli še en Juda – Iškarjot … Hkrati pa je vse skupaj na trhlih nogah, ker je Jezus resda bil Marijin sin, z Jožefom pa analiza krvi ne bi prinesla željenih rezultatov … tako da: žlahta raztrgana plahta!

A trhle noge gor ali dol: cerkveno podjetje, ki ste ga pred dva tisoč leti zastavili še kar drži vkup, pa čeprav se hudič s peklenskimi in človeškimi pomočniki vztrajno trudi, da bi ga razbil … a razbil si je do sedaj le svoje peklenske zobe. Je pa treba priznati, da hudiču protez ne zmanjka!

Tako kot vajini rojstni podatki, so nezanesljivi tudi podatki o vajini smrti. Nekje velja, da je bil Simon jeruzalemski škof, ki je mučeniško umrl med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Trajana … drugje pa trdijo, da sta oba skupaj oznanjala evangelij na Vzhodu in mučeniško smrt pretrpela na isti dan. Simona so menda kar prežagali … in ga zato kot svojega zavetnika častijo drvarji, Juda pa so pobili s koli in ga upodabljajo s kijem v roki. Če se te loti množica s koli, ti ostane le malo upanja … in morda si zato, ljubi Juda Tadej, priprošnjik za brezupne primere.

In ker nas je takih brezupnih primerov kar nekaj, si zavetnik vsaj polovici sveta!

Ljuba moja sveta brata ali bratranca! Obilo žegna ob vajinem godu. Pa nam ga vrnita in izlijta na nas!

Gregor

21.10. – SV. URŠULA

LRezultat iskanja slik za SVETA URŠULAjuba moja sveta Uršula!

Mnogi zmotno mislijo, da si ustanoviteljica uršulink, ker te je resnična in prava ustanoviteljica, prav tako sveta Angela Merici, izbrala za zaščitnico reda … katerega namen je bil in je vzgoja deklet. In te je po vsej verjetnosti izbrala z razlogom.

Sicer je tvoja življenjska zgodba zavita v tančico skrivnosti in poznanih je nekaj verzij … prav v vseh pa nastopaš še s skupino deviških somišljenic.

Najverjetneje vas je bilo zgolj enajst … zaradi nepravilno brane okrajšave (XI M V  = enajst Martyres Virgines – enajst mučenk devic), ki so jo brali kot enajst milla – to je tisoč – devic, pa se je številka tvojih družic potisočerila. Ljudje pa, ki radi pretiravajo, so številko hitro pograbili … verjetno še hitreje kot so pohotni poganski morilci hoteli pograbiti vas in tisti V v zapisu, ki pomeni »virgines – device« spremeniti v kaj drugega … bolj običajnega …

Enajst tisoč devic je morda res pretirana številka … sploh v današnjih časih, ko sleherno deviško bitje obtožijo pretiravanja, nazadnjaštva in psihoznega obolenja … in težko najdeš na kupu dve, kaj šele enajst devic … o tisočih pa sploh ne bi!

Sam sem tvojo zgodbo uporabil v svoji predstavi, ki sem jo odigral več kot šeststokrat … kar je bliže tisoč, kot enajst … je pa res, da je enajst bliže, kot enajst tisoč … a to ni pomembno. In na vsaki predstavi sem za to zgodbo na oder poklical žensko bitje iz publike (razen dvakrat, ko sem predstavo igral pred izključno moško publiko) … in le redko sem na oder priklical deviško bitje. Še, ko sem igral v lemenatu, se mi to ni posrečilo.

Precej smeha je bilo, priznam.

A človeka smeh mine, ko ima lastne otroke in mu zrasejo … Brez pretiravanja lahko rečem, da si želim, da bodo moji potomci, kar se devištva in spoštljivega odnosa do svojega in tujih teles tiče, zdravo pretiravali. S poudarkom na – zdravo. In pobožno. Saj tudi Bog rad pretirava in ne pozna mere.

Ljuba moja sveta Uršula. Obilo žegna za tvoj god … proslavi ga skupaj s svojimi enajstimi ali enajst tisočimi prijateljicami. In malo deviškega žegna pošlji še nam in našim otrokom.

Gregor

14.10. – SV. KALIST I. papež

Ljubi Rezultat iskanja slik za sv. kalistmoj sveti Kalist I.!

Pravijo, da se zgodovina ponavlja.

No, meni jako simpatičen pisatelj Mark Twain je zapisal, da se zgodovina ne ponavlja, da pa se pogosto rima. In se mi zdi, da se prav v današnjem času v Rimu vrši hecno zgodovinsko »rimanje«!

Ti si bil Kalist prvi, papež … trenutno je papež – Frančišek prvi!

Rodil si se kot sin sužnja, sedanji papež je potomec priseljencev – migrantov.

V tvojem življenjepisu berem, da »so se nekateri ponosni Rimljani le neradi podrejali bivšemu sužnju, kot poglavarju Cerkve« … prav tako se danes mnogi rimo-katoliki zgražajo nad neevropejskim južnjakarjem!

Tvojo strpnost, ponižnost in predvsem preprostost, so ti nekateri zamerili, do te mere, da so si izvolili »protipapeža«, učenega Hipolita. Tudi zdaj, vsaj še ko to pišem, imamo dva papeža, učenega Benedikta, ki ga mnogi imajo za Frančiškovo žrtev, Frančiška pa za »proti papeža«, nekateri celo za samega Satana.

Ti, Kalist, si se zavzemal za dostojanstvo sužnjev in si izdal odlok, da smejo sklepati zakone  s svobodnimi in plemiškimi ljudmi, s čimer si posegel v rimske državne zakone in dodobra razburkal tedanjo javnost … Podobno kot je kritik in razburjanja zdaj deležen Frančišek … sploh glede svoje družinske politike.

Bil si, kot berem, odločen zagovornik milejših predpisov za spokornike … in zaradi prizanesljivega ravnanja s padlimi in grešniki, v duhu Jezusovega usmiljenja, spet deležen ostrih kritik znanega cerkvenega pisatelja Tertulijana … Kot tudi Frančišek nima mirne minute, ko mu pobožni in posvečeni birokrati dokazujejo, da je ljubezen do bližnjega sicer res prva in največja zapoved, vendar po njihovem so zapovedi podrejene zakonom. Zakon pa ne pozna usmiljenja!

Ni kaj: zgodovina se rima … vsaj v Rimu!

Morda bo Frančišek moral poiskati zatočišče v tvojih, Kalistovih katakombah … za katere si tako lepo skrbel in seveda za trpeče kristjane v njih, da si bil izvoljen za papeža.

Kadar se katekizem postavi nad ljubezen, je kataklizma blizu … se bojim. A v naravi ljubezni je, da vstaja iz groba!

Ljubi moj sveti Kalist. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

7.10. – ROŽNOVENSKA MATI BOŽJA

Rezultat iskanja slik za rožnovenska mati božjaKo je bila naša Lucija star nepolnih pet let, je nekoč vodila družinsko molitev. Takrat smo jo še prištevali med nepismene, kar spodobno je že govorila in izgovarjala, a Zdravamarijo je odžebrala kot »profesionalka«! Torej: Zdava Majija, misti pona, Kaspod ja tapoj, plaslena si žinami, pakoslen sat tujga tesa Jezus! In meni, ki rad in hitro slišim kar in kakor ni treba, je tiste del:  plaslena si žinami (blagoslovljena si med ženami) zazvenel kot: »zaposlena si v pižami«, kar je seveda poskrbelo za salve smeha v našem molitvenem občestvu.

In bi na vse skupaj pozabil, če me ne bi v krogu katoliških prijatelj, malo za šalo-malo za res, v pogovoru podražili, če imam ženo še zmeraj doma na verigi! Žena je bila namreč takrat še zaposlena v pižami, kar v prevodu pomeni: »da je ostala doma in skrbela za ognjišče«!

»Ja,« sem rekel »ja, še vedno je priklenjena na štedilnik, le enkrat tedensko ji verigo toliko podaljšam, da seže do trgovine. Drugače pa na verigi, priklenjena…Ha, ha, ha!«

In ko sem dejal, da bi z veseljem jaz ostal doma, če bi le ženina plača zmogla preskrbeti našo družino, so družno (in katoliško) planili po meni: »Bi ti, ja… Saj ne bi zmogel… Saj sploh ne veš o čem govoriš…«

A hotel sem spregovoriti o Mariji! O Mariji, ki je bila (oh, ta grdi Jožef, nič čudnega, da so ga kar zradirali iz Svetega pisma) priklenjena na ognjišče v Nazaretu, kjer verjetno ni počela drugega kot skrbela za družino in molila rožni venec. In naj, še preden dvignete obrvi, zavijete z očmi in vprašate: Kako naj bi Marija molila rožni venec!??, pojasnim: Mar ni molitev rožnega venca premišljevanje Marijinega in Jezusovega življenja? In ali mar ne piše v Svetem pismu, da je »Marija vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu«? (Lk 2,19) In brez dvoma je svojega Otroka, svojega Sina spremljala vsaj v mislih in v duhu, če ji »veriga« ali pa kak drug razlog (Lk 8,19-21) ni dal, da bi bila zraven. Torej je molila! Rožni venec!

In če je Marija »blažena med ženami« – plaslena si žinami – zaposlena v pižami, potem je tudi moja žena, ki je bila »zaposlena v pižami«  – plaslena si žinami, torej: blažena med ženami. Kljub »verigi« – blažena, saj je počela to kar si je želela: skrbela za družino. Odločila se je za poklic matere in ker je huda karieristka si je »nakopala« kar šest otrok.

No, medtem se je situacija prav res obrnila: žena hodi v službo, jaz pa sem doma – v pižami! Blažen!

Ljuba moja rožnovenska Mati Božja, obilo žegna za tvoj god.

Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

30.9. – SV. HIERONIM

LRezultat iskanja slik za SV HIERONIMjubi moj sveti Hieronim!

V tvojem svetniškem življenjepisu berem, da si zavetnik teologov, učenjakov, učiteljev, študentov, prevajalcev, zavetnik univerz in znanstvenih ustanov, asketov … in tudi zavetnik Dalmacije … Pa bi pravzaprav lahko postal tudi zavetnik Piranskega zaliva!

Kot se s sosedi Hrvati ne znamo in ne zmoremo dogovoriti kod in kako bi si narisali mejo, ki jo neprestano vznemirjajo in premikajo morski valovi, tako se z njimi pregovarjamo tudi o tvojih koreninah. Mi trdimo da si Kraševec, oni pa, da si Istrijan.

Pa se mi dozdeva, pa ne le zavoljo krščanske in bratske ljubezni ter medsosedskega ljubega miru, temveč predvsem zaradi logičnega razmišljanja … da če še danes nimamo točno določene meje, je tudi tedaj še ni bilo začrtane, in si se torej sprehajal tu in tam! Če si se sploh imel čas sprehajati pri tako obsežnem prevajalskem opusu!

Čeprav – mimogrede in roko na srce – si s prevajanem začel, ko se že davno nisi več sprehajal po naših hostah ali plaval po mednarodnem koridorju.

Celotno Sveto pismo si prevedel v latinščino … kar ni mačji kašelj … čeprav bi bil bolj primeren izraz »mačji kihec« … kajti mnogim gre tvoj prevod v nos. Da ni točen in korekten. Je bil pa prevod (in z njim Sveto pismo) razširjen … da so ga poimenovali kar »Vulgata« … in ima beseda vsaj soroden, če ne kar isti koren, kot beseda »vulgaren«. Ki jo večkrat slišim jaz. Saj se tudi po svoje trudim prevajati Sveto pismo v stvarnost in sodobnost. In to počnem vsaj iz sorodnih, če ne kar istih vzgibov, kot ti, ki si zapisal, da »kdor ne pozna Svetega pisma, ne pozna tudi, kaj je Božja moč in njegova modrost: nepoznanje Svetega pisma je nepoznanje Kristusa!«

Morda si nisva sorodna po askezi, ki je meni – priznam –bolj tuja, kot ne … sva si pa sorodna po domovanju. Ti si bival v Betlehemu, jaz pa – zaradi velikega števila nevzgojenih in razvajenih otrok, zaradi zaposlene žene in lastne lenobe – živim v hiši, ki bolj spominja na hlev!

Ljubi moj sveti Hieronim. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

23.9. – SV. p. PIJ

Rezultat iskanja slik za PATER PIJLjubi moj sveti padre Pio!

Jezus je – morda v trenutku slabosti, po katerih je ljubezen znana in prepoznavna – apostolu Petru dejal: »Karkoli boš zavezal v na zemlji, bo zavezano v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« (Mt 16,19)

Petrovi nasledniki pa so imeli več »slabih trenutkov« in so človeško pobožnost zbirokratizirali s komisijami, ki določajo, kdo je v nebesih in kdo ne … kdo je svetnik in kdo ne. In še dobro, da se to godi po »kandidatovi« smrti, sicer bi bili lahko vsi po vrsti razglašeni za mučence.

Pa smo se navadili …

Problemi nastanejo, ko ljudje koga še za časa življenja razglasijo za svetnika … in največ teh problemov je deležen nič krivi »svetniški  kandidat«, saj ga že omenjene komisije začnejo tretirati kot najhujšega grešnika!

Bolj svet, slabše je. Oziroma: hujše.

In ti, moj ljubi pater Pij, si bil zelo svet.

A medtem, ko so člani posvetno svetih komisij, precejali komarje in se nažiralo s kamelami … si se ti postil

Medtem ko so preštevali listke mete in kopra ter zrnca kumine … si ti prešteval jagode na rožnem vencu.

Medtem, ko so ti vezali težka in neznosna bremena … si ti v spovednici razvezoval in zavezoval, kar je bilo potrebno razvezati in zavezati.

Medtem, ko so potovali po morju in kopnem za enim samim spreobrnjencem, se ti tako rekoč vse življenje nisi premaknil z mesta … in se zaradi tebe in po tvojem posredovanju, še danes spreobračajo milijoni.

Gotovo ranjen … zaradi takega ravnanja  … si prejel še Kristusove rane … In oboje si skrival.

Medtem, ko sta okrog tebe divjali dve svetovni vojni, si ti bil edino pravo in smiselno vojno: za svetost duš.

Ljubi moj pater Pij! Naj mi tvoj svetel zgled pomaga, da postanem tudi sam borec.

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in razlij na nas.

Gregor

16.9. – SV. LJUDMILA

Povezana slikaLjuba moja sveta Ljudmila!

Tašče so grozna bitja. Menda … Ne gredo skupaj ne z zeti ne s snahami … V vse se vtikajo in vse pokvarijo … To vemo iz vicev, iz pravljic, iz filmov in iz romanov … V resničnem življenju pa … kaj pa vem, no … Moja tašča je čisto simpatično bitje in se brez problemov druživa in pogovarjava. In tudi moja mama je z mojo ženo, torej s svojo snaho, v zglednih odnosih.

Bi rekel, da je tole s taščami za lase privlečeno, pa ne morem. Ne le, ker sem brez las, ampak ker poznam par primerkov, hvala Bogu  v tujih hišah, kjer tašče odgovarjajo gornjim opisom. Je pa res, da tudi ostali vpleteni v družinske odnose niso čisto nedolžni pri tem, bodimo pošteni.

In tudi tvoja snaha, ljuba sveta Ljudmila, je bila svojega denarja vredna … kot se reče. In je plačala lepe denarce, da se te je znebila.

Običajno so tašče ljubosumne, ker izgubijo sinovo ljubezen, tu pa je bila snaha ljubosumna nate … pa ne zaradi sina, temveč zaradi podanikov, ki so te imeli rajši. In je najela dva morilca, da sta te zadavila. Mučeniška smrt … a tudi družinsko nasilje. Češka smrt, vsekakor… a ne more biti drugače, ko pa si bila češka kneginja.

Tvoje ime, Ljudmila, je v naših krajih kar pogosto … pa vendar poznam le eno Ljudmilo … no, vsi jo poznamo, ker se bavi s politiko … Mislim, da je s svojo snaho v lepih odnosih, kot se za krščansko žensko spodobi … in po tej strani ni v nevarnosti. A prav zaradi svoje krščanske drže in politične usmeritve, gre kdaj pa kdaj levim ženskam tako na živce, da bi jo kar zadavile. Pa Bog ne daj.

In ne bo dal.

Ti, sveta Ljudmila, bdi nad njo … in nad vsemi taščami … in snahami … Nad Čehi in nad vsemi nami, ki se kdaj pa kdaj »češko« vedemo.

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

9.9. – SV. PETER KLAVER

Rezultat iskanja slik za SVETI PETER KLAVERLjubi moj sveti Peter Klaver!

Tvoja duhovniška statistika je impresivna:  v svojem štiridesetletnem misijonskem delovanju v sveže odkriti Ameriki, si menda krstil preko 300.000 ljudi in vsako leto podelil preko 5000 odvez pri spovedi. To je dvajset krstov in štirinajst spovedi na dan …

In je tako tvoja dnevna statistika – vsaj kar se krstov tiče – podobna letni statistiki sodobnega slovenskega župnika.  In so to žalostne številke. Tako te sodobne slovenske … kot tudi tvoje ameriške … ki so stare 400 let. Kajti krščeval si sužnje … ki so jih kot živali nalovili v Afriki, jih kot živali zvezali, prodali in z njimi ravnali še slabše kot z živalmi!

Ti si postal suženj sužnjem. Svoje življenje si posvetil tem ubogim, trpečim ljudem … jim pomagal kakor in kolikor si le mogel … ter reševal in osvobajal vsaj njihove duše, ko že njih samih nisi mogel rešiti in osvoboditi.

Pričakal si svoje vklenjene brate v Kristusu že v pristanišču, ko so jih pognali z ladij … v mesecih, ko ladij ni bilo, pa si potoval od plantaže do plantaže … kot pravi apostol. Suženj sužnjem.

Začel si boj, ki še danes ni popolnoma končan … saj še danes mnogi gledajo na drugačno barvo polti, kot na nekaj manjvrednega in niti v cerkvi, krščanski cerkvi – pa razumi, če lahko – nočejo sedeti skupaj!

Ti nisi delal razlik. Kajti tudi Kristus ne dela razlik!

O, Sveti Peter Klaver … potrebovali bi te tudi danes. Kajti tudi danes je mnogo ljudi zasužnjenih  in v okovih … pa čeprav na njihovih rokah in nogah ni verig. So pa zasužnjena njihova srca … in razum … in posledično seveda tudi njihova telesa.

Naša družba poka po šivih od svobode … toliko je je … in še več si je želimo … popolne svobode, absolutne svobode. Svobodne svobode … Hkrati pa smo sužnji navad in razvad … sužnji pohlepa in lakomnosti … sužnji strasti in poželenja … z eno besedo: sužnji greha! Naša telesa so svobodna … vsaj tako na videz in »uradno« … a naše duše so v verigah!

Ljubi sveti Peter Klaver. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

2.9. – SV. JANEZ POSTIVEC

Rezultat iskanja slik za st john the fasterLjubi moj sveti Janez Postivec!

Staram se in oči mi pešajo. Že kar nekaj časa sem – ne tako zelo ponosen – lastnik očal, ki pa zaradi nečimrnosti dostikrat, še večkrat pa zaradi lenobe ali zgolj pozabljivosti, kje obležijo, jaz pa posledično napenjam oči …

No, nič hudega ni, če človek kaj pa kdaj kaj spregleda …

Se mi pa dostikrat zgodi, da kaj narobe preberem … ali vsaj, drugače kot bi bilo prav.

Tako sem – brez očal – posegel po knjigi z življenjepisi svetnikov, jo odprl na dan 2. Septembra, in prebral, da goduje sveti Janez Pozitivec. In kljub temu, da mi je bil svetnik s takim imenom v hipu simpatičen, se mi je vendarle zdelo nekoliko čudno … no, vsaj nenavadno … pa sem poiskal ta presneta očala in še enkrat – tokrat pravilno – prebral: Sveti Janez Postivec. Carigrajski patriarh.

Pa saj nisem tako zelo brcnil mimo. Post – pod pogojem, da je prostovoljen – vsekakor je nekaj pozitivnega … zdravega … tako za telo kot duha.

In seveda je logično sklepanje, da si, ljubi moj Janez, svoje ime dobil seveda zato, ker si se nadvse rad postil …

In so te ljudje imeli radi … saj si – takole postno naravnan – vse svoje imetje sproti razdajal lačnim in ubogim … za razliko od mnogih oblastnikov – svetnih in cerkvenih – skozi zgodovino vse do današnjih dni, ki lačne in uboge oberejo do kosti, da nasitijo svojo požrešnost.

In je zato še toliko bolj zanimiv in hecen podatek, da je vse tvoje premoženje ob uri tvoje smrti bila – poleg obleke, ki si jo imel na sebi – lesena žlica.

No, upam da zdaj kljub vsemu uživaš na nebeški gostiji in da se vsaj kdaj pa kdaj poslužiš še drugega jedilnega pribora … saj je še Jezus rekel, da se ne gre postiti, kadar je Ženin za mizo.

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

26. 8. – SV. IVANA ELIZABETA BICHIER

Rezultat iskanja slik za SVETA IVANA ELIZABETA BICHIERLjuba moja sveta Ivana Elizabeta!

Toliko se govori o borbi za pravice žensk, o enakopravnosti spolov, o prevladi patriarhata nad matriarhatom … da je človeka kar sram, da je moški.

In se opravičujem za tale moško šovinistični dovtip …

A reči hočem – in se ob tem popolnoma resno in iskreno zavedam, da moji moški predniki niso vedno prav lepo ravnali z predstavnicami nežnejšega spola in da se so ženskam skozi zgodovino dogajale hude krivice in zlorabe … torej, reči hočem, da človek nehote dobi vtis, da so ženske do pred par leti bile popolnoma nemočne … in posledično neopazne in neaktivne … in jih ni malo, ki za vso nepravičnost, trpljenje in zlorabe krivca vidijo v Cerkvi.

Ki seveda, v tem pogledu, ni čisto nedolžna …

Ampak po drugi strani pa – glej, no glej –  se prav znotraj cerkvenega občestva in Cerkve kot institucije, skozi vso zgodovino, najdejo ženske, ki nikakor niso bile neopazne, še manj neaktivne in nikakor nemočne!  Ki so dale vetra tako kronanim glavam kot papežem. Še več pa je takih, ki so pomagale, zdravile, izobraževale, skrbele … medtem, ko je moški svet sestankoval ali pa se mečeval in streljal!

In tudi ti, ljuba sveta Ivana Elizabeta, si ena teh … pa čeprav niso silno znana.

Rojena v drugi polovici osemnajstega stoletja si svojo vero prečiščevala in živela v času francoske revolucije … Po očetovi smrti si morala prevzeti gospodarstvo in si po moško krmarila skozi viharne čase.

Cerkev v tedanji Franciji je bila razdeljena na revolucionarne in kontrarevolucionarne vernike, na duhovnike, ki so bili prorežimski in na protirežimske, na zveste državi in zveste papežu … Zveni znano, kaj … tudi za naše slovensko-evropske razmere.

Ljuba Ivana Elizabeta. Pomemben preobrat v tvojem življenju se je zgodil, ko si se udeležila skrivne maše na seniku … in se tako še enkrat več dokazuje, da se pravi Cerkvi vedno dogaja štala … in v štali …

Svet duhovnik je v tebi prepoznal sorodno sveto dušo in te vzpodbudil, da si se posvetila sirotam, revnim, ostarelim … Ustanovila si redovno skupnost Hčera svetega križa … in križ je postal usoden zate. Ne ta, ki si ga živela … ampak ta, ki si ga kot redovnica nosila okrog vratu in se ti je nekoč zapičil v prsi. Rana ti je s časoma uničila zdravje in križ te je pripeljal v nebesa.

Ljuba sveta Ivana Elizabeta! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

19.8. – SV. JANEZ EUDES

Rezultat iskanja slik za sveti janez eudesLjubi moj sveti Janez Eeee….!

… in se že zatakne!

Na mnogih farah sem že slišal prebrana oznanila v tednu, ko ti goduješ in niti dvakrat nisem tvojega priimka slišal prebranega enako! Nekateri krilatico »piši kao što govoriš« preprosto obrnejo in še bolj preprosto preberejo »eudes« … drugi skušajo biti bolj fini, pa rečejo »ojdes« … potem se pa samo še stopnjuje: édes, éde, edê, ojd, ud … nekateri se pa totalno naredijo francoze in rečejo zgolj: e, o ali u.

Tvoje ime nam ne dela nobenih težav – s tvojim priimkom pa si lomimo jezik vsi po vrsti, vključno s tistimi, ki trdijo, da obvladajo francoščino. A menda je pravilno »ǝd« … in mi oprosti, če se motim. A s količino črk v svojem priimku in z izgovorjavo le-teh, samo dokazuješ da o človeku dostikrat lahko rečemo preveč ali premalo.

Menda si bil nadvse pobožna duša … dolgo pričakovan otrok … težko pričakan in izmoljen … in te je mati kmalu po rojstvu in v veliki hvaležnosti posvetila Jezusu in Mariji. In potemtakem sploh ni čudno, da si vse življenje častil Jezusovo in Marijino Srce. Kljub očetovim drugačnim željam in načrtom, si postal duhovnik, za kar si – poleg pobožnega in vernega srca – imel še eno lastnost:  v tvojem življenjepisu namreč berem, da si bil »v zunanjem vedenju vse življenje nekoliko neokreten« in ta opis zadene žebljico na glavico za dve tretjini duhovnikov, ki jih poznam. Pa ne mislim s tem nič slabega in se ne norčujem … samo ugotavljam.

Postal si znamenit pridigar in si vodil in organiziral številne ljudske misijone. V ta namen si ustanovil posebno »kongregacijo Jezusa in Marije«, ki je ustanavljala semenišča in prirejala ljudske misijone in ki deluje še danes. Njeni člani se imenujejo po tvojem priimku in zdaj ne vem ali so »ojdisti«, »edeisti«, »udisti« ali pač »ǝdisti«! Upam le, da jih vodi »isti« duh kot tebe – torej: Sveti Duh!

Ustanovil si še posebno žensko kongregacijo  za  – kot piše – »izgubljena dekleta«! Kar je nadvse prijazen izraz za dekleta, ki jih možakarji najhitreje najdejo!

Brez zamere, ljubi moj sveti Janez Eudes. Čeprav si rekel, da bi vsako jutro potreboval tri večnosti: eno za pripravo na mašo, drugo za mašo samo in tretjo za zahvalo, upam, da ti zadostuje ena sama – tista, v kateri se veseliš z Jezusom, Marijo in z vsemi izgubljenimi dušami, ki si jih našel.

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas!

Gregor

12.8. – bl. INOCENC XI

Rezultat iskanja slik za blaženi inocenc xiLjubi moj blaženi Inocenc XI!

Človek pravzaprav ne ve, kako bi ogovoril neznanca … če je ta neznanec pobožen tip, je še težje … če pa gre za papeža, pa se beseda res zatakne!

A morda je to zgolj moj problem … in tvoj, ljubi moj Inocenc … ko ne vem, kaj naj rečem papežu iz sedemnajstega stoletja. Pa bi ti lahko rekel marsikaj. Tudi kaj neumnega … ker si ti že davno v božjem naročju in bi mi »odondod« brez dvoma in brez težav odpustil še tako traparijo. Mnogi moji sodobniki pa nimajo nikakršnih težav in zadržkov, ko tvojemu papeškemu kolegu in nasledniku Frančišku, brez premisleka zabrusijo, kar jim ravno prileti v tisto, kar običajno imenujemo – možgani!Povejmo na glas: papeška služba ni zgolj duhovniška … to je hočeš-nočeš tudi politična funkcija …. In politika je … kar vsi vemo, da je … in res ne vem zakaj Marija Magdalena, Marija Egiptovska, Pelagija in kar jih je še s sorodno pestro preteklostjo … niso še dobile patronata čez papeže in politike.

Tudi tebi, moj ljubi Inocenc, ni bilo lahko in z rožicami postlano … pa čeprav si vse življenje spal na mehkih pernicah … A opraviti si imel s politikom (sleš) vladarjem (sleš) kraljem, ki je hotel biti ne le bolj papeški od papeža, temveč bolj božji od Boga in večji od sonca … ki se je  pustil imenovati »sončni kralj« … ki je rekel: »Država, to sem jaz!« in ki se je vtikal v vse po vrsti … in si mu stopil na prste in žulj in vsa kurja očesa.

In se zamera vleče vse do današnjih dni … in so razlogi čisto politični, da te še niso »uradno« razglasili za svetnika … pa čeprav so te pobožni ljudje, že za časa življenja tako imenovali in so o tebi spoštljivo govorili tudi taki, ki se niso prištevali k tvoji čredi … za razliko od »sončnega kralja«, ki je mrknil, če je samo slišal zate.

O takih »sončkov« tudi dandanes ne zmanjka … takih, ki jih s soncem povezuje le to, da jih – tako kot sonce – ne moreš prav dolgo gledati!

Ljubi moj blaženi Inocenc XI! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

5.8. – MARIJA SNEŽNA

Rezultat iskanja slik za MARIJA SNEŽNA KREDARICALjuba moja sveta Mati božja! Sveta Marija! Marija Velika. Marija Snežna!

Če bi danes sredi Rima – v začetku avgusta, na vrhuncu poletja, ko zaradi znamenitega »ferragosta« in vročine, tam menda srečaš le potepuške pse in turiste – padel sneg … bi se oglasili vsi svetovni mediji … v poletnem pomanjkanju novic bi senzacionalistično poročali o globalnem segrevanju in klimatskih spremembah … in posledično bi se v vseh večjih mestih na svetu zbrali vsaj okoljevarstveniki .. še raje pa vsi – kot jim jaz rečem – profesionalni protestniki, ki jim sploh mi mar zakaj gre, samo da je shod in da se protestira. Transparente imajo vešče zrisane in spisane tako, da ne moreš razbrati ali so ZA ali so PROTI, za KAJ so ali proti ČEMU … in če jih povprašaš, odgovarjajo tako, da se mi zdi, da še sami ne vedo ali so ZA ali PROTI, predvsem pa se jim še sanja ne ZAKAJ naj bi bili ZA KAJ ali PROTI ČEMU … samo da imajo občutek, da SO … kar nekaj.

Morda pa bi ta snegec sredi avgusta minil čisto neopažen … in bi ga polizali sončni žarki in že omenjeni potepuški psi, še preden bi ga opazili tako turisti kot novinarji …

Ko pa je v četrtem stoletju v noči s 4. na 5. avgust sneg pobelil Eskvilin, enega od sedmih rimskih gričev, so ljudje rekli: »Čudež!« in tam postavili cerkev. In jo, morda zato, ker sneg spada nekam v božični čas, posvetili Mariji!

V Sloveniji ni sneg nič posebnega. Tudi če pade avgusta. V Sloveniji pada marsikaj. In so tako nekoč … pa spet ne tako daleč nazaj… padale tudi cerkve. In je tako padla tudi cerkvica posvečena tebi, Marija Snežna. Na Kredarici, kjer sneg obleži vse leto, je kar čez noč obležala kapela, ki jo je dal postaviti sam Jakob Aljaž … in je trajalo štirideset let – toliko kolikor je izvoljeno ljudstvo blodilo po puščavi po prehodu skozi Rdeče morje – da je zopet zrasla.

Pa ne bi ne o »rdečem« morju ne o »belem« snegu…

Je to pretežka tema za počitniški avgust.

Ljuba moja Marija Snežna! Obilo žegna ob tvojem godu, pa nam ga vrni … da nas bo osvežil in ohladil … kot sneg sredi avgusta!

Gregor

29.7. – SV. MARTA

Povezana slikaLjuba moja sveta Marta!

V vsaki družini, ki premore več kot enega potomca in kjer starši otrok ne razvajajo, se hišna opravila na tak ali drugačen način razdelijo med vpletene:  nekdo poskrbi za smeti, drugi za perilo, tretji za umazano posodo, četrti za košnjo in tako dalje in tako naprej. Seveda sčasoma pride do barantanja in kupčevanja – včasih celo podkupovanja, »daj ti to namesto mene, jaz pa bom to namesto tebe«. Morda se kroženje med opravili skozi leta barantanja spremni v stalna opravila in nekdo pač vedno kuha, medtem ko drugi vedno pomije. Nekdo vedno opere, medtem ko drugi vedno odnaša smeti … nič hudega … da je le redu, pravici in pravičnosti zadoščeno! In da je skuhano, oprano in pospravljeno!

V vsaki spodobni pravljici ali pripovedki, kjer nastopata dve sestri … in je ena pridna, ter noč in dan dela, druga pa ne kaj dosti ali celo nič … in se nekje v vidnem polju pojavi kak princ, zaklet ali ne … vemo, da se bo končalo tako, da se bo princ poročil s pridno sestro, medtem ko bo lena dobila svoje. Kajti pravici mora biti zadoščeno!

Marta, Marta … v vaši hiši pa se ni zgodilo tako.

Jezus z apostoli je prišel na obisk, ti – hop – za štedilnik, kajti nikoli se ne ve, kdaj bo zadnja večerja … in če mimo prinese še kakega slikarja, gre lahko vse skupaj v zgodovino in večen spomin … tvoja sestra Marija pa – kot da je ona na obisku – sede in si pusti streči! In Jezus jo še pohvali, češ da si je »izvolila boljši del«! No, vsakemu je bolje, če je postrežen, kot da streže … a od Jezusa, ki je rekel, da »kdor hoče biti prvi, bodi vsem služabnik« tega res ne bi pričakoval.

In potem so še pojedli, kar si jim skuhala in šli dalje!

Marija si je morda res izvolila »boljši del, ki ji ne bo odvzet«, a tudi kar skuhanega in pečenega človek poje, ni kar tako odvzeto. O, ne … napopa se nam na stegna, zadnjico in trebuh … in več je tega – slabše je!

Marta, Marta … ne sekiraj se preveč. Z metlo in kuhalnico si si prislužila nebesa in godovni dan, Mariji pa je bil »odvzet«, ko so ugotovili, da ona ni tista Marija, ki je Jezusu umivala noge.

Uf, tale tvoja sestra pa res ni s prstom mignila, kaj … le Jezusa je poslušala. In goduje danes, skupaj s tabo, Marta, Marta … ki si zavetnica gospodinj, kuharic, peric … vseh pridnih, tihih žena, katerih delo je neopaženo, pa čeprav neobhodno potrebno, da ne trpimo lakote in se ne zadušimo v umazaniji in smradu!

Ljuba sveta Marta!

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas!

Gregor

22. 7. – SV. MARIJA MAGDALENA

Rezultat iskanja slik za sveta marija magdalenaLjuba moja sveta Marija Magdalena!

Priznam, da sem pridevnik »sveta« naknadno pritisnil k tvojemu imenu.

Čeprav se o tebi, kljub tvoji – ali pa prav zaradi tvoje – preteklosti precej govori tudi v nadvse pobožnih družbah, zelo redko slišim o tebi govoriti, kot o svetnici. Razni sveti Petri, sveti Janezi, sveti Jožefi in sveti Pavel Miki in ostali japonski mučenci … nam kar letijo iz ust. Sveta Marija Magdalena pa se zatakne.

Bo kdo rekel, da morda zaradi dolžine imena … ki mu pridajamo še priimek … oziroma nadimek. Pa ni res. Zakaj pa dosledno rečemo Sveta Terezija Deteta Jezusa? Ali pa Sveta Edith Stein Terezija Benedikta od Križa?

Verjetno gre te zadržke pripisati tvoji preteklosti, saj v evangelijih piše, da je Jezus odrešil sedmih hudih duhov. In je to kar precejšnja številka. Številka, ki izraža polnost. Kar pomeni, da si bila precejšnja grešnica. Da si grešila v polnosti. In smo tako zaključili, da si bila … No, saj veš … da si se … khm … ukvarjala z najstarejšo obrtjo na svetu … in priznam, da težko najdeš še bolj neumen izraz za tovrstno početje! A ljudje hinavsko se hinavsko poslužujemo lepih besed, kadar govorimo o grdih rečeh. Za tvojo kolegico tako v svetništvu, kot v nekdanji obrti, sveto Pelagijo, so življenjepisci tako zapisali, da je bila »igralka in plesalka, ki je živela bolj malo zgledno življenje«!

In tudi mi v spovednicah operiramo z izrazi kot so »slabe misli« ali »grde slike« in da bi ne bili »umazani«, smo raje »nečisti«!«

Ti si svojo »nečistost« pustila za seboj, kot je rekel Izaija: »Če so vaši grehi rdeči kot škrlat, bodo beli kakor sneg« (Iz 1,18)

Po srečanju z Jezusom si z Njim tudi ostala … hodila za Njim – kot apostoli … Vztrajala z Njim ob križu – za razliko od apostolov … in takoj, torej: hitreje in prej kot apostoli verjela in pričevala, da je vstal od mrtvih.

Zato si sveta. Pa če se ti mi pridamo ta pridevnik ali pa ne!

Ljuba moja – sveta – Marija Magdalena.

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

15.7. – SV. BONAVENTURA

Rezultat iskanja slik za SVETI BONAVENTURALjubi moj sveti Bonaventura!

Tvoje ime zveni tako prijetno, kot da me greje toplo sonce in pihlja nežen vetrič … kot da poslušam šumenje valov in mi ni nič hudega … Tvoje ime, je kot ime kakšne ladje!

Tole sem zapisal, potem pa se mi je to, kar sem zapisal zazdelo precej resnično … nek droben spomin se je prižgal v daljnem kotičku mojih možganov … in po minutki razmisleka pa prav nič več, sem se spomnil, da dejansko poznam ladjo, ki se imenuje Bonaventura. Ali:  se je imenovala. Ne vem, kako naj napišem, ko pa je to ladja iz knjige. Iz romana. Izpod peresa človeka z nadvse bujno domišljijo in preroškim posluhom: Skrivnostni otok Julesa Verna!

Če ne poznate te znamenite zgodbe o brodolomcih, ki jih zračni balon med begom pred ameriško državljansko vojno vrže na samoten otok, kjer se junaki s svojim znanjem in spretnostjo polotijo marsičesa … ne povem. Vzemite v roke knjigo! A med drugim si zgradijo tudi ladjo. No, ladjico … in jo poimenujejo »Bonaventura«. Kot je bilo ime enemu izmed brodolomcev, ki so ga sicer klicali po priimku, je pa svoje ime skoraj gotovo dobil po tebi, ljubi sveti Bonaventura … ki pa si svojo ladjico krmaril dosti, dosti prej … v trinajstem stoletju … in tvoje pravo ime je bilo Janez – Giovanni … za Bonaventuro pa te je, če gre verjeti legendi, krstil sam Frančišek Asiški. Kot dojenček si hudo zbolel in mati te je odnesla k Frančišku, ki te je blagoslovil. In si ozdravel. Po nekaj letih pa se je mati hotela zahvaliti Frančišku in sta ga obiskala. In ko te je asiški ubožec zagledal, je v veselju, ker si bil še živ vzkliknil: Kako lepo! Kakšna sreča! Bona ventura. In ime se te je prijelo. In bilo tudi tvoje redovno ime, saj si, ko si še malo zrasel, še sam šel med frančiškane … postal znamenit teolog, velik mislec, učenjak … škof in kardinal.

Kot so brodolomci spoznavali sebe in svet na Skrivnostnem otoku, si ti svetu in ljudem skušal približati Skrivnostnega Boga! Kako lepo! Kakšna sreča!

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

8.7. – SV- KILIJAN

Ljubi moj sveti Kilijan!Rezultat iskanja slik za SVETI KILIJAN

Medtem ko se mi pritožujemo nad udobnostjo stolov in dolžino sestankov naših pastoralnih svetov, komisij, odborov in pododborov, na katerih goreče razpravljamo o perečih problemih evangelizacije  pri kateri moramo v obzir vzeti vsemogoče dejavnike, vplive okolja, sodobne družbe, novih medijev in sredstev obveščanja … si se ti enostavno podal iz Irske v centralno Evropo, ob tem verjetno zamenjal nekaj prevoznih sredstev, vsaj ladjo in konja… in to je bilo to!

Medtem ko mi proučujemo pravilne pristope, psihološke in pastoralne postopke, vzgojne in delovne metode, si ti razjahal konja in nagovoril ljudi … in to je bilo to!

Medtem ko mi ocenjujemo, analiziramo, primerjamo in preštevamo, si ti enostavno rekel: »To ja, to pa ne, to je prav in tole ne, to se sme, to se ne sme!« … in to je bilo to!

In ker te je vojvoda Gozbert poslušal  in se ločil od Geilane, žene svojega pokojnega brata, s katero je živel v neveljavni, nedopustni in nekrščanski zvezi, kot se brez olepševanja še reče koruzništvu, je tej Geilani, kot imajo te sorte ženske, vsaj od Herodiadinega srečanja z Janezom Krstnikom, navado, zavrela kri … in se je poslužila podobnega postopka, ki pa se je prav tako končal brezglavo. Oziroma, vsaj zate, ljubi moj Kilijan, kot že za Janeza Krstnika –  brez glave.

Da bi prikrila zločin, je ženska menda zagnala celo štalo … oziroma je nad tvojim grobom postavila štalo … A kot piše v evangelijih: »Nič ni namreč skrito, kar se ne bi razodelo, in nič ni zakrito, kar se ne bi spoznalo in prišlo na dan!«

Kljub temu, da si izgubil glavo, pa ta glava ni bila izgubljena … in jo menda še danes, kot relikvijo seveda, hranijo v cerkvi v mestu Würzburg, kjer se je vse to godilo.

Ljubi moj sveti Kilijan! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij nanas.

Gregor

1.7. – SV. ESTERA

Ljuba moja sveta Estera!

Na koledarju je ob tvojem imenu zapis, da si svetopisemska žena. In res tvoja zgodba sega v davno Staro zavezo, v šesto stoletje pred Kristusom, vendar pa se bere kot kak sodoben roman. In je v tej tvoji zgodbi vse, kar je potrebno za bestseler, ki se bere pred spanjem ali na plaži: politične in posteljne intrige, romanca in drama, ljubezen in ljubosumje, vohunske spletke, izdajstvo, smrtna nevarnost, rešitev v zadnjem trenutku in srečen konec! Pa naj še kdo reče, da je Sveto Pismo dolgočasna knjiga.
Kot se za dobre knjige, oziroma zgodbe spodobi, ne bom razkrival vsebine, da morebitnemu bralcu ne pokvarim užitka …
Ne morem pa mimo opazke, da nikjer nisem zasledil ali si – kot svetnica – zavetnica komu in priprošnjica za kaj ali karkoli? In bi, glede na to, da v Knjigi vseh knjig piše, da si bila »lepe postave in lepa na pogled« lahko bila zavetnica missic! Oziroma vseh deklet, ki se podajo na lepotna tekmovanja, saj te je kralj Ahasver za ženo, ali bolje za eno od svojih žena, vzel na podlagi vsedržavnega izbora in si v znak zmage od njega prejela diadem. Ki jih – poleg lente in šopka – še danes delijo na podobnih lepotnih izborih.
Lahko bi bila tudi zavetnica vseh prvih dam! Če so v zgodovini mesta kraljic ali kraljevih boljših polovic zasedala ženske, ki so tja prišle zaradi krvnih zvez, plemiških nazivov in bogastva, so vsaj v novejši zgodovini znane dame, ki so ta mesta zasedla zgolj in izključno zaradi lepote. Ne nazadnje prav ta trenutek na prestolu prve dame Amerike sedi tovrstna lepotica. Ki je celo naše krvi! Se pa bojim, da Melanija za svoj narod, tudi če bi hotela, ne bi mogla storiti toliko, kot si za svojega storila ti. Kajti kralj je le kralj, predsednik pa predsednik … da o trgovcih sploh ne bi!
Lahko pa bi bila tudi zavetnica bork za pravice žensk in je čudno, da te feministke še niso nalimale na svoje transparente, saj si že v davni zgodovini uspešno rušila stereotipe o ženski nesposobnosti in nemoči … ali o tem, da lepota in pamet ne gresta skupaj!
Je pa tvoja zgodba, seveda, tudi zgodba o veri, predanosti in zaupanju v Boga … in je tako jasno vsaj to, zakaj nisi zavetnica feministk.

Ljuba sveta Estera. Obilo žegna za tvoj god. Čuvaj naše lepotice in jim – kot vsem preostalim, ki nismo tako zelo lepi – izprosi pameti!

Gregor

24.6. – Rojstvo JANEZA KRSTNIKA

Ljubi moj Janez Krstnik!

Ti si posebne sorte svetnik … saj v vsem koledarskem letu in v vsej zgodovini, če smo čisto natančni, le trije nebeščani praznujete tako rojstni dan, kot godovni – smrtni – dan. Božji nepotizem se je zreduciral na najožjo familijo, ti pa si se kot najbližji žlahtnik prislinil zraven. In smo tako dela opravičeni na: božič, veliko noč in veliki šmaren … na mali šmaren in tvoja obletna dneva pa le redki pohitijo k maši!
Je pa res, da je bilo tvoje rojstvo, ki se ga danes spominjamo, nekaj posebnega.
Rodil si se starim staršem … pa ne dedku in babici … In modernim staršem … saj sta bila tvoja starša, Elizabeta in Zaharija, v letih, ko bi človek pravzaprav moral že razmišljati o vnukih, ne pa da se šele uči previjati!
In ker ljudje radi opravljamo – in v tvojih časih ni bilo nič drugače – je tvoje rojstvo mnogim škodoželjnežem zaprlo gobce, da so ostali brez besed. Med drugimi je brez besed ostal tudi tvoj oče … ampak iz drugih razlogov in je to tema za kdaj drugič.
Tvoj rojstni dan slavimo na predkrščanski kresni dan in to ni tako brez pomena in naključno, kot se morda na prvi pogled zdi. Kot rečemo Slovenci: »O kresi, se dan obesi!« in se nam dnevi, še preden se prepustimo veselemu in svetlemu poletju, že začnejo krajšati.
Ti si za Božjega Sina, ki si ga prepoznal še preden si ga videl in ko si ga prvič videl, rekel: »On mora rasti, jaz pa se manjšati!« Pa se tako svetloba od tvojega rojstnega dne manjša, vse do Jezusovega rojstnega dne, ko spet začne rasti!
In je tako tudi z nami … saj smo od rojstva dalje vsak dan bliže smrti, po krstu pa smo vsak dan bliže življenju!
Ljubi moj Janez! Ljudje smo pač taki: praznujemo, slavimo in prežuriramo rojstne dneve … brez misli na »godovni« dan: na dan, ko se rodimo za nebesa!
Pomagaj nam, da bo v naših življenjih raslo to, kar mora rasti in se manjšalo, to, kar se mora manjšati in naj ti tekne torta iz mletih kobilic z oblivom iz divjega medu, ki so ti jo za tvoj praznik v nebesih brez dvoma pripravili!
Obilo žegna ob tvojem rojstnem dnevu. Pa nam ga vrni in izlij na nas!

Gregor

17. 6. – bl. JAN JENŠTEJN

Ljubi moj blaženi Jan Jenštejn!

Lahko bi rekel, da si ti en tak stric iz ozadja …
Ne le zato, ker sta tvoje življenje in kariera praškega nadškofa, če smem tako imenovati tvoje pastirsko poslanstvo, prepletena s političnimi spletkami, s katerimi običajno povezujemo strice iz ozadja … temveč predvsem zato, ker je iz omenjenih političnih spletk v katere so te kot nadškofa vpletali, bolj znan izšel tvoj generalni vikar Janez Nepomuk. Bolj znan in bolj svet. Saj so ga zaradi njegove mučeniške smrti razglasili za svetnika, ti pa, ki si vztrajal, da bi »dober boj dobojeval«, pa si ostal v njegovi senci in si »zgolj« blaženi … in na svetniški naziv še čakaš.
Pa mislim, da te to ne moti, saj že na tem svetu zavisti nisi poznal, kaj šele na onem.
Po škofovski službi nisi hlepel, si jo pa vestno izpolnjeval, kajti služba je služba, družba pa družba … in je družba kaj hitro lahko slaba, pa čeprav je kraljevska. Češki kralj Venčeslav je kazal pretirano zanimanje za cerkveno premoženje in se vtikal v cerkveno politiko, in kot kralj kar ni poznal meje in mere.
Jezus je njega dni, ko so mu v roke potisnili novec, dejal: »Cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega!« in je s tem enkrat za vselej razložil, kako naj zgleda ločitev Cerkve in Države. A je problem, če si cesar (ali v tvojem primeru – kralj) lasti tisto, kar pripada Bogu. Res pa je, da je še huje, kadar se kak božji človek začne obnašati po cesarsko.
Venčeslav ni izbiral sredstev in kot že povedano, je bil zato tvoj prijatelj in generalni vikar Nepomuk, ob glavo. Ti pa si si razbijal glavo, kako se zoperstaviti kraljevi tiraniji. In si se po pomoč obrnil k Mariji. A Marija, mogočna nebeška kraljica in priprošnjica, ki je v svojem življenju tudi bežala pred tiranskim kraljem, ti je svetovala slediti njenemu zgledu … in tako si se tudi ti umaknil … se odpovedal škofovskemu nazivu … ter se prepustil molitvi, pesnjenju in muziki. Lahko bi rekel, da si bil disident … predhodnik mnogih čeških umetnikov, kot sta Kundera in Havel … če naštejem le prva dva, ki mi prideta na misel.
Na žalost, ljubi moj blaženi Jan Jenštejn, si na svoji koži občutil, da je politika … Uf, grda beseda … in bi Jezus iz nje moral izgnati ne le sedem hudih duhov, kot menda iz Marije Magdalene, ampak sedemdesetkrat sedem.

Kakorkoli … zdaj uživaš blaženi mir.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas!

Gregor

10.6. –  bl. BOGUMIL POLJSKI

Ljubi moj blaženi Bogumil Poljski!

Tvoj življenjepis se bere kot pravljica.
Nekoč sta v deželi za devetimi gorami in devetimi vodami živela dva brata: Bogumil in Boguhval! Eden je šel v samostan, drugi pa je živel na gradu!
No, pravljica se tu ne konča … se pa tako – dramaturško – malo zaplete, saj bi človek pričakoval, da bo ta iz samostana delal kaj čudežnega, ta na gradu pa se boril z zmaji in reševal princese. Pa o Boguhvalu, ki je šel v samostan, ne zvemo nič več – očitno je mirno, pobožno in brez škandalov živel svoje odmaknjeno življenje, ti, Bogumil, pa si se življenju in sploh življenju na gradu, tako in toliko odmikal, da si najprej dal zgraditi mogočno cerkev Svete Trojice, potem pa si šel v lemenat in postal župnik v tej isti fari – torej pri Sveti Trojici.
In si kot duhovnik – kot se za pravljico spodobi – delal neverjetne, čudežne in pravljične reči: pridigal, skrbel za sirote …
In nekoč si šel – tako piše – šel bos preko narasle reke Varte. Iz zapisa se ne da razbrati ali si reko le z izjemnim pogumom in vero prebrodil ali si jo čudežno prepešačil po gladini … a glede na to, da v oči bode podatek, da si bil bos, lahko sklepam, da si sledil svetlemu zgledu, ki sta ga dala Jezus in sveti Peter!
Drugič spet, si sestradanim revežem nalovil rib iz reke … in to tako, da si jih kar z rokami grabil za repe in metal na suho!
Res pravljično!
Ali pa med pravljice vržemo vse to, kar se nam nevernim in malovernim zdi nemogoče, in čeprav je Jezus rekel, da bomo z vero, ki bo velika, oziroma majhna kot gorčično zrno gore premikali, tega ne jemljemo resno. In zares. In se nam potem tudi svetništvo zdi pravljično. Ne resno. Oziroma: ne zaresno. Ne za nas …
Ti si Boga vzel zares. In resno. In si živel sveto. Čeprav si »zgolj« blažen!

Ljubi moj blaženi Bogumil Poljski!
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

3. JUNIJ – SV. KAREL LWANGA

Ljubi moj sveti Karel Lwanga!

Ne vem, kako si živel … vem le, kako si umrl. In vem, da nisi bil sam v tej smrti. Dvaindvajset vas je bilo. Bil si le prvi, ki je umrl … njihov vodja, njihov vzgled.
Bil si paž na kraljevem dvoru.
In kadar mi kdo omeni dvor in kralja, že zagledam grad s stolpi in linami, obzidje z dvižnim mostom, … še kak zmaj, ki leta naokrog, pa kakšna ujeta gospodična … pač vse s čimer so nas uspeli zastrupiti Disneyevi filmi in risanke!
A močno dvomim, da je kraljevi dvor konec 19. stoletja v osrčju Afrike, v čimerkoli spominjal na gradove, kot mi jih slika domišljija. A kralj je kralj, politika politika, dvorne spletke pa dvorne spletke … pa najsi gre za plemenske poglavarje, viteze okrogle mize, republikance, demokrate, socialiste, komuniste, liberalce ali zelene … naj bo to koliba, dvorana, parlament, duma, sabor ali sobranje … sredi džungle, v puščavi, na vasi ali v velemestu!
Bil si kriv le, ker si molil. In ker si rekel, da boš še molil. In da ne boš prenehal. Nikoli.
In so ti pogumno in neustrašno sledili še drugi. Tvoji prijatelji. Tvoji sodelavci. Tvoji bratje v Kristusu.
Ne vem, kako si živel … vem le, kako si umrl.
Na grmadi. Kot živa bakla. Goreči grm. Čigar ogenj ne neha goreti.
In za teboj so zgoreli še tvoji prijatelji. Tvoji sodelavci. Tvoji bratje v Kristusu. Ki so goreli za Kristusa.
»In ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi!«
Ti nisi izročil svojega telesa … zgrabili so te … in te zažgali … a si gorel kot pričevalec ljubezni!
Proglasili so te za zavetnika afriške mladine … a če se mene vpraša, lahko tebe, predvsem pa tvoje brezimne prijatelje, za zavetnika vzamejo vsi, ki trpijo zaradi svojega prepričanja, svoje vere … in so krivi le tega, da molijo. In da ne bodo prenehali!
Mnogim, ki so rušili kralje in vladarje, ki so zažigali gradove in pridigali enakost in svobodo, bratstvo i jedinstvo, so šli strašno na živce, taki kot si ti … taki, ki so molili. In niso nehali moliti. Koliko takih je utrpelo muke, mučenje, mučeništvo in smrt po taboriščih, gulagih, otokih in jamah.
Bog se usmili.
Ljubi moj sveti Karel Lwanga in tovarišija. Obilo žegna ob vašem godu. Pa nam g vrnite in razlijte na nas. Da bomo tudi mi goreli v ljubezni.

Gregor

27. MAJ – SV. AVGUŠTIN CANTERBURYJSKI

Ljubi moj sveti Avguštin Canterburyjski!

Danes, ko se lahko za nekaj deset evrov z nizko cenovnim letalskim prevoznikom zjutraj odpravimo v London, samo zato, da se sprehodimo po ulicah, stopimo v kako knjigarno in ob petih spijemo spodoben čaj in smo nazaj še pred koncem Odmevov … si sploh ne znamo predstavljati, kakšen podvig je bila tvoja pot od Italije v Anglijo! V šestem stoletju po Kristusu, ko se je jahalo in hodilo … kot se pač danes vozi in leta! In ko se britanski otok še ni imenoval Anglija!
Bil si predstojnik benediktinskega samostana v Rimu v katerem je bival tudi kasnejši papež Gregor Veliki. Ko rečem »bival«, je to treba vzeti čisti dobesedno: bodoči papež je namreč svojo lastno hišo spremenil v samostan, ti, Avguštin, pa si kot predstojnik samostana postal Gregorjev šef! In ko je bil Gregor izvoljen za papeža je postal šef tebi! In te poslal v Anglijo … ki to takrat še ni bila.
Je bilo poslanstvo, ki ti ga je zaupal kazen ali nagrada za tvoje šefovanje njemu … vesta le vidva. Na pot si se, kot rečeno podal … A kmalu scagal. Kajti kot danes angleški nogometnimi navijači … so prebivalci britanskega otoka že takrat sloveli kot barbarski huligani … in se torej ne gre čuditi, da danes pred divjimi hordami z Otoka trepeta – če že ne ves svet, pa vsaj Evropa … kajti kri ni voda … In tudi ti si se ustrašil strašnih novic o otočanih … in si se obrnil in vrnil v Rim.
A Gregor ni odnehal … in te je poslal še enkrat. Ne vem ali si preplul ali preplaval Rokavski preliv … a dejstvo je, da si lastnoročno krstil pol Anglije, ostalo polovico pa že ta – krščena polovica.
In to ni edino uspešno sodelovanje med kakšnim Avguštinom in kakšnim Gregorjem, ki ga pozna zgodovina.
Jaz sem Gregor, mojemu tastu pa je ime Avguštin. In sodelujeva zgledno … za v zgodovinske čitanke in družinske priročnike. Le s to razliko, da je v najinem primeru Avguštin “Veliki”, Gregor pa gre in naredi kar mu rodbinski papež naroči … ker, čeprav je hiša njegova, ve, kdo je predstojnik!

Ljubi sveti Avguštin! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

20. MAJ – SV. BERNARDIN SIENSKI

Ljubi moj sveti Bernardin!

Edina meni znana cerkev pri nas, posvečena tebi, stoji na obali … med Piranom in Portorožem. No, pravzaprav: je stala! In je svoje čase tam stal tudi samostan … zdaj pa le še ruševine, zvonik … In okrog njih … hja!
Ne vem kaj bi rekla tvoja, od asiškega ubožca prepojena duša, ko bi videla kaj stoji na mestu in namesto nekdanjega samostana!
Saj, kaj pa naj reče na primer ubogi Frančišek?! Kar pomisli, kakšno trinadstropno veličastvo so mu postavili nad glavo! A njemu so postavili vsaj cerkev. Okrog tvoje cerkve pa so postavili luksuzne hotele. Ki si jih lahko privoščijo le redki. In ki si v zakupljenih hotelskih sobah verjetno marsikaj privoščijo …
Pa sem vrgel oko na spletno stran omenjenih hotelov … in brez skrbi, ne bom delal nepotrebne in neplačane reklame … Povem pa, da sem se pošteno nasmejal ob zapisih, ki se dotikajo tebe, ljubi sveti Bernardin … ob cenah v »Bernardinu«, pa človeka mine smeh!
Torej zapisali so, da si pripadal redu »minioritov« … In še dobro, da te niso proglasili za meteorita! Čeprav je po drugi strani res, da si kot pridigar blestel kot meteorit in si tudi švigal po premnogih krajih, kjer si – kot je spet zapisano na spletni strani vesoljsko dragih hotelov – kot spokorni pridigar oznanjal »ljubezen, poroko in mir«!
Prepričan sem, da si precej govoril o ljubezni, poroki in miru … kot sem tudi prepričan, da se je nekomu »pokora« zatipkala v »poroko« … še bolj verjetno pa dotični prepisovalec ni imel pojma, kaj pokora sploh je … in je ne nazadnje po svoje lepo, da se reklamira poroka. Da o ljubezni in miru, ki sta nujni sestavini tako poroke kot pokore sploh ne govorim.
Običajno te upodabljajo s tremi škofovskimi kapami, ki ti ležijo pred nogami … saj si menda kar trikrat, oziroma v treh mestih zavrnil čast škofovskega posvečenja. Če bi si vse te škofovske kape – nadel, bi nastala trojna tiara, ki pritiče le papežu … in sem prepričan, da bi bil kot odličen in zavzet pridigar, po čigar besedah in zgledu so se ljudje množično spreobračali, tudi dober papež … bi se ti pa – glede na čudne izraze in nesporazume na spletnih straneh prestižnih hotelov – godilo še slabše kot sedanjemu papežu … ki ga novinarji tudi kar naprej narobe in zavajajoče citirajo … sploh kar se tiče ljubezni, poroke in miru.

Ljubi moj sveti Bernardin Sienski. Obilo žegna ob tvojem godu, pa nam ga vrni in razlij na nas.

Gregor

13. MAJ – SV. MARIJA DOMINIKA MAZZARELO

Ljuba moja sveta Marija Dominika Mazzarello!

Pripadam generaciji, ki se je na naših tleh, prva srečevala s pizzo. In ko so se odprle prve pizzerije, v njih sploh ni bilo menijev/jedilnih listov … saj smo poznali le eno pizzo: namreč to, kar se danes v večini pizzerij imenuje – klasika! In še kasneje, ko se je repertoar malo razširili, je na vseh pizzah kraljevala debela plast stopljenega sira … po videzu, in žal tudi po okusu, bolj spominjajoč na čigumi, kot na karkoli drugega … Potem pa sem nekoč naletel na pizzo z mozzarello … in to je to! To je ta okus! To je tisto drugačno … nekaj več … boljše … pa če še tako tulijo: sir je pač sir!
Oprosti, Ljuba in sveta Marija Dominika … pa, saj je logično … in vsak, ki me pozna, ve da bom zavil tja, kjer diši … In tvoje ime – no, priimek, če sem natančen – zadiši: po mozzarelli!
In kot je kepa mozzarelle pravzaprav ena dolgočasna … celo nekoliko neokusna reč … se – dodana jedem – morda celo podvržena ognju, da se razleze, izgubi, stopi … spremeni v nadvse okusen dodatek … da mnogi rečejo, da je to začimba in ne le sir!
Tako si se tudi ti razdala, izgubila in stopila … v ognju božje ljubezni … dala vse od sebe in začinila vse kar si delala z okusom podarjene ljubezni. In se je okus ohranil do današnjih dni!
Oprosti, da tvoje delo in življenje primerjam s hrano, pa vendar:
Pizza je bila od nekdaj hrana revnih … in še danes je to jed, ki je v glavnem sestavljena iz preprostih in poceni sestavin, da si jo lahko privošči vsak. In je v duhovnem smislu dokaz, da lahko – ko združimo svojo revščino: svoje morda na videz male, revne, preproste talente – dosežemo neverjetne reči. Gurmanske duhovne okuse!
Ti si to storila! Svoje preproste talente si dala na razpolago Gospodu … in po tvojem receptu še danes Hčere Marije Pomočnice, skupnost, ki si jo pod okriljem prav tako svetega Janeza Bosca ustanovila, vzgaja in pomaga. Gradi in poučuje. Vodi k Bogu!
»Ne zadostuje začeti, treba je nadaljevati, boriti se vedno, vsak dan!« si rekla. In če to spet obrnem na hrano: neskuhano in surovo – ni užitno! Treba je skuhati in speči do konca. Držati se preverjenih receptov in hkrati uporabljati domišljijo, se prilagajati, iskati nove sestavine in okuse! In nazaj na duhovno: Vzgojitelj, voditelj … mora biti kuhar z domišljijo! Pripravljen na izzive časa in nove okuse.
Pizza je pravzaprav kruh z dodatki. Božji kruh ne potrebuje dodatkov. A če pogledam svoje otroke: ko spečem kruh, se ne zmenijo kaj dosti … ko pripravim pizzo, jim zadiši v drugo nadstropje in pritečejo k mizi!

Ljuba moja sveta Marija Dominika Mazzarelo! Ne vem s čim ti bodo ob godu postregli v nebesih … vsekakor naj ti tekne! In izprosi nam duha domišljije in usmiljenja, da bomo znali lačnim … predvsem mladim … ponuditi več kot le kruh!

Gregor

6. MAJ – SV. DOMINIK SAVIO

Ljubi moj sveti Dominik Savio!

Nisi svetnik, ki ga ne bi poznal … ker tudi nisi nepoznan svetnik.
Časovno relativno blizu – kaj pa je teh dobrih sto petdeset let od tvoje smrti?!
Za razliko od mnogih svetniških očakov, katerih obrazi so nam neznani in njihova življenja zgolj niz zgodbic in legend, ki mi omogočajo, da se nasmehnem in rečem: »No, no, no … česa vse si ljudje ne izmislijo!«, sta tako tvoja podoba kot tudi življenjepis povsem preverljiva … in me spravljata v obup!
Kajti v nepolnih petnajstih letih, si dosegel popolnost, ki nam je vsem vzor … in nam v kislo grozdje spreminja izgovore: da imamo še čas, da smo še mladi, da bomo že še, da to pride z leti…
In s sleherne tvoje upodobitve, me zre deški obrazek s tako čistim pogledom … in bujno fantovsko frizuro … da zlahka uzrem svoje otroke … predvsem svoje pobe … fante ministrante … ki me tudi spravljajo v obup, saj njihovo obnašanje, vedênje in védenje, nista primerljiva s tabo. In sem za to v pretežni meri odgovoren jaz!
Pa saj veš, ljubi moj Dominik, da se bolj ali manj šalim …
in sem čisto zadovoljen s svojimi otroki.
In da ste otroci, kot si ti, staršem precej naporni…
saj ste skoraj brez napak in tako rekoč popolni …
in starši potem vemo, da je nemogoče, da bi bila to naša zasluga.
Da je to božje delo. Da ste božji.
In smo potem malo žalostni…
Saj si otroke tako radi lastimo … pa čeprav v srcu vseskozi vemo, da niso čisto naši…
Vem, da vzgajamo angele. To je dejstvo. Dobimo jih iz nebes in skrbimo za njih toliko časa, da jim zrastejo krila. In odletijo. In nas zapustijo. Bolj, ko jih ljubimo (mislim, res ljubimo… pravilno ljubimo… ne razvajamo, ampak vzgajamo s potrpežljivo, dobrotljivo ljubeznijo…) lepša in močnejša krila jim zrastejo. In hitreje in dlje bodo odleteli. A se bodo zaradi lepih in močnih kril tudi vrnili. In vračali. Dokler še mi ne postanemo (spet) angeli…
In prosim, čuvaj mojo malo četico angelov, da jih v svoji očetovski vihravosti ne bom preveč in prevečkrat ranil, ali pa jim celo polomil kril.

Ljubi sveti Dominik! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in razlij na nas.

Gregor

29. APRIL – SV. KATARINA SIENSKA

Ljuba moja sveta Katarina Sienska!

Marsikaterega površnega bralca tvojega življenjepisa verjetno preseneti podatek, da si že od rosnih let dalje želela oditi v samostan. Mene to ne preseneča. Ker nisem površen bralec. In sem prebral tudi, da si bila štiriindvajseti od petindvajsetih otrok!
Sem peti otrok in vem, kaj je gneča v družini.
Imam šest otrok in vem, kaj je gneča v družini.
In se ne čudim, da si iskala samoto samostanskega življenja.
Čeprav se je treba zavedati tudi, da je tudi v tedanjih samostanih vladala kar precejšnja gneča. Saj ni bilo tako kot danes, ko mnogi redovniki in redovnice po svojih samostanih živijo bolj kot puščavniki. V samoti in osamljenosti. V zadnjem času vse pogosteje naletim na »samostansko skupnost«, ki vsaj v slovenskem jeziku, ki pozna tudi dvojino in ne le puščavske ednine in občestvene množine, le težko vzdrži ime »skupnost«! Prostora pa je dovolj. In številne prazne celice pričajo, da so v nekdanjih časih, kljub gneči, imeli zagotovljeno samoto.
In da ne bo pomote: nič ne kritiziram in nobene misli tokrat ni ne za ne med vrsticami. Reči hočem le, da so današnje redovne oziroma samostanske skupnosti bolj puščavniške sorte. Da o župnikih, ki so namesto na prijateljsko druženje s kaplansko druščino ob taroku, obsojeni na igranje pasjanse, sploh ne govorim!
In da me kdo ne obtoži površnega branja: Nisi šla v samostan. Najprej si si pri očetu izborila za svojo sobo, kamor si se umaknila za tri leta, potem pa si se pridružila dominikanskim tretjerednicam … ki so živele v svetu in ne za samostanskimi zidovi … in si (kot piše) »dejavno sodelovala v dogajanjih svojega mesta in Cerkve tistega časa«. Kar je kar nekoliko nepredstavljivo za današnji čas, ko se ločitev Cerkve od države razume kot popolno ignoriranje vsega, kar je povezano s Cerkvijo … razen, če gre za škandale, vredne naslovnic, ki bodo dvignile naklado in gledanost.
Ljuba moja sveta Katarina! Kako zelo bi te potrebovali … da bi kakšno rekla … da bi kaj povedala … Ti, ki si samega papeža prepričala, da se je vrnil iz pregnanstva in spet zasedel Petrov sedež … Ti, ki si nepismena, pisala toliko in tako, da so te razglasili za cerkveno učiteljico … in si takorekoč iz domače dnevne sobe postala sozavetnica Evrope!
To je baba! Bi rekel celo mili pater Geržan. To je dama! To je mama! In sestra!
To je sveta žena!

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in razlij na nas!

Gregor

22 APRIL – SV. HUGO GRENOBELSKI

Ljubi moj sveti Hugo Grenobelski!

Kadar kdo omeni Grenobel, vedno pomislim na morje. In je vsaj hecno, če nenavadno … saj Grenobel velja za glavno mesto Alp … in je na zemeljski obli in na vsakem spodobnem zemljevidu lociran pod vznožje zasneženih hribov, kjer se jim o morju še sanja ne … oziroma kjer o morju lahko zgolj sanjajo.
Zato je kriva pesem: »Oprosti mi, Katrin« ki sem jo poslušal še kot otrok in kjer »na stanici u Puli« – na morju torej – čakajo na »Ekspresni vlak za Paris: Pula, Trst, Milano, Torino, Grenobel, Paris«. In so me kot otroka očarala imena tujih mest … a žal mi je do dneva današnjega uspelo od naštetih obiskati le začetno in končno postajo. Pulo in Pariz, torej.
V Grenoblu še nisem bil!
Ti pa si tam opravljal svojo škofovsko službo kar dvainpetdeset let! In kljub temu, da si jo vršil s svetniško popolnostjo, si se je v začetku strašno branil in otepal. A si v pokorščini sklonil glavo in sprejel križ, ki ti je bil naložen.
Mnogim, ki so občutljivi na iveri v tujih očesih, se zgodi, da ne opazijo bruna v lastnem očesu. Ti pa si, morda ravno zato, ker tvojega pogleda ni zastirala in motila niti najmanjša iver, zlahka opazil Bruna. Pa ne mislim lesenih brun … ampak prav Bruna. Svetega Bruna. ( No, Bruno takrat še ni bil svet … oziroma je bil svet, le da še ni bil razglašen za svetnika. Kako pa naj bi bil, ko pa je bil še živ … A vidiš … morda so svetniki prav zato svetniki, ker jim ne povedo, da so sveti … in lahko mirno živijo svoje svetništvo. Za razliko od nas, ki smo vseh sort svetniki, predvsem pa se imamo za svete in mučimo s svojim svetništvom vse okoli sebe, da je vse polno mučencev … pa od tega ni kaj dosti haska… le malo mučno je … )
No, kakorkoli … ti si opazil Bruna, ki je skupaj s šestimi prijatelji iskal prostor za samostan … in si mu podaril posestvo Chartreuse , ki je tako dalo ime prvi kartuziji in kartuzijanom, ki jih poznamo – hvalaBogu – še vedno tudi pri nas.
Oh … od vseh teh imen in podatkov človeka kar glava zaboli.
In je tudi tebe bolela glava … menda … In želodec … Očiten znak, da si preveč videl in preveč vedel; da si bil preobčutljiv za to kar si videl in vedel … in si zato trpel. In te je bolela glava.
In si priprošnjik zoper glavobol. Zoper zoprni glavobol!
Ljubi sveti Hugo. Pomagaj vsem … ki se v svojih službah in poslanstvih trudijo … tudi, ko je težko. In vztrajajo, čeprav je težko. In vidijo preveč tega, kar ni lepo in prav. In vejo, kaj bi bilo lepo in prav. In jih zaradi nezdružljivosti tega dvojega boli glava. In želodec. In duša. In srce.

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in razlij na nas.

Gregor

15. APRIL – bl. PETER GONZALES

Ljubi moj blaženi Peter Gonzales!

Čeprav krščen za Petra , si bolj Pavel!
Ko so te – razvajenega pamža iz plemiške družine – poslali v takratne najboljše šole, te izobrazili in olikali, in kot je bilo tedaj v navadi, posvetili za duhovnika, ti priskrbeli dobro in pomembno mesto v še sedaj cenjeni cerkveni administraciji … si važen kot odprta marela, razvajen, izobražen, olikan, pomaziljen in bogato načičkan prijahal v mesto … konj pa se je ustrašil tolike časti s katero so te pričakali, in te je vrgel s sebe … da si s svojo takrat še ne tako zelo blaženo zadnjo platjo pristal v prav nič blaženem blatu … v posmeh in veliko veselje vsej prisotni množici.
In kakor je Savel-Pavel, potem ko je padel s konja, najprej šel malo tuhtat v samoto, potem pa se je spreobrnjen vrgel v oznanjevanje Njega, ki ga je prej preganjal … si tudi ti po tej javni sramoti najprej iskal nejavno samoto in si tuhtal. Ter jo potuhtal.
Namesto med cerkvene birokrate si šel med dominikance, pridigal še siloviteje od svetega Pavla in po njegovem zgledu precej časa prebil na ladjah. Pavel je potoval, ti pa si spovedoval, grobe in neotesane mornarje … da te njihovi stanovski potomci še danes častijo kot svojega zavetnika …
Meni pa je tvoja zgodba predvsem znamenje božje duhovitosti. Kdo drug, kot Bog, zna človeka namočit – oprostite izrazu – v drek … in iz velikega sranja napravit velik blagoslov.
Samo nekdo, ki je izkusil dno – in pasti s konja v tisto kar običajno pade iz konja – pa še vsem na očeh … oprostite, no … to je pač poden od podna. In kdor se po takem padcu pobere … vstane drugačen. In kdor razume zakaj se mu je to pripetilo, ne le da vstane drugačen … ampak predvsem postane drugačen … in kdor doume zakaj se mu je to zgodilo, ne le vstane in postane drugačen … temveč tudi ostane drugačen.
Ti, ljubi moj, blaženi in posrani Peter, si razumel in doumel … in si drugače živel. Hvala Bogu in v hvalo Bogu!

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in razlij na nas.

Gregor

8. APRIL – SV. JULIJA BILLIART

Ljuba moja sveta Julija Billiart!

Še tega ne vem, če sem sploh pravilno prebral tvoj priimek: Billiart.
Zveni mi kot – biljard! O katerem prav tako nimam kaj dosti pojma. Nikdar me ni preveč pritegnilo porivanje krogel s palico po mizi. Za mizo raje počenem kaj drugega: Jem, na primer. In to ne s paličicami, ampak najraje »na žlico«!
Od biljarda pa… edino kar me fascinira je začetni udarec: ko krogla udari v lepo postavljeno množico preostalih krogel, da se razletijo vsepovsod po mizi.
In tudi v tvoje življenje je, preljuba sveta Julija, kar nekajkrat udarilo … da je počilo in tresnilo … Ko je tvoja sorazmerno bogata družina obubožala, ko ti je paraliza ohromila noge, ko si med francosko revolucijo skrita v vozu sena bežala pred že prižgano grmado in ljudmi, ki so v imenu bratstva, enakosti in svobode bili pripravljeni ubiti vsakega, ki je drugače razmišljal …
Ti pa si se, popolnoma vdana v božjo voljo – kot krogla, ki jo igralec s palico suva po mizi – prepustila božji palici … ki te je poslal zdaj sem, zdaj tja …. Skrbela si za preganjane duhovnike in jih skrivala, skrbela si za otroke, sirote in uboge … in ko so tvojemu svetlemu zgledu sledila še druga dekleta in žene, si ustanovila posebno Družbo sester Naše Gospe .. in na dan, ko si izrekla redovne zaobljube, je spet udarila palica in je poletela krogla … a tokrat zmagovalna: saj si ozdravela od ohromelosti… in po tridesetih letih spet normalno hodila …
V času svojega življenja si ustanovila in odprla petnajst samostanov … A ni v biljardu petnajst krogel? In potem še tista začetna … božja … ki udari prva?
Nimam pojma kako se igra biljarda konča. Ko popadajo vse krogle v luknje? Ko je krogel vse manj in manj … je tudi vse manj hrupa in ropota …
Ti si dejala: »Povezani z Bogom bomo pridobivali srca … Brez te povezave pa ne bomo mogli, razen malo hrupa, narediti nič!«
In si mirno končala svoje biljardno življenje!

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in razlij na nas!

Gregor

  1. APRIL – Sv. VENANCIJ

Ljubi moj sveti Venancij!

(na sliki drugi z desne)

Priznam, da ne zardevam več, ko naletim na svetnika, za katerega še slišal nisem. In zate, dragi moj, Venancij, nisem še slišal! In prav nič ne zardevam!
Prebral sem o tebi, da si bil prvi znani škof v Saloni.
To, da si bil škof in da nisem slišal zate … ni taka huda reč. Se mi zdi. Tudi o slovenskih škofih se bolj malo sliši, pa mi sedijo tako rekoč na pragu … in še zaradi tistega, kar slišim, dostikrat zardevam … včasih od sramu, včasih pa od jeze … Kako bi bilo, ko bi škofovali v Saloni, ne vem … imam pa zadosti salonskega obnašanja!
In tudi za Salono sem slišal prvič … čeprav me je že nekoliko zasrbelo po ušesih. Salona, Salona …
Saloma? Ne, ne … tisto je druga zgodba, čeprav časovno blizu in se konča z mučeniško smrtjo … Salona, imamo: torej – glavno mesto nekdanje rimske province Dalmacije!
To priznam, pa me je začudilo!
Slovencem je Dalmacija tako rekoč druga domovina. Vsako poletje je Dalmacija srčika panslavizma, kjer se Slovenci družimo s Čehi, Slovaki, Rusi, Poljaki in ljudmi iz »nekdanje naše«! Poznamo čisto vsakega Dalmatinca, ki ima vsaj za pol kvinte posluha in si jih – te s posluhom in tiste čisto brez – v ne tako poletnih mesec – damo pripeljati v naše telovadnice, hokejske hale, na trge na silvestrovanja in za volitve, da nam prepevajo Čiribiribelamaremoja in Pišipišimi … in prepevajo na glas, da ne veš ali je večeras naša ali njihova fešta … samo, da je fešta … ampak kdo si pa ti, sveti Venancij, pa še vedno nimam pojma!
O tebi kroži nekaj zgodb, po katerih si enkrat častitljiv mož, drugič golobradi mladenič … kar bo za Dalmatince kar držalo. So bolj golobradi in se obnašajo kot otroci. Ko sem v »naši nekdanji« služil vojsko, sem spoznale enega Anteja … če se je ta premaknil, je bil že manjši čudež … svetniški kandidat, torej …
Oprosti mi, sveti Venancij, nakladam … in razen tega, da sem malo uščipnil škofe in posledično razburil nekaj prepobožnih duš, ki so pripisale še eno črno piko ob mojem imenu … nisem naredil kaj dosti.
Ti si moral že kaj narediti, ne dvomim, da so te posvetili! Najprej v škofa, potem pa še, čisto dobesedno, v svetnika.
Ne zameri. A kljub vsemu daješ upanje množici anonimnih, tihih, skritih in nepoznanih … da je čisto vsak zapisan v Božjem srcu in da čisto vsak lahko, more in mora postati svetnik.

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in razlij na nas.

Gregor

25. MAREC – ANGEL GABRIEL (Gospodovo oznanjenje)

Ljubi moj Gabriel!

Vem, da danes ni tvoj godovni dan … no, ne več … Pred prenovo koledarja – česa vse ne počne cerkvena birokracija v svoji silni vnemi – si imel pritaknjen svoj piskrček k današnjemu prazniku, potem pa so te pridružili nadangelskima kolegoma, da potegnete črto po predolgo poletje.
Pravzaprav bi te rad vprašal le, kako je bilo, ko si Mariji oznanil, da bo postala Božja mati? Vedno se vsi sprašujemo le o tem, kaj je mislila in čutila Marija, občudujemo njen pogum, njeno vdanost, njeno pripravljenost. Vero.
In da ne bo pomote: vera, ki jo je premogla, je vsega občudovanja vredna. In dobesedno odrešujoča.
A vendar: kaj si čutil ti, ko te je Vsemogočni poslal na to (na videz) nemogočo nalogo? Si verjel, da bo Marija rekla: »Zgodi se!«? Si vedel, da bo sprejela? Si zgolj upal? Morda molil? Si morda mislil na to kaj bo, če reče ne? Si se bal?
Si se sam domislil besed, ki si ji jih rekel? Ali si pustil, da je spregovoril Sveti Duh? Si se zavedal bremena, ki ga je Stvarnik naložil na tvoje angelske rame: usoda sveta, usoda človeštva, morda celo usoda Božjega Sina?!
Vsekakor breme težko kot križ, ki ga je štiriintrideset let kasneje nosil Božji Sin. A tudi breme, ki bi ga lahko stresel s svojih ramen z nekaj zamahi angelskih perutnic. Vendar bi se tako pridružil svojemu padlemu angelskemu bratu. Vedi: občudujem tvoj pogum, tvojo vdanost, tvojo pripravljenost. Tvojo vero.
Še nekaj me muči, oprosti, a te lahko vprašam? Povej: Si bil morda ti tudi tisti angel, ki je miril Jožefa v sanjah? In opomnil modre ? Si se pridružil »množici nebeške vojske«, ki je na sveto noč oznanjala Slavo Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem? Si bil morda celo ti ta, ki je prebudil pastirje ? Si ti tolažil Jezusa v Getsemanskem vrtu? Si bil poleg tudi na Kalvariji? Ob izpraznjenem grobu?
In če DA … kako to, da je ljubi Bog iz nepregledne množice »desettisočkrat deset tisoč in tisočkrat tisoč« angelov, ki se gnetejo okrog božjega prestola, kot je zapisano v Razodetju izbral prav tebe?
Je to tako, kot po naših društvih in ŽPSjih in farah … Članstva ogromno, delajo pa vedno eni in isti!

Oprosti. Vem, da so vsa ta vprašanja in zaključki rahlo neumni … nikakor nisem imel namena, da bi te (u)žalil.
Vem, na vsa vprašanja bomo dobili odgovore po zaključku – v večnosti.
Pomagaj mi, s svojo angelsko (po)močjo priti tja. Da bova v »angelskem miru« kakšno rekla!
In … hvala.

Gregor

18. MAREC – SV. CIRIL JERUZALEMSKI

Ljubi moj sveti Ciril Jeruzalemski!

Rojen si bil v času, ko je cesar Konstantin po vsem cesarstvu razglasil versko svobodo. Pripadaš torej čisto prvi generaciji, ki ji svojega krščanstva ni bilo več treba skrivati.
Čeprav … če sva malo dlakocepska … se krščanstva, tistega: pravega, ne birokratsko-papirnatega, zavedenega zgolj v župnijske arhive in škofijsko statistiko, in da bo stara mama dala mir, sploh ne da skriti. Nekdo, ki živi iz krsta … ki je oblekel Kristusa … ki je v Kristusu postal nov, odrešen človek … tega ne more skriti … in se njegovo novo/odrešeno življenje izraža in kaže v vsem kar počne! Od tega kako prime za žlico, do tega kako leže v posteljo!
Ker je življenje! In ne le življenjska odločitev ali nazor. Življenje! Ne teorija ali celo filozofija.
Ker ne gre za način razmišljanja … ki mu potem življenje skuša slediti, ampak gre za življenje, ki spremeni način razmišljanja. Ker gre za ljubezen.
In se mi zdi, da bolj ko je – zaradi političnih ali družbenih razmer – potrebno »skrivati« krščanstvo/vero, bolj se ta kaže in razodeva. In več svobode, ko je … več ko je odprtosti in liberalizma … manj vere je … Oziroma, bolj jo zgolj kažemo: z javnimi manifestacijami, procesijami, pobožnostmi, križi na stenah, roženvenci okoli vratu … ni pa ljubezni.
Če sem predrzen – in to običajno sem – bi lahko rekel: Več ko je vere na ustnicah, manj je je v srcu. Več ko je te »ustne vere« v politiki in družbi, manj je »srčne vere« v Cerkvi in družini.
Oprosti, zašel sem …
Bil si jeruzalemski škof in v Baziliki Božjega groba si katehumene pripravljal na krst. Tvoje »Kateheze« so menda najbolj popoln tečaj priprave na krst.
Pravim: menda. Ker jih ne poznam. Nihče me ni naučil, nihče pripravil. Bil sem krščen kot otrok, moji otroci pa krščeni brez posebne priprave … v zaupanju in veri, da jih bom jaz poučil o vsem potrebnem.
Upam, da sem jih.
Da jih še.
Ne z ustnicami, ampak s srcem.
Ne s teorijo, ampak z življenjem. Odrešenim življenjem.

Obilo žegna ob tvojem godu, škof jeruzalemski. Pa nam ga vrni in razlij na nas.

Gregor

11. MAREC – SV. SOFRONIJ

Ljubi moj sveti Sofronij!

Bil si šolan, izobražen, razgledan. Prepotoval si tako rekoč pol tedaj znanega sveta. Postal si opat, kasneje jeruzalemski patriarh.
A oprosti…
Tvoje ime me spominja na kak kemijski element … polonij … disprozij … vanadij …
Skratka: ob tvojem imenu pomislim na laboratorij, na epruvete in pipete, in kar vidim kako vse brbota, šumi in se kadi, ko se različni kemijski elementi mešajo med seboj … in pride do reakcij … včasih celo do eksplozije …
In takole – laboratorijsko napeto – je bilo tudi v tvojih časih 6. In 7. stoletja, ko teološke debate kar na lepem niso bile le pobožno filozofske narave, ampak so postale biološko kemijske!
Kakšen je bil ta Kristus? Učlovečeni Božji Sin! Koliko je bilo v njem človeškega in koliko božjega? Kakšno spojino sta dala ta dva tako različna in vsaj na videz nasprotujoča si elementa? Tako imenovani monofiziti so trdili, da sploh ne gre za spojino, marveč za raztopino. Da se je človeška narava v Jezusovi Božji naravi tako zmešala … tako použila … da je izginila. Kakor izgine kaplja sladke vode v slanem morju.
Ti si trdil, da je Jezus pravi Bog in pravi človek.
Dobro. Ampak kako je potem z voljo? Ima lahko oseba dve volji? In če ne … če je ena sama … katero? Človeško ali božjo? Tako imenovani monoteleti so trdili, da je volja le ena. Božja, seveda. Božji Sin se pač ne bo podrejal človeškim muham.
Ti si trdil, da je Jezus pravi Bog in pravi človek.
Kdo bi si mislil, da ima tistih nekaj besed, ki jih ob nedeljah molimo v veri takšno burno zgodovino. In da so tako pomembne! Da je pomembno KAJ verujem … ne le KAKO … pa če to izvajam na še tako pobožen način!
Verjamem, ljubi moj Sofronij, da ni bilo lahko debatirati z monoteleti! Iz prve roke vem, kako naporno je razpravljati z govedom. Se srečujem s tem pojavom dnevno na vseh mogočih in nemogočih nivojih!
A nisi samo zmagoval. »Nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala.« je rekel Jezus. Sprtega in razdeljenega Jeruzalema ni bilo težko zavzeti. Leta 637 so muslimani vkorakali v mesto in cerkve spremenili v mošeje.
Piše, da si umrl od žalosti!
Se bojim, da se zgodovina ponavlja … in da se mešamo in smo zmešani do te mere, da bo eksplodiralo.

Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in razlij na nas!

Gregor

4. MAREC – SV. KAZIMIR

Ljubi moj sveti Kazimir!

Že v tvojem času si verjetno veljal za čudaka, danes bi te brez dvoma razglasili za blaznega.
Rojen na poljskem dvoru, tretji od petnajstih otrok, princ … ki je ves svoj čas najraje preživel v cerkvi. Še spal si najraje tam.
Oče/kralj te je brez uspeha skušal spraviti v politiko in v promet. Uklonil si se v toliko, da si s številno vojsko vkorakal na Ogrsko, kjer te je ljudstvo želelo za kralja, pa se je vladajoči trinog: znameniti Matija Korvina … naš Kralj Matjaž (?) … prehitro vrnil in je – na tvoje veliko veselje – sledil povratek domov.
Oče/kralj te je hotel poročiti s cesarično, a ti si se že kdaj zaobljubil Božji Materi in Devici … in tu se nisi uklonil.
Oče/kralj je besnel … te celo zaprl … tako je pač bilo v tistih časih … v 15. stoletju.
Danes se tvojemu očetu ne bi bilo treba ubadat s teboj … kdaj že bi zate poskrbela Socialna služba. In ko rečem »poskrbela« … ne mislim, da bi ti našli kak prijetnejši nadomestni dom, rejnike, ki bi imeli posluh za tvoje potrebe in želje … »Nikjer ne najdem več veselja kakor pred oltarjem. Da smem le tam ostati, pa mi ni mar ne lov ne igra ne ples ne vse drugo kratkočasje.« si rekel svojemu učitelju.
Očeta bi sociala pustila na miru … ne nazadnje je kralj – ali po naše: pripada stranki na oblasti… Ti pa bi spoznal vse mogoče ustanove, kavče, delavnice, terapije … dokler morda ne bi izkoristil pet minut brez kontrole in skočil skozi okno.
Morda se komu zdi, da pretiravam .. a kdor se je že kdaj izgubil v labirintih liberalističnega razmišljanja … komur je bilo dano zgolj pokukati v prostorja kjer mešajo meglo … komur se je že kdaj plašč, ki ga ne zna obračati po vetru zataknil v kolesje tako imenovanega demokratičnega sistema in ga je potegnilo med drobna zobata kolesca, ki meljejo in meljejo …dokler se ne pozabi kaj se je mlelo … ve o čem govorim. In ve da imam prav.
Kazimir, Kazimir … kazil si mir v svojem času … in skazil bi ga danes, da bi se pokazalo iznakaženo.
Umrl si v Litvi. Tisti Litvi, ki je – kot ti očetu/kralju – kljubovala velikemu sovjetskemu bratu … in ni dala svojega hriba križev in ga ni dala. In kadarkoli so bagri zravnali, so križi vedno znova vstali.
Božja trma!

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in razlij na nas!

Gregor

25. FEBRUAR – SV. TARAZIJ

Ljubi moj sveti Tarazij!

Še preden se je vesoljna Cerkev razklala na Vzhod in Zahod, so se že klali. Čisto dobesedno. In do krvi. Saj ne more biti drugače z Abelovo in Kajnovo žlahto.
In so se klali zaradi svetih reči. Čisto dobesedno. Zaradi svetih podob, če sem ob cinizmu še malo natančen. Čeprav priznam, da takole … z več kot tisočletne distance … ne vem čisto natančno v čem je bil problem.
Eni so bili ZA in drugi PROTI. Tako je običajno, tik preden se začne. Klanje.
Eni so rekli, da se sme, drugi, da ne.
Eni so rekli, da je prav, drugi, da je narobe.
In je tako ne le tisoč let, ampak na tisoče let … vse od že prej omenjene sprte žlahte.

Ti, Tarazij, si postal carigrajski patriarh ob koncu osmega stoletja. Tvoj predhodnik je bil PROTI, ti si bil ZA. En cesar je rekel, da se ne sme, njegov naslednik pa je rekel, da lahko. Oziroma je to rekla njegova mama, ker je bil prestolonaslednik še presmrkav za resne odločitve … in še enkrat več dokazala, da potrebujemo več žensk v politiki. Mislim: pametnih žensk. Materinskih. Ne tistih, določenih s kvoto in je potem edini kriterij, da hodi po dveh. In take, ki je edino kar znajo to, da hodijo po dveh, slej ko prej začnejo hoditi po vsem in preko vsega. Običajno čez trupla! Mi tisočletja zgodovine pritrjujejo!

Ali se sme častiti svete podobe, ali je to že malikovanje?
Modri možje so se zbrali na koncilu v Carigradu, ne tako modri … torej: svetlo modri, sinji in turkizni … pa so prirožljali z orožjem in se je koncil preselil v Nicejo. In tam so sklenili, da se sme.
Saj se je sam Božji Sin učlovečil … se umêsil … se učlovečil … prevzel podobo …
Saj smo vsi ljudje od Boga ustvarjeni in »bogupodobni«…
In ko nekoga ljubim ne ljubim zgolj človeka, temveč Boga, ki je v njem.
Saj je je to prva in največja zapoved: Ljubi! Boga. In bližnjega. Kot samega sebe. Z vso močjo. Z vsem srcem. Vso dušo. Vso močjo.
Priznam pa, da nekatere »božje podobe«, ki se sprehajajo v moji bližini, lažje ljubim kot druge. In imam Boga tako včasih zelo rad, včasih pa malo manj.

Ljubi Tarazij. V tvojem življenjepisu piše, da te zgodovina uvršča med najboljše dušne pastirje. Ker si hodil med ljudi in skrbel za reveže.
Poznam par dušnih pastirjev, ki bi morali zvedeti za to »definicijo«!

Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas!

Gregor

18. FEBRUAR – BL. JANEZ IZ FIESOLE

Dragi moj blaženi Janez!

Reči zate, da si bil umetnik, je sicer prav. Ni pa pravično in ni dovolj.
Ne le, da si bil umetnik, bil si zvezdnik.
Tvoje krstno ime – Guido di Pietro – razen nekaj cerkvenim zgodovinarjem, nikomur ne pove in ne pomeni nič …
Tvoje redovno ime – Janez iz Fiesole – prav tako ne.
Medtem ko ob omembi tvojega zvezdniškega … umetniškega imena, zastriže z ušesi vsak, ki je v življenju uspešno rešil več kot dve križanki!
Mnogi ne vedo, da je bila Marlyn Monroe v resnici – Norma Jeane Mortensen …
da je bilo pravo ime Marka Twaina – Samuel Langhorne Clemens …
da je Rifle – tudi Janez in da je Challe Salle – Saša Petrović …
ter da je bil Andy Warhole, ki je rekel, da bo vsak dočakal svojih petnajst minut slave, v rojstni list vpisan kot Andrew Warhola!
In Janez iz Fiesole je bolj znan kot Fra Angelico. Beato Angelico!
Le da si ti, Janez, umetniškega imena nisi nadel – kot tvoji sodobni zvezdniški kolegi – zato, da bi šlo bolje v uho … da bi bilo bolj privlačno — in da bi lepše in lažje sedlo v križanko! Niti si ga nisi nadel sam. Niti ne za časa življenja.
Pač pa so ti ga nadeli tvoji občudovalci in sledilci po smrti. In je tako tvoje umetniško ime pravzaprav tvoje svetniško ime!
Slave in časti nisi iskal, kar sicer tvoje zvezdništvo postavlja pod vprašaj, umetnost pa nikakor. In ko te je papež hotel postaviti za škofa, si rekel: »Ne znam učiti, pridigati ali voditi ljudi; ne znam drugega kot uporabljati svoj dar slikanja v božjo slavo. Pustite me raje, da sem to, kar sem, saj je varneje ubogati kot pa vladati.«
Menda se nisi dotaknil čopičev, če prej nisi pomolil.
Zdi se mi, kot da te poznam … zato, ker sem enega takega umetnika – slikarja gledal in doživljal zelo od blizu. In ga nisem nikoli poklical po njegovem pravem imenu, s katerim je bil vpisan v rojstni list, niti ne po umetniškem imenu, ker ga ni imel, pa čeprav je bil velik umetnik, ampak sem mu v prvi polovici svojega življenja rekel: ati, v drugi pa: ata … ker sem ga obiskoval z otroki, njegovimi vnuki. Tudi on je slikal v božjo slavo … in je ta božja slava preživljala številčno družino, saj Bog vrne z zvrhano in potlačeno mero.
Zdaj sta oba, ti Fra Angelico in moj oče, zvezdi.

Obilo žegna za tvoj god … Ata ni pil, ga pa lahko počastiš s čajem – in nam ga vrni in razlij na nas. Žegen, ne čaj …

Gregor

11. FEBRUAR – LURŠKA MATI BOŽJA

Preljuba Devica in Mati!

Bil sem v Lurdu, enkrat samkrat, pred štiriintridesetimi leti. Bil sem še mulc. Spominjam se križevega pota v pozlati, štantov s spominki in drugega nič. Ne cerkve ne votline. Edino še pitja vina iz kozarca za umivanje zob v mali samostanski sobici. Nekaj kozarcev. In kozarec preveč. Puberteta, kaj češ!
Z ženo sva se napotila v Lurd, v obdobju, ko sva imela dovolj denarja da sva si to lahko privoščila, a premalo časa, da bi si to privoščila … in tako sva prišla le do Pariza. Spominjam se Louvra, Cerkve Srca Jezusovega, podzemne železnice in hotelske sobice. Lepo … In tudi požegnano. Saj sva se iz »mesta luči«vrnila z našo Lučko. Pozna puberteta, kaj češ.
Se pa Lučka – oziroma Lucija Barbara – zdaj bliža vrhuncu pubertete!
Ne rečem, da me ne vleče v Lurd. Se pa hkrati tudi sprašujem, zakaj bi se podal na več kot 1500 kilometrov dolgo pot, če pa stanujem dobrih 20 kilometrov stran od Brezij?
A ljudje smo romarji. Pripravljeni smo … sposobni smo … in ne nazadnje: moramo … premagati tisoče kilometrov – takih in drugačnih, ne zgolj prehojenih … predvsem premišljenih … premoljenih … da pridemo do … svojega bistva.
Bog je blizu. Ni pa je daljše poti, kot je pot do samega sebe!

Je to Božja previdnost ali Božja duhovitost, ljuba Lurška Marija, da ti ob tvojem godu, ki je tudi svetovni dan bolnikov, pišem bolan. Nič hudega, sicer. Nič, kar ne bi prešlo. Malo hujši sezonski prehlad, ki me pripravi do tega, da se v prvi fazi zasmilim samemu sebi … v drugi in tretji fazi, pa me nauči sprejetja in potrpežljivosti, četrta faza pa me pospremi pred tvojo podobo … katerokoli že … na kateremkoli kontinentu in v kateremkoli obdobju si se že pojavila … da se pridružim množici romarjev ali turistov, zdravih ali bolnih, goreče vernih ali vernih zgolj iz navade … in vsi v rokah držimo nalomljene trse in tleče stenje … in kličemo: Prosi za nas!

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga res izprosi in razlij na nas!

Gregor

4. FEBRUAR – SV. JANEZ DE BRITTO

Ljubi moj sveti Janez de Britto!

Ko človek vrže oko na tvoj življenjepis, mu je v hipu jasno, da si bil bolj »nabrite« sorte. Pa ne le zaradi tvojega priimka.
Komaj petnajstleten si leta 1662 vstopil k jezuitom, z željo, da bi postal misijonar. Morda zato, ker sta te starša, bogata portugalska aristokrata, ko si kot otrok zbolel, posvetila Frančišku Ksaveriju! In po njegovem zgledu, si se tudi ti odpravil v Indijo, kjer te še danes častijo kot »portugalskega Frančiška Ksaverija«! Pa bi bilo morda primerneje, če bi te klicali »indijski Janez Krstnik«! Kajti ne druži vaju zgolj ime!
Oprava Janeza Krstnika je bila, kot beremo v evangelijih, blago rečeno nenavadna: kamelja dlaka! In tudi ti si po prihodu v Indijo slekel jezuitsko in duhovniško črnino, ter si nadel rdeč plašč in turban.
Janez Krstnik je pohajal po neobljudeni puščavi … ti pa si postal pandarasvarmi … puščavnik … in se naselil v divjini.
Janez Krstnik je jedel kobilice in divji med, in je bil tako eden prvih vegetarijancev, če opustimo debato ali kobilice štejejo za meso … ti si šel še korak dlje in si postal vegan!
Množice so prihajale h Krstniku, da jih je krstil … in tudi ti si postal znan in si krščeval vsevprek.
Ljudje so Krstnika spraševali: »Si ti Mesija?« in je odgovoril: »Nisem.« … Tebe so hoteli postaviti za profesorja, pa si rekel: »Nisem prišel po znanstveno lovoriko, marveč po mučeniško palmo!«
Janez Krstnik je bil ob glavo zaradi kraljevske in ženske zamere … prav tako so glavo odsekali tebi, ker si po krstu kralja, oziroma princa »omejil« zgolj na eno ženo, ena tistih, ki ni prišla v ožji izbor, pa je posegla po istem orožju kot nekoč pred njo Herodiada!

Neverjetno, kaj?
A kljub podobnosti s Krstnikom bi ti danes zaradi tvojega načina evangelizacije trda predla. Vsaj pri nas. Kjer smo radi bolj papeški od papeža. Vsekakor pa se imamo za boljše od papeža. In če bi k svoji neduhovniški indijski opravi in veganstvu dodal zgolj telovadno misel na jogo, bi te novodobni kristjani, ki bi Cerkev radi prenovili vsaj do predkoncilskosti, če ne že kar do janzenizma, ne le obglavili pač pa tudi vsaj razčetverili.

Kakorkoli …
Obilo žegna za tvoj god, Nabriti Janez, ali Arul Anandar, kot so te klicali indijski krščenci … pa nam ga vrni in razlij na nas.

Gregor

28. JANUAR – SV. TOMAŽ AKVINSKI

Ljubi moj sveti Tomaž!

To pa je kariera!
Študij v Neaplju, Parizu in Kölnu. Profesura v Neaplju, Parizu in Kölnu. Ter jasno – v Bologni!
Doctor egregius, doctor communis, doctor angelicus. Se pravi: izvrstni, obči in angelski učitelj! In nato še cerkveni učitelj!
Tako poseben si in tako učen, da pravzaprav ne sodiš v tole mojo pisarijo … »S svetnikom na TI« … Ti si bolj za »S svetnikom na VI«.
Ampak nespreten, nevzgojen in nepismen, kot sem, sem te začel tikati še preden sem sploh pomislil na to … in zdaj je, kar je!
Ogovoril sem te … a kam naj pogovor zasučem, ne vem … in imam kar tremo, priznam.
Nič nama ni skupno. No, morda…
Ti si spisal »Teološko sumo« in »Sumo proti poganom«, jaz pa sem vse bolj podoben sumo borcu! Ha, ha, ha … ni smešno, ne?!
Oprosti … opletam z jezikom na levo in desno ter duhovičim kot kak božji volek – in te lastnosti sem razvil predvsem zato, da sem se obranil pred sošolci, ki so me zafrkavali in gnjavili, medtem ko so tebe tvoji sošolci zaradi preudarne rabe besed posmehljivo poimenovali »mutasti vol«. V bran ti je stopil tvoj učitelj in mentor sveti Albert Veliki, ki je dejal, da bo rjovenje tega vola nekoč odmevalo po vsem svetu.
Mene ni branil nihče. Še angel varuh se je nekam potuhnil! Rjovel pa sem, o ja … še danes kdaj!
Lahko bi se morda branil, da so te razlike med nama pogojene z mojim umetniško-pesniškim in tvojim znanstvenim značajem … pa se ne morem. Ker si spisal eno najlepših pesmi, kar jih poznam. Pesem, ki se moli. Ki je molitev. In je to – vsaj v mojem pesniškem dojemanju sveta – največja pohvala, ki jo pesem lahko dobi.

»Molim te ponižno, skriti Bog nebes,
ki v podobi kruha tajno bivaš res.
Glej, srce ti svoje čisto izročim,
saj pri misli nate v té se ves vtopim.«

Menda te je v enem od zamaknjen pohvalil sam Kristus, rekoč: »Dobro si pisal o meni,Tomaž. Kakšno plačilo hočeš?«
»Nobenega drugega ne kakor tebe samega, Gospod« se je glasil odgovor.
Ali te je ta na katerem se »moti tip, okus in oko« pohvalil zaradi teologije ali za poezije, pa sploh ni pomembno … V mojem teološkem dojemanju sveta je to isto.

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in razlij na nas!

Gregor

21. JANUAR – SV. NEŽA

Ljuba moja sveta Neža!

Že na prvi pogled sva si zelo različna.
Na vseh tvojih upodobitvah se lepo vidi in v vseh tvojih življenjepisih se jasno prebere, da so tvoj glavni atribut – lasje. Vsem pa, ki so me kadarkoli videli, četudi zgolj na fotografiji, je jasno, da lasje pač niso moj atribut. Zadnje čase se sicer nekaj poskušam truditi z brado, a več kot to, da sem skril svoj debelušni podbradek, vendarle nisem dosegel, medtem ko si ti z lasmi zakrila celotno telo pred pohotnimi pogledi svojih krvnikov.
Ti si jagnje: Neža … Agneza … Agnus … ki si po zgledu svojega nebeškega Ženina, kateremu si posvetila dušo in telo, šla radovoljno v smrt, »kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol«; jaz: oven, ki se, hoteč slediti Pastirju (ki je – mimogrede – tvoj Ženin) trmasto zaletavam z glavo skozi zid, pa čeprav mi tvoj Ženin (ki je – mimogrede – moj Pastir) kaže drugačno pot. Pot, ki se mi zdi prenaporna, prestrma, predolga … in zato iščem bližnjic … pa čeprav skozi zid! Av!
Ti bližnjic nisi iskala! Mar bi ne bilo veliko laže – zaobljuba čistosti gor ali dol – sprejeti snubitev in se dobesedno čez noč povzpeti v sam vrh družabne in družbene smetane ( saj je bil ta, ki te je snubil menda sin cesarjevega namestnika ), kot pa trmasto vztrajati v zvestobi Bogu, ki ga nikoli še nihče videl ni in skozi vrata smrti vstopiti v svetost.
Dozdeva se mi, da bi mnoga današnja dekleta, ki si jim vrstnica po letih, brez premisleka sprejele tako ponudbo. Da bi prodale dušo in telo za hipec uspeha. Za pet minut slave. Za sliko na naslovnici. Da bi za blišč in glamur pristale na življenje brez ljubezni in časti. Na življenje v katerem ni nič sveto. In ni Svetega.
A morda se mi tako dozdeva zgolj zato, ker jih sodim le na prvi pogled. In tako na prvi pogled, ti res niso prav nič podobne. Lase sicer imajo, a si jaz s svojo brado zakrijem več kože, kot one s frizurami in vso garderobo vred! A taka je, pravijo, moda. In si bila tudi ti oblečena po modi. Tedanji, seveda. Torej: so ti podobne. Le moda je drugačna!
Ko so te razgalili, si se pokrila z lasmi. Skrila si se.
In morda se tudi današnja dekleta le skrivajo. Saj se je najlaže skriti v množici, v čredi. Kljub vsemu »nastopaštvu«, se morda bojijo izstopati. In v čredi razgaljenih, oblečene najbolj izstopajo. Moda je drugačna, časi so drugačni… Jagnje, ki izstopa in je drugačno od črede je danes črna ovca. Včasih celo grešni kozel!
A Kristus – Jagnje Božje – je še vedno isti.
Morda sem tako »strog« do današnjih deklet tudi iz strahu. Dve hčerki mi plezata skozi in preko pubertete. Z modno razgaljenostjo – hvala Bogu – nimamo težav, kaj pa je skritega v srcu, pa sam Bog ve!
Ljuba sveta Neža! Tvoje ime je tako »nežno«, a si malo, drobno jagnje znala in uspela biti trmasta kot najbolj trmast oven ( pa sva si vseeno nekoliko podobna, kaj?! ) in si ostala zvesta do svetosti.

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in obilno razlij na nas in še posebej na našo mladino!

Gregor

14. JANUAR – SV. ODON IZ NOVARE

Ljubi moj Odon!

Iz Novare.
Blaženi.
Prepričan sem, da mnogi ljudje ne vedo, kakšna je razlika, ko nekoga ogovarjamo s »sveti« drugega pa z »blaženi«. Da ne bom šel v detajle, ampak približno taka kot, če tvoje ime nekje izgovarjajo Odon, drugje pa Oton!
Hočem reči: v nebesih si … in ali ti zdaj manjka še en čudež več, da bi te lahko častili kristjani vesoljne Cerkve in ne le tisti znotraj meja tvoje škofije … to je nebeška birokracija. In dlakocepljenje.
In dlakocepske sorte si moral biti tudi ti, moj dragi blaženi in/ali sveti Odon ali Oton, kot pač take sorte mora biti vsak inšpektor! In to si bil: inšpektor.
Pripadal si pobožnemu in strogemu redu kartuzijanov … ki sredi noči vstajajo k molitvi, nikdar ne jedo mesa, ob petkih in drugih postnih dnevih pa živijo zgolj ob kruhu in vodi, dnevi pa jim minevajo v delu in tišini … Pa so v tvoj samostan blizu rodne Novare prispeli žalostni glasovi o mlačnosti kartuzijanskih bratov v kartuziji Jurklošter. In nam tako zgodovina – historia magistra vitae est – spet izpriča, da smo Slovenci že od nekdaj »iskali bližnjic« pa naj si gre za pot na Triglav ali pa za redovna pravila.
In ne verjamem, da ja bila »mlačnost«, ki so ji bili podlegli ti slovenski kartuzijani, zgolj v tem, da so namesto petnajst do štirih zjutraj, vstajali deset do! … Ali pa da so si na postni petek v kozarec nalili za prst več mrzle vode, kot to dovoljujejo pravila … ampak so ta pravila kršili kot kakšni … Joj! Hotel sem reči »frančiškani«, pa ne bom. Pa ne zato, ker ne bi bil mnenja, da če kdo, znajo frančiškovi bosonogi ubožni bratje presmučati skozi ideje svojega ustanovitelja, pač pa tega ne bom rekel zgolj zato, ker je v času, ko si se ti Odon/Oton sprehajal po naših krajih, Frančišek še prodajal blago v očetovi trgovini!
No, tvoja inšpekcija ni bila kdovekako uspešna in si predstojnike in celo samega papeža prosil, da so te razrešili te zoprne službe in odrešili verjetno še bolj zoprnih Slovencev.
Končal pa si »blažen med ženami«, saj si prevzel duhovno vodenje nunskega samostana. Zgradili so ti posebno – kartuzijansko – celico ob cerkvici in si od tam hodil pridigat redovnicam … kajti: ženska noga še menda ni stopila v nobeno kartuzijo, niti na obisk ne…
Razen – ah, Slovenci, Slovenci – ki so v Pleterje spustili Jovanko … pa jo, hvalabogu, tudi izpustili. Čeprav … kako drugače bi se znala izteči zgodovina nekdanje države, če bi nekdanja prva dama postala opatinja?

Ljubi moj Odon ali Oton, obilo žegna ob tvojem godu, pa nam ga vrni in izlij na nas!

Gregor

7. JANUAR – SV. RAJMUND PENTJAFORSKI

Ljubi moj sveti Rajmund!

Lagal bi, če bi rekel, da sem kdaj sploh že slišal zate.
Zato sem o tebi povprašal strica googla … ki mi je postregel s slikico, zaradi katere sem sklepal, da si zavetnik surfarjev. Potem pa sem še malo »posurfal« po spletu in se mi je odprlo morje podatkov. Res … morje! Skorajda večje in širše od tistega, po katerem ti surfaš na sliki!
Tvoj CV … curriculum vitae … je res impresiven. (Oprosti. Nalašč uporabljam tujke, da bi naredil vtis na učenjaka tvoje sorte … čeprav, se mi zdi, sem vse možnosti zapravil že v štartu, ko sem izpadel kot absolutni ignorant!)
Tisoč let preden nas je pretresla »bolonjska reforma«, si ti pretresel Bologno … najprej kot odličen in sloveč študent, nato pa še kot odličnejši in slovečnejši profesor. … ne bo šlo, a ne, da ne. Še bolj slaven ali še bolj slovit … bo pravilno. Ma, te reči so meni španska vas. In tudi ti si bil doma iz španske vasi: Penjafort, blizu Barcelone. Kot rečeno: študiral in predaval v Bologni, potem pa popustil vse in šel med dominikance. Spoznal si se na pravo – še ena reč o kateri nimam pojma – pisal učbenike, redovna pravila, priročnike za spovednike … spovedoval si celo samega papeža … in tu je najina skupna točka! Mislim: ne da sem jaz spovedoval papeža … ampak, da je bilo papežu ime Gregor … kot meni.
Živel si res: sto na uro in umrl star sto let!
A da se vrnem k surfanju!
S Kraljem Jakobom sta bila na Majorci, ti si pridigal … on pa se je medtem časom obnašal kot se človeku, kralju pa še manj, ne spodobi. In si popridigal še njemu. In ker pridiga ni imela učinka, si se sklenil vrniti na celino. Kralj Jakob je vsem lastnikom čolnov in ladij prepovedal, da bi te vzeli na krov. Ti pa si v sveti jezi in še svetejši veri … no, ta je pa uspela … ali je morda: še bolj sveti? O, Bog se me usmili! … No, skratka: iz plašča in popotne palice si si naredil jadro in … odsurfal tistih dvesto kilometrov in šest uric do Barcelone.
In bi prav zares lahko bil zavetnik surfarjev … vsaj tistih, ki surfajo po spletu v želji po nabiranju znanja. Tako pa si le zavetnik izvedencev za cerkveno pravo … kar ni prav velika množica, se mi zdi … in zavetnik mesta Barcelone. To pa je masa … ali pa vsaj Messi … v Barceloni, namreč.

Ljubi moj sveti Rajmund Penjafortski. Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

31. DECEMBER – SV. SILVESTER

Moj preljubi sveti Silvester!

Ne bom se kaj dosti zmotil, če rečem, da si eden od treh najpopularnejših slovenskih svetnikov.
Svetega Miklavža porajta staro in mlado, saj se oglasi s kupom daril … in čeprav bi moral obdariti in nagraditi samo »pridne«, se vedno najde kdo, ki tudi poredne »v miklavževem imenu« razveseli s kako drobnarijo. In nisem še videl, da bi kdo, ki sicer na ves glas trdi da ne verjame v čisto nič, ne odprl darila.
Svetega Martina časti tako verno kot neverno ljudstvo … in še tako zagrižene antiklerikalce kljub ločitvi Cerkve od države prav nič ne moti, da na veselico pride v škofovsko opravo namaškaran osebek in požegna kar je za požegnati – pa čeprav »krstiti vino« pravzaprav pomeni »zaliti ga z vodo«, »ga razredčiti« … Ah, dajte no, kdo bi dlakocepil, da le imamo razlog, da ga lahko spijemo kak kozarec čez mero in smo veseli, kot sicer trezni ne znamo biti!
Tebe, svetega Silvestra, pa slavijo še tisti, ki za Cerkev in svetnike še slišali niso. Silvestrujejo pač, ker je taka navada … navada – železna srajca … železna srajca – docela neprimerna toaleta za tako svečan trenutek … in svečana, torej februarja se itak šele streznijo.
Morda si celo najpopularnejši od treh, saj se zdi, kot da si požrl tako Miklavža kot Martina in se ljudje na starega leta dan, kot se je svoj čas reklo silvestrovanju, obdarijo kot na miklavževanju in napijejo kot na martinovanju!
Slišiš pobožnih obljub in zaobljub – »od zdaj naprej pa zaprmej nikoli več!« oziroma »od jutri pa res čisto vsak dan!« – tisočkrat več kot Miklavž, vendar se jih po nekaj dnevih, morda največ nekaj tednih, nobeden več ne spominja, kot da jih je izbrisal Martinov krst, ki sicer ne zmore izbrisati izvirnega greha, zmore pa izbrisati spomin … saj se trezen človek le redko spomni, kaj je pijan delal!
Pa vendar … kot škof in papež bdiš – ne nad katerimkoli in kakršnimkoli večerom … temveč nad svetim večerom. Prehod s starega na novo je vedno svet, če gre za leto … in še toliko bolj, če gre za človeka.

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas … in novo leto, ki je pred nami. Da bi bili tudi mi novi ljudje.

Gregor

24. DECEMBER – ADAM IN EVA

Moja draga prastarastarša!

Če o kom … potem o vama vemo čisto vse: kako sta se spoznala, kako sta bila oblečena, kaj sta jedla, kaj sta govorila … celo kaj sta mislila. Hkrati pa o vsem tem nimamo pojma … kajti resnična oziroma teološka vsebina nam dostopnih podatkov je skozi tisočletja obstoja do te mere »abšlesala«, kot mi rečemo, da ni le zbledela, temveč povsem porumenela … in so ostale le še »rumene novice«, »žuta štampa«, senzacionalistično in nepreverjeno poročanje vredno najcenejše in najdražje komercialne televizije in revij! Torej:
Ni dvoma, Adam, da te je Bog lastnoročno zgnetel iz zemeljskega prahu … iz blata, iz prsti… Tako piše v Svetem pismu. In kdor je že kdaj preštihal vrtiček ali pa malo pošaril z motiko po gredici, ve kaj vse zna pokukati in prilesti na plano … No, to smo! To marsikaj pojasni, se vam ne zdi?!
In potem ti je za družbo – za zabavo in za dvig natalitete – iz rebra ustvaril še Evo. Iz tvojega rebra, seveda, ne iz svojega … da se nepoučeni ne bodo spotikali. Čeprav k nepoučenosti seveda spada tudi dejstvo, da vztrajno tajimo, da je bila Eva že druga žena … ljubica, če hočete! Kajti če gre verjeti našim starejšim bratom po veri – Judom – je Bog skupaj z Adamom iz tiste famozne kepe zemeljskega prahu ustvaril tudi žensko: Lilith. Ki pa je Adamu iz nepojasnjenih razlogov ušla in ga zapustila! Ker sta bila Adam in Lilith prva in edina človeka, verjetno ni šlo za varanje ali skok čez plot. Ostane nam le še: družinsko nasilje ali pa neizpolnjevanje zakonskih dolžnosti ali pa … Joj, rumeno, rumeno … vse je rumeno!
Pa vendar: si lahko predstavljate kako drugače bi znalo teči naše življenje, ko bi prva dva zakonca znala malo bolj potrpeti eden z drugim?
In ko bi se Adam malo bolj pogovarjal z Evo! Ne pa da se je ta, v očitnem pomanjkanju komunikacije in družabnega življenja, začela pogovarjati s kačo. S kačo! Ja, Bog se nas usmili! A si ni mogla omisliti kanarčka? Ali pa papigo? Psa? Morskega prašička? Vietnamskega prašička? Otročička, morda?
Možje in žene, dajte no! Usoda sveta ni odvisna od politikov in predsednikov, niti od duhovnikov in škofov, niti od samega papeža, temveč od tega, kako vi izpolnjujete svoje zakonske dolžnosti! Pa nimam v mislih zgolj spalnice, da mi ne bo kdo na sam sveti večer kaj očital … Pa vendar, možje in žene, če v vaši hiši ni vsak večer sveti večer, potem se ne čudite, da je na svetu tako kot je: totalna štala!
A danes slavimo god prvih dveh, sploh Eve, ki je bila krona stvarstva … zvečer, na sveti večer – in še enkrat ponavljam, da mora biti zakoncem vsak večer svet, pa častimo Prvorojenca vsega stvarstva: druga Eva bo svetu dala novega Adama!
Greh se bo spremenil v blagoslov, prekletstvo bo zamenjala milost! O, srečna krivda!

Ljuba Adam in Eva, obilo žegna za vajin god, pa nam ga od novega Adam in druge Eve izprosita in obilno razlijta še na nas.

Gregor

17. DECEMBER – SV. LAZAR IZ BETANIJE

Dragi moj Lazar!

Živ človek lahko vsak dan izve kaj novega … mrtvemu pa je vse jasno!
Tako sem jaz šele z današnjim dnem izvedel, da te častimo kot svetnika. In oprosti, ker se čudim. Saj mi je malo nelogično, da s svetništvom počastimo nekoga, ki je izgubil vero!
Tebi, ki si že mrtev, oziroma: še kako živ pri Bogu in v Bogu, je šala jasna … za ostale, ki smo še živi, a vsi tako ali drugače vsaj omrtvičeni, če ne mrtvi, pa naj pojasnim. Že vse življenje poslušam s prižnic frazo, da je vera prepričanje o stvareh, ki se jih ne da videti in se jih ne vidi. Lazar pa je že umrl, a ga je Najboljši Prijatelj poklical nazaj v življenje. Torej mu je bilo dano pokukati »tja čez«, »preko«, »na ono stran«, »v onostranstvo« … Videl je, to kar mi verujemo. In če je videl, potem je izgubil »vero«. Ki je prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo.
Kompliciram, a ne?! Predvsem pa sem se zapletel v šalo do te mere, da ni več smešna! Se zgodi.
Hja, živemu človeku se lahko vse zgodi … mrtvemu pa se dogaja!
In kaj se je tebi dogajalo, potem ko si umrl, to je brez dvoma zanimalo vse, ki so od blizu in daleč prišli na pogreb. Ki se je spremenil v veselico. Vsaj tako upam. Ker če te niso bili veseli, ko se vrneš iz groba, je res najbolje, da se vrneš od koder si prišel.
Ampak povej, Lazar, povej, kako je bilo na oni strani?
Kaj si videl?
Si sploh kaj videl?
Si sploh bil že čez … na oni strani? Ali si le čakal v predsobi? Kot nenapovedan obiskovalec, ki ne ve ali bi se sezul ali ne?
Si bil vesel, ko si prišel nazaj ali bi se najraje vrnil? Od koder si prišel?
Kje so te bili bolj veseli? Na tej ali na oni strani?
In katere strani si bil ti bolj vesel? Te ali one?
In se mnogim zde hecno, čudno nenavadno in sumljivo, da teh vprašanj – in seveda odgovorov nanje – ni zapisanih v evangeljskem poročilu o Lazarjevi smrti. In povratku.
Popolnoma prepričan sem, da so ga sosedje, znanci in firbci iz bližnje in daljne okolice to spraševali.
Malo manj prepričan sem, da je Lazar odgovarjal.
Precej prepričan pa sem, zakaj Lazarjevih odgovorov ni v evangeliju: da bi mi ohranili vero. Kajti: vera je prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. Kot je zapisal Pavel Rimljanom:
»Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi? Če pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo.«
In take – polžje – potrpežljivosti nam izprosi, Lazar … vere in upanja, da bomo tudi mi nekoč prilezli iz svojih grobov. Pa ne ven, nazaj … ampak preko, na drugo stran!

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in obilno razlij na nas.

Gregor

10. DECEMBER – LORETSKA MATI BOŽJA

Preljuba Devica in Mati!

Kot otrok sem se bal marsičesa: teme najbolj! Ali pa biti sam doma! Pa dve glavi večjega, hudobnega sošolca, ki me je vlekel za ušesa in sem mu moral pisati domače naloge. Kasneje sva pri mladinskem verouku postala čisto dobra prijatelja, ampak to zdaj ni pomembno … Ali pa morda je? Kajti ni nepomembno, da človek uspe spregledati tuje ali lastne otročarije in skleniti prijateljstvo!
No, kakorkoli … ob vseh otroških in otročjih travmah zame skorajda ni bilo večje groze, kot ko je župnik na koncu maše namesto »Pojdite v miru«, rekel »Slavimo Gospoda«! Kajti to je pomenilo, da so na vrsti litanije. Litanije!
Lavretanske litanije Matere Božje!
Ta stavek zdaj zveni kar nekoliko poetično, takrat pa mi je bilo, kot bi me dali na natezalnico! Še posebej, če so bile litanije – péte!
Nisem se kaj dosti ubadal, kaj pomeni »lavretanske« … že kaka cerkveno-latinska finta … nikoli pa nisem povezal lavretanskih litanij z Loretom! Krajem, kjer sredi lovorovega gaja – lauretuma – stoji »nazareška hišica«, domovanje svete družine, ki naj bi jo po izročilu angelci iz Nazareta prinesli na ta kraj. Pustimo avtentičnost stavbe bogatim zgodovinskim dokumentom in osebni veri ter pokukajmo v loretsko hišico skozi njeno pomenljivo simbolno okence:
Hiša, v kateri je bivala sveta družina, je kraj, kjer se litanije niso molile ali pele … temveč so se živele! To je kraj, kjer jer mali Jezus vse vzdihljaje, ki jih v litanijah pobožno ali ne tako pobožno naslavljamo na Mater Božjo, v čisto stvarni in praktični obliki prejemal.
V tej »hiši zlati« je »začetek našega veselja«, tu je cvetela »roža skrivnostna«, ki je naša »tolažnica, pomoč in pribežališče«, tu je bivala »mati ljubezniva, devica milostljiva in kraljica miru«!
Pa ne bom tukaj odmolil litanij, da ne bom komu povzročil še kakšnih travm, ampak bi samo navrgel v premislek vprašanje:
Kakšne litanije v naših hišah in stanovanjih poslušajo naši otroci?
So naše dnevne sobe in spalnice prostori v katerih bivajo svete družine?
Ali okrog naših hiš letajo angelci ali piskri in zmerljivke?

Ljuba loretska Mati Božja! Preženi temo iz naših src, da nas ne bo strah biti doma … da bomo znali spregledati tuje in lastne otročarije in bomo v prijateljstvu s teboj in tvojim sinom …. Kajti to ni nepomembno.

Izprosi nam žegna in ga obilno razlij na nas.

Gregor

3. DECEMBER – SV FRANČIŠEK KSAVERIJ

Ljubi moj sveti Frančišek!

Ksaverij! To je pa že še treba dodati. Da vemo, kdo je kdo.
Prvi znani Frančišek je seveda »asiški«. Ki pa je bil pravzaprav – kar ni tako zelo znano – Janez – Giovanni! In ga je oče, tako ljubkovalno … zaradi matere, oziroma žene, ki je bila Francozinja … začel klicati »francozek« … Francesco … Frančišek …
Glede na to, kako pozno se je ime pojavilo, se vas je do danes nabralo kar nekaj » svetih Frančiškov« in se nobeden od vas ni »delal francoza« … in vas je prav to – med drugim, seveda – tudi naredilo svete!
Francozi gor ali dol … iz rodne Španije si šel v Francijo – študirat!
Pogoste deške sanje so, da bi, ko bom odrasel, postal policaj, vojak ali astronavt: vihteti orožje in osvajati svet … ali celo druge dimenzije! Morda so bile takšne tudi tvoje otroške sanje, a si jih – zaradi očetove nesrečne smrti in materinega strahu – opustil. Pa ne docela!
Orožja morda res nisi vihtel, a svet si osvajal. In to za drugo, oziroma drugačno dimenzijo! Za Kristusa! Na Vzhod, v Indijo, še naprej na Japonsko, želeč na Kitajsko, si na njenem pragu, komaj šestinštiridesetleten, umrl: iztrošen kot predpražnik! Kakšna nenavadna in čudna smrt za doktorja in profesorja!
»Ničesar drugega nisem iskal ali želel, razen tega, da se izčrpam z delom in da svoje življenje žrtvujem za odrešenje duš!« Tako si zapisal. In tako si storil.
Mi pa rešujemo svet iz svojih udobnih foteljev, se pri šestintridesetih končno odselimo od staršev, se pri šestinštiridesetih končno odločimo za otroka, pri šestinpetdesetih za resno zvezo in se pri šestinšestdesetih odločimo živeti in zato začnemo paziti nase, da se ne bomo preveč iztrošili, ker bi radi dočakali vsaj šestinosemdeset in se spet sesedemo v fotelj ali pa sklenemo porabiti vse kar smo tako ali drugače takšnega in drugačnega »prišparali« v življenju … in si privoščimo. Tudi kakšno potovanje v Indijo, na Japonsko in Kitajsko!
Če nam seveda uspe podreti »kitajski zid« egoizma in egocentrizma, ki smo si ga sezidali!
Tale zadnji Frančišek, ki se je pojavil, je tudi vaše sorte! Papež! Prav nič francosko poštirkan. Južnjak! »Što na umu to na drumu!« nam kar naravnost in neposredno pove svoje. Nič doktorsko in profesorsko zavito v celofan in mašnice! In gre mnogim v nos! Sploh tistim, ki se – kar se ljubezni do bližnjega tiče – radi »delajo francoze«! Pa naj mi dobri in pobožni Francozi odpustijo te besede. Saj oni se pa iz Angležev delajo norca!

Ljubi moj Frančišek Ksaverij, popazi na vse »frančiške« in »francoze«! Oboji smo božji!
Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in obilno razlij na nas.

Gregor

26. NOVEMBER – SV. LEONARD PORTOMAVRIŠKI

Ljubi sveti Leonard!

»Nomen est omen!«, pravijo.
Pri naši hiši se po domače reče »pri mežnarju« in jasno je, da naša hiša stoji tik ob cerkvi. Tako me glasno zvonjenje, vsak petek ob treh popoldan spomni, da je Jezus umrl. Da je umrl zame. Priznam pa, da me zvonjenje kdaj pa kdaj tudi spravi ob živce – ko sem ravno sredi kakšnega pomembnega ali vsaj zanimivega telefonskega razgovora, pa zvonjenja odpihne slišnost in razumljivost ter preglasi besede in včasih celo misel. In v svoji nervozi seveda pozabim, da je Jezus umrl zame.
In – glej, no, glej – nisem vedel, da si za to glasno navado odgovoren in zaslužen ti, sveti Leonard, ki pa nisi od nekdaj nosil tega imena. Pa če pustim pri miru tvoje krstno ime – Paolo, Pavel – ki pomeni »majhen« … tvoj priimek je bil Casanuova. Opala … O Casanovi pa smo slišali marsikaj.
A če je tvoj neprimerno bolj znan sopriimenjak osvajal srca in telesa deklic, gospodičen in dam … si ti – kot pravi božji Casanova – osvajal duše ljudi … za Jezusa! Ki je dal svoje srce in telo zame.
Zato si priporočal in širil pobožnost križevega pota.
Menda si pridigal – tako piše – s tako vnemo in tako prepričljivo, da so bili ljudje pretreseni, da so navzoči poslušalci jokali in da so se še tako zakrknjeni grešniki spreobrnili!
O, Leonard, takih potrebujemo. Danes pri pridigah ljudje jokajo predvsem zaradi dolžine, spreobrnjenja potekajo v nasprotno smer, pretrese pa nas tako ali tako nič več! Verjamem, da so podobe križevega pota v tvojih časih ljudi ganile … danes pa že pri popoldanskih poročilih na televiziji lahko vidiš takšne grozote … tolikšne rane, kri in krivice … a smo se nanje – malo zaradi naše brezčutnosti, malo pa zaradi količine filmov v katerih se godijo grozodejstva in teče kri … seveda ne za res – tako navadili, da nas filmi ganijo bolj kot pravo življenje, predvsem pa slike križevega pota ob slikovitosti pravega življenja in groznih filmih izpadejo kot petkov popoldanski sprehod!
Pa vendar: verjeli ali ne, verovali ali ne … vsakdo od nas nosi svoj križ. Tisti, ki so močni … tisti, ki verjamejo in verujejo, pa si iz ljubezni do bližnjega naložijo tudi križ bližnjega … ali pa ga vsaj – kot Simon iz Cirene – pomagajo nositi, ali pa – kot Veronika – blažijo bolečine …
Jaz, mežnar, ki ga zvonjenje včasih vrže iz tira, priznam, da se mi moj zdi včasih prevelik in pretežak.

Dragi moj sveti Leonard, obilo žegna ob tvojem godu! Pa nam ga vrni in razlij na nas!

Gregor

19. NOVEMBER – SV. MATILDA iz HACKEBORNA

Ljuba sveta Matilda!

Ob omembi tvojega imena marsikoga spreleti srh, saj smo Slovenci ime, ki ga nosiš povezali s samo božjo deklo. Pa ne z »blaženo vedno devico božjo materjo Marijo, ponižno božjo deklo«, temveč s »sestro smrtjo«, kot jo je z otroško preprostostjo poimenoval tvoj svetniški kolega in po letih skorajda sošolec iz višjih letnikov Frančišek Asiški.
Belemu okostnjaku smo v roke potisnili še koso, s katero neusmiljeno kosi v ranem jutru in v poznem večeru … in kadarkoli in kjerkoli vmes … in ji – ne vem: da bi se je bolj ali manj bali – nadeli ljubko ime: Matilda. Morda že zaradi imena samega … ki pomeni »močna v boju«? In res se največ ljudi s smrtjo – z Matildo, torej – sreča prav v boju. In zaradi boja je v resnici povezano tvoje lepo ime s smrtjo. In so zato krivi partizani. Ki so mitraljezu, ki je sejal smrt, dali ime: Matilda! In je mitraljez kosil sovražnike … in še vse tiste, ki so si jih za sovražnike naredili ali pa jih sovražnike zgolj imenovali, da so se jih lahko znebili …
Kakorkoli …
Tvoje ime nam je torej znano … precej manj znana je tvoja življenjska zgodba. Že kot mala deklica si zahrepenela po samostanskem življenju in svoje življenje posvetila Bogu. Ki si ga častila s petjem. V tvojem življenjepisu berem, da so te zaradi čudovitega glasu in lepega petja imenovali »Kristusov slavček«.
In čeprav je tvoj glas, kot piše, izžareval radost in veselje, si v svojem življenju neizmerno trpela prav zaradi pomanjkanja radosti in veselja … Zaradi pomanjkanja »osrečujoče Božje bližine« si se bojevala z veliko žalostjo in pobitostjo. Tako piše.
Ne vem, če so temu stanju v tvojem času že rekli »depresija«, ampak v našem, času, ki je mimogrede, precej »deprast«, temu rečemo tako. In bi te Sveta mati Cerkev mirno lahko razglasila tudi za zavetnico estradnikov, pevcev, igralcev in kar nas je še te in take umetniške in polumetniške vrste: Ko Bog talentu, ki je mnogim v radost, veselje, užitek in tudi zavist, pridruži trn črnoglednosti, pomanjkanja samozavesti, smisla in slabe samopodobe. Depra, skratka!
In se mi v misel vriva hecna primerjava, da si ena taka srednjeveška Edith Piaf:
Tebe so imenovali »slavček«, njo »vrabček«, ti že kot otrok v samostanu, podobno kot mala Terezika iz Lisieuxa, ki je mali Edith Piaf, vzgojeni v bordelu uslišala prošnjo in jo obvarovala pred slepoto … Obe sta peli kot »angel« in trpeli … zaradi pomanjkanja osrečujoče Božje bližine …
Zdaj pa, tako sem trdno prepričan, kot odličen duet z angelskimi backvokali prepevata Bogu v čast!

Ljuba sveta Matilda, prosi za nas, depresivce, še posebej za umetnike.
Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!

Gregor

12. NOVEMBER – SV. JOZAFAT KUNČEVIČ

Dragi sveti Jozafat Kunčevič!

Priznam, da te prav nič ne poznam… in da me tvoje ime ni prav nič »svetniško« pobožalo, ampak me je asociiralo na dramskega junaka iz že kakšne balkanske komedije, ki jo je spisal Nušić, ali pa – oh, kaj pa vem – Kovačević, ali že kdo od tistih, ki so nas v starih časih znali nasmejati.
Potem pa sem odprl Knjigo svetnikov in ugotovil, da si tudi ti živel v starih časih, da ne ti stari časi ne tvoje življenje niso bili prav nič komični (čeprav krepko dramski), da pa si svoje življenje zaključil prav po balkansko … In naj mi oprostijo ljudje, ki živijo ali prihajajo z omenjenega področja, a zgodovina dogodkov in reka krvi, ki jo je popila balkanska prst, mi pač dajejo prav.
Torej: Živel si na prelomu iz 16. v 17. stoletje, ne na Balkanu, ampak v Ukrajini, ki je bila tedaj pod poljsko oblastjo, po rodu Belorus, vzgojen v pravoslavni veri si prestopil h katolikom, postal menih, kasneje škof. Tako sem prebral v knjigi, ki opisuje spore med Cerkvami, ki vse častijo istega in enega Boga, in so vse trdno prepričane, da ga častijo na edini pravi način in da se posledično ta Isti in Edini Bog – ki je mimogrede Bog ljubezni – strašno jezi na te, ki tega ne počnejo prav, ter jih pokonča z ognjem in mečem. In ker se Isti in Edini Bog ne oglasi, hočem reči: ker nikogar ne pokonča z ognjem in mečem, v njegovem imenu to storijo goreči privrženci različnih Cerkva Istega in Edinega Boga. Ki je – mimogrede – Bog ljubezni.
Ti, Jozafat, si si zelo prizadeval za edinost med verujočimi in neverujočimi, za edinost med sorodno in podobno verujočimi in si svoja prizadevanja zalil s krvjo … mučeniško prelito … ko so te – kot rečeno: prav po balkansko – pokončali s sekirami in meči.
In če se nam morda to zdi kruto … in necivilizirano … mračnjaško in srednjeveško … s sodobnega civilizirano napredno izobraženega stališča morda celo smešno … samo pomislite – sploh vi, ki grejete klopi katerekoli Cerkve, ki časti Istega in Edinega Boga – kako gledate na svoje brate in sestre. Kako planete »v mislih, besedah in (žal tudi) dejanju nad tiste,
ki se križajo drugače kot vi … premalo pobožno, kot bi bilo prav …
ki ne pokleknejo ali pa klečijo drugače… predvsem pa premalo pobožno, kot bi bilo prav …
ki mižijo, se trkajo po prsih, dvigujejo ali sklepajo roke v molitev … premalo pobožno, kot bi bilo prav …
ki dvignejo roke za prejem obhajila previsoko ali prenizko … predvsem pa premalo pobožno, kot bi bilo prav …
oziroma: da sploh stegujejo roke k obhajilu … medtem, ko vi le stegujete jezik … premalo pobožno, kot je prav …

Dragi moj sveti Jozafat Kunčevič … če pomislim na vse to, se mi zdi da si zaman po balkansko prelil svojo belorusko kri po ukrajinskih tleh pod poljsko oblastjo … na tej preljubi božji zemljici.

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in razlij na nas.

Gregor

5. NOVEMBER – SV. ELIZABETA IN SV. ZAHARIJA

Sveta Elizabeta in Zaharija, moj ljubi postarani zakonski par!

Čuden par sta.
Dva človeka, ki ju vsi poznamo … zaradi vajinega čudne nosečnosti… zaradi vajinega še bolj čudnega, že kar čudaškega sina … zaradi vajine čudne, čudaške in svete žlahte … In ker vaju poznamo, se nam zdi, da o vaju tudi vse vemo … in se vaju potem tako: ob raznih godovih in praznikih v cerkvenem letu spomnimo, iz krščanske dolžnosti preberemo enega od dveh odlomek iz evangelijev, kjer se pojavita … in potem izgineta iz evangeljske zgodbe in iz našega spomina … do naslednjega goda ali adventa. Morda prisluhnemo še kakšni dobronamerni pridigi v kateri padajo floskule o vajini veri, potrpežljivosti in svetosti, rečemo amen in pri tem prav nič ne premislimo vajinega čudnega, čudaškega in svetega življenja.
Pa vendar je vajina zgodba polna prečudno svetih vprašanj, ki se mi zdijo nadvse aktualna prav za naš čas … za sedanji trenutek odrešenjske zgodovine:
Kako je biti duhovnik in poročen? Razklati svoje srce med dva gospoda, služiti Bogu in ženi? Varati Boga z ženo in ženo z Bogom?
Kako je biti poročen z duhovnikom? Kako je ljubiti, če veš, da si to, kar ti kot ženi pripada, ukradla Bogu?
Kako je služiti Najsvetejšemu pri Njegovem oltarju, ko te je ta Najsvetejši prikrajšal za najsvetejše v tvojem družinskem življenju? Zmanjka besed, kajne? In to prav kruto dobesedno, ko – vsaj s človeškega stališča gledano – popolnoma upravičeno izraziš čisto majčken dvom? Božja logika, ki presega čudno, čudaško in presega tudi sveto!
Kako je zreti angela nad božjim oltarjem in angela v domači postelji? Kateri je lepši?
Kako je ohranjati vero in upanje skozi neuslišano željo po materinstvu?
Kako je ohranjati ljubezen, pa ne le ljubezen – več kot očitno tudi ljubezensko strast – globoko v tretje življenjsko obdobje?
Kako je ostati odprt za življenje … vse življenje?
Kako se ljubiti nezaščiten in nezaščiteno?
Kako je sprejeti nekaj zaželenega na nenačrtovan in nepričakovan način? Sprejeti življenje, ko si ga že odpisal? Prisluhniti glasbi življenja, ko sta že nastopili andropavza in menopavza? Ko ugotoviš, da sta ti dve pavzi … zgolj pavzi … in da je Veliki skladatelj nametal divje note v nadaljevanje, v veliki in famozni finale?
Kako je, ko tvoj otrok izgubi glavo?
O, veliko čudnih, čudaških in svetih vprašanj … nepotrebnih in celo spotakljivih…
Pa vendar se o njih, ob premišljevanju vajinega življenja, sprašujem tudi sam. No, ne sam… imam še ženo in potomce … in občestvo in občinstvo… In skušam tudi odgovoriti na ta vprašanja. Prav tako ne sam.

Sveta zakonca, obilo žegna ob vajinem godu, pa nam ga vrnita in obilno razlijta na nas!

Gregor

29. OKTOBER – SV. NARCIS

Ljubi moj sveti Narcis!

Priznati moram, da nisem še nikoli slišal zate.
Ves svet pozna tvojega soimenjaka iz grške mitologije, ki se je zaljubil v lastno podobo in nesrečno končal. Ali se je utopil ali si je rezal žile konec koncev sploh ni pomembno, je le dokaz – pa čeprav mitološki – kam človeka pripelje vase zagledanost.
Ljubezen do sebe nam je kristjanom sicer kar nekako zapovedana – vendar le v navezanosti do bližnjega in do Boga. Le v odnosu, torej … V ljubezni. Sicer postane svoje nasprotje. In nasprotje ljubezni je smrt. Ljudje, ki nimajo nikogar, ki bi ga ljubili … ali pa mislijo, da ni nikogar, ki bi jih ljubil … ljudje, ki ne živijo v odnosu ali ne živijo odnosa, pogosto izberejo Narcisovo pot.

Priznam tudi, da ob tvojem imenu pomislim na narcise. Pa ne le pomislim … kar zagledam jih. Doma sem iz tistih »rovt«, kjer se pomladi vse belo blešči zaradi cvetov narcis … ali ključavnic, kot jim tudi rečemo tu pri nas.
In si tudi ti, ljubi moj sveti Narcis, neke vrste božji ključavničar, saj si bil duhovnik in škof!
Kot rečeno, ne poznam te, niti ni o tvojem življenju dosti znanega … a ker so te razglasili za svetnika, bom zaupal, da si zaupane ti ključe vrtel v pravo smer.
Ker je Jezus Petru zaupal ključe nebeškega kraljestva, si jih vse do današnjih dni lastijo mnogi, ki so se razglasili za apostole ali njihove naslednike. Ali si jih lastijo upravičeno ali ne … ali se upravičeno razglašajo za apostolske naslednike ali ne… v to se ne bom spuščal. A moj ključ do razločevanja enih od drugih je prav v tem, v katero smer vrtijo ključe. Ali odklepajo ali zaklepajo? Ali so vratarji ali cariniki? So ljubeče usmiljeni ali so narcisoidni?

Jezus je, da bi zabava ne ugasnila, na svatbi spremenil vodo v vino … Ti pa si menda, da bi med velikonočnim obredom svetilke ne ugasnile, spremenil vodo v olje! Ni slabo! Čeprav ti moram priznati, da se mi Jezusova gesta bolj dopade. Če vidim vodo goreti, je ne bom ne pil ne hodil po njej. Jezus pa me vabi naj hodim po vodi. In če je to voda iz Kane Galilejske, ni tako hudo, če mi uplahne pogum, da se začnem utapljati … pa nehote pogoltnem malo te vode.
Na zdravje!

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

22. OKTOBER – SV. JANEZ PAVEL II

Ljubi moj Karel, sveti Janez Pavel II!

Bil si mi simpatičen že takoj, ko sem zvedel, da si bil igralec!
A si postal duhovnik. In škof. In kardinal. In papež. Gledano zgolj s posvetnimi človeškimi očmi, ti je uspelo: naredil si kariero. Pristal si v Vatikanu! Se da kaj več? Mislim, znotraj duhovniškega ceha?
Če bi ostal zvest igralskemu cehu, bi morda pristal v Hollywoodu? Bog ve, če ne.
Vsekakor si bil zvezda! Velikega formata. Človek za glavne vloge! Le da nisi igral! Predvsem pa nisi šmiral – kot rečemo, kadar kdo igra slabo in za vsako ceno všečno publiki!

Bil si, kot so pisali novinarji že za časa tvojega življenja, sploh pa kasneje, karizmatičen voditelj, vendar za mnoge tudi konzervativen in protisloven.
Konzervativen? Ne, Ti nisi bil konzervativec, temveč konzervator!
Resnico, ki so jo ljudje potisnili v zadnji in najtemnejši kot kleti in podstrešij – češ: »Uporabna ni, stran je pa tudi ne bomo metali!« – da jo je tam začel prekrivati prah časa in obžirati črv liberalnega dvoma …
to resnico, ki je v umazaniji in gnilobi izgubljala vrednost (da o časti sploh ne govorim) …
to resnico si spet privlekel na plano in jo po vseh pravilih svoje stroke popravil in očistil …
jo restavriral …
da je zasijala Resnica v vsej lepoti in svetlobi in se je znova pokazala Pot, ki pelje k Življenju.

In to si storil vedoč, da mnogi Resnice ne bodo sprejeli … da jo bodo zavračali in se od nje odvrnili. A Resnica ni vremenska napoved: danes taka, jutri spet drugačna, odvisno iz katere smeri zapiha veter. Resnica je ena sama (čeprav ima morda včasih dve plati), kot je ena sama tudi Pot. In je eno samo Življenje.

Da si bil protisloven? Morda. Vendar le toliko, kot so protislovne božje zapovedi. Še posebej tista, prva in največja: Ljubi Boga in bližnjega kakor samega sebe.

Če bi šel v Hollywood, bi brez dvoma dobil svojo zvezdo na bulevarju slavnih. A ti si vedno znal pravilno izbrati, in tvoja pot te je res ponesla med zvezde: v večno slavo.

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

15. OKTOBER – SV. TEREZIJA VELIKA (AVILSKA)

Ljuba sveta Terezija Velika!

Da nekoga razglasijo za »velikega«, mora seveda kaj velikega tudi narediti. Ti sama pa si rekla, da »Bog ne gleda toliko na velikost del, ki smo jih opravili, temveč bolj na ljubezen, s katero smo jih storili.«

In ti si, če gre verjeti izročilu – in zakaj mu ne bi … saj z leti vse bolj spoznavam , da je v izročilu … ali v pobožnih legendah, če hočete, več resnice kot pa v zgodovinskih čitankah! Kot pravi pregovor: Slep človek je revež, zaslepljenec pa bedak! – no, torej: ti si veliko delala … in ker si dela opravljala z ljubeznijo, si tudi veliko ljubila.

In prav o ljubezni bi se rad pomenil s teboj.

V času svojega življenja si bila deležna mističnih videnj … zamaknjenj … v katerih so doživljala trpljenje in ljubezen. Nekateri tvoji sodobniki so ti verjeli, drugi spet ne … te celo preganjali in se norčevali iz tebe.

A najbolj znano tvoje zamaknjenje se je zgodilo šele skoraj sto let po tvoji smrti … in resnici na ljubo, ti sama nisi prav nič kriva, da se – mirno lahko rečem – zaslepljeni ljudje – še dandanes zgražajo nad Berninijevim kipom … ki te kaže v pozi in izrazu, ki je za nuno morda res nekoliko neroden in nenavaden … pobožnemu in seveda poročenemu človeku pa ni tuj … in se ne zgraža, se ne posmiha, ne poveša oči, niti z njimi ne zavija … ampak se še sam zamakne.

Ker ve … da je ljubezen ena sama … in da so si sorodne njene pojavne oblike, pa če gre za ljubezen med možem in ženo, med nevesto in ženinom… ali pa za ljubezen med Bogom in tistim, ki Boga neskončno ljubi!

Zakaj bi nekdo hotel ločiti duhovno in telesno ljubezen?! Ene brez druge ni. Naj se še tako predajam duhovni ljubezni, lahko ljubim le v telesu! Če ločim duha in telo, dobim pornografijo in ateizem. Ki je duhovna pornografija. Kot je pornografija ljubezenski ateizem … celo antiteitzem!

Ljuba sveta Terezija, združena s svojim nebeškim Ženinom uživaš polnost ljubezni, ki jo tu na zemlji lovimo le po koščkih… Ti že »iz oči v oči«, mi pa »v ogledalu in v uganki«!

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!

Gregor

8. OKTOBER – SV. PELAGIJA

Ljuba sveta Pelagija!

V zadregi sem … in ne vem kako naj te nagovorim … saj sta v zadregi tudi zgodovina in izročilo, ki mi za danes »ponujata« kar dve Pelagiji!

Za prvo lepo vzgojeni katoliški pisci zapišejo, da je bila »igralka in plesalka, ki je živela bolj malo zgledno življenje«, med tem ko pravoslavci – prostodušno in južnjaško, predvsem pa neposredno – povejo, da je bila prostitutka. Roko na srce, je izraz še bolj neposreden in tako krepek, da ga jaz, ki sem prav tako lepo in katoliško vzgojen, ne upam ne zapisati, še manj izreči.
Kakorkoli … Ko je nekoč slišala škofovo pridigo, so jo besede pretresle do te mere, da je razdala svoje imetje, ki ga po pravoslavnem izročilu ni imela malo, saj je bila lepa in popularna … se zaprla v meniško celico in se pokorila in postila do smrti.
In je to čudež.
Mislim … ni tako zelo čudežno, da se je Pelagija spreobrnila, ampak je čudež, da se je spreobrnila zaradi škofove pridige. Morda so pa škofje včasih vendarle znali kaj povedati?

Za drugo sveto Pelagijo pa pravijo, da je bila devica, ki se je … po katoliškem izročilu preden bi jo lahko mučili in oskrunili, vrgla s strehe v smrt in v večno življenje … po pravoslavni verziji, pa je zavrnila cesarskega snubca – menda najprej Dioklecijanovega sina, potem pa še Dioklecijana samega – sprejela mučenje in smrt …. In nato seveda še večno življenje!

Kakorkoli … Morda pa gre vendarle za eno in isto osebo, saj je vsak človek malo »igralka in plesalka, ki ne živi zgledno«, malo pa svetnika! Ali pa ne verjamemo čisto do konca in zares, da človek, potem ko spozna in sprejme Kristusa, prejme novo življenje … da se še enkrat rodi … in da se rodi čist in nedolžen … deviški, če hočete … pa čeprav je bil prej ena velika … »igralka in plesalka« oziroma »prostitutka«!

Ljuba sveta Pelagija! Vračaš mi upanje v škofe … pričuješ mi, da ni važno kako človek začne, ampak je važno kako konča … in da je, če verjameš, da te bo Bog ujel v svoje naročje, včasih treba zbrati pogum in se vreči na glavo!

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!

Gregor

10. OKTOBER – SVETA TEREZIJA DETETA JEZUSA

Ljuba moja Terezika!

Vem, da tega nisi nikoli načrtovala, še manj želela, a si prava »zvezdnica« med svetniki. Popularna in slavna. Praktično je ni cerkve, ki bi ne imela tvoje slike ali kipa … vedno z naročjem polnim rož.
Ljudem, kot podobica, padaš iz žepov in iz denarnic … kot padajo po tvoji priprošnji na zemljo nebeške rože – neštete milosti, ki jih ljudem izprosiš pri svojem nebeškem Ženinu.

Zapisala si, da za večno slavo ni treba izvrševati velikih, junaških del … in da Jezusu ugaja le duša, ki se ponižno prikriva očem sveta. In čeprav si se skrila in se zaprla za visoke samostanske zidove, si pridobila, ne le večno nebeško slavo po kateri si tako hrepenela, ampak tudi zemeljsko. In si znana, slavna in popularna, saj se – kot pravi Jezus, tvoj Ženin – »mesto na gori ne more skriti!«

Med mnogimi tvojimi podobami so silno zanimive fotografije … pa vendar zelo redko naletim na tiste, kjer si oblečena v kostum Ivane Orleanske… in ne, ni bila maškarada, ampak teater. In mi godi … ker sem tudi sam igralec in kdaj pa kdaj napišem kako igrico in jo odigram. Ti si jih spisala menda kar osem in jih skupaj s sestrami odigrala. Komu? Sebi v zabavo in Bogu v čast. Vidiš, to je teater, ki mi dopade.                                                                                               Slikala si, pisala pesmi, po ukazu zapisala svojo življenjsko zgodbo… ki je postala bestseller. Če se ne bi zaprla v samostan, bi bila čaščena, slavna in bogata … Ups. Oprosti. Saj si: čaščena in slavna! In od svojega bogastva, daješ še nam!

S petnajstimi leti si vstopila v karmeličanski samostan in pri štiriindvajsetih – kako značilno za velike umetnike – umrla zaradi jetike … in če kdo ne verjame, da si življenje zajemala z neprimerno večjo žlico, kot – ne vem – Rolling Stonesi … da si odkrila pokrajine o katerih se Marcu Polu in Kolumbu še sanjalo ni … da veš o svoji ženskosti: o devištvu in materinstvu več kot celotno Mesto žensk skupaj … naj bere Povest duše. Tvoj bestseller. Ki je res: da best. Najboljši. Ljubezenska zgodba med teboj in tvojim Ženinom.

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in skupaj s svojimi rožicami usuj na nas.

Gregor

24. SEPTEMBER – bl. ANTON MARTIN SLOMŠEK

Ljubi moj Slomšek!

Ali blaženi ali sveti … pri meni ne igra posebne vloge. Niti pri drugih Slovencih ne. Da si »naš« … in »svet« … in edina logična izbira za prvega slovenskega svetnika, izhaja že iz tvojega imena.
Nomen est omen, da jo zašilimo še po latinsko, v jeziku Cerkve, katere sin si.

Anton Martin Slomšek!
Svetega Antona običajno upodabljajo s prašičkom, svetega Martina z gosko … je potem kaj čudnega, da si Slovencem, znanim častilcem pršuta, klobas in drugih mesnin ter strastnim »martinovalcem« svet? Okrog Sloma pa je tudi dosti nasadov in znano je, da se Štajercu, ki jé grozdje reče »neučakanec«!!
Ne nazadnje je še znameniti Rdeči Baron – tovariš Tito menda rad prepeval tisto: »En hribček bom kupil, bom trte sadil…«

Pa šalo na stran … da ne bo kdo užaljen.
Znano je, pa ne v zadostni meri, da si bil Prešernu ne le sošolec, ampak tudi kolega. Pesnik.
In nekoč sem se spravil delati primerjavo med vama … pesnikoma … In ti moram z vsem spoštovanjem, ki ti pritiče, reči: Prekaša te! Prekaša te zelo! V formi. V obliki. V duhu, če hočeš. V vsebini … ga pa ga daš v koš – ali v kozarec, kot želiš – v pogledu na svet. V optimizmu. V svetlobi. Saj si – ne nazadnje svet! Prešeren pa od sveta. Pa čeprav se morda zdaj družita in si krajšata (večni) čas!
Če mi kdo ne verjame, naj prebere Prešernovo Slovo od mladosti in tvojo Čas! Ali pa Prešernov sonet Komur je sreče dar bila klofuta in tvoje Potolaženje v trpljenju. Prešernov Kam – Ko brez miru okrog divjam in tvojo V nebesih sem doma!

Predvsem pa bi se ti rad zahvalil, ker si bil škof. Mislim … ŠKOF! Jasen v besedi in odločen v dejanju. Bil si človek akcije in ne sestankovalec! Sejalec besede in ne sejalec na sejah!

Čakamo na tvoj čudež, da te lahko dokončno razglasimo za svetega … pri tem pa smo spregledali, da je čudež, da ti je – kmetu in revežu blatnih škornjev – uspelo med nobleso na političnem parketu in ti ni spodrsnilo. Da si Slovenec, ki mu je uspelo. Med Slovenci!

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in razlij na nas.

Gregor

17. SEPTEMBER – SV. HILDEGARDA IZ BINGNA

Ljuba sveta Hildegarda!

Kadar me kdo, zaradi moje vere in mojih nazorov, pošlje v … mračni srednji vek, pomislim nate!
Kadar me kdo poučuje o cerkvenem zatiranju žensk, pomislim nate!
Kadar poslušam kvazi feministično javkanje, pomislim nate!

Le pomislite:
na vrhuncu pregovorno mračnega, neizobraženega in v vseh pogledih zaostalega srednjega veka – ki pa še zdaleč ni bil tako temačen, nerazgledan in v skoraj vseh pogledih nazadnjaški, kot je naš čas…
se znotraj institucije, ki je v svoji hierarhični strukturi izključno moška – pa čeprav ti moški nosijo kikle in jim tako pregovorno že od nekdaj pa vse do danes manjka tisto kar pritiče hlačam, in kar se praviloma nosi v hlačah…
no, se pojavi ženska … ne samo ženska, celo nuna … pred katero se lahko skrijejo in od sramu v zemljo pogreznejo vse in vsi, ki v sveti feministični vnemi kurijo svoje umazano perilo in v borbi za ženske pravice, ne le ženske, ampak celotno človeštvo potiskajo v … saj bi rekel srednji vek, pa prav zaradi tebe, Hildegarda, to ne drži … bi rekel v kameno dobo, pa tudi tam ni bilo tako topoumno … »konec sveta« je še najbolj primerno … propad … kaos … in kar je še teh negativizmov.

Ti, Hildegarda, ženska, nuna, jezika nisi šparala. In si svoje in kar mu gre povedala vsakemu, ki te je bil pripravljen poslušati. In poslušali so te! In prosili za nasvet! Vsi možje in veljaki in voditelji tistega časa. In jim izrekam priznanje za modrost in ponižnost, ki ju danes pogrešamo.
In si tako dala cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega. Vmes pa še papežu, kar je papeževega. Kar je čisto običajna praksa in postopek. Le da se zalomi, ko kakšen cesar misli, da je Bog, in se kakšen papež obnaša kot cesar!

Umetnica, pesnica, zdravnica, mistkinja, prerokinja … a si svoja videnja preverjala pri duhovnih avtoritetah … in Svetem Duhu … kljub temu, da bi lahko ob vsem, kar si bila, bila tudi samozavestna … pač nisi bila vase zagledana, kot na žalost mnogo današnjih umetnikov, pesnikov, znanstvenikov, prerokov … ki odprejo usta, ko misel še počepnila ni, kaj šele, da bi se usedla v možganih … in potem imamo, kar imamo! Predvsem nimamo duha. Da o Svetem Duhu sploh ne govorim.

Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in razlij na nas.

Gregor

10. SEPTEMBER – SV. NIKOLAJ TOLENTINSKI

Dragi sveti Nikolaj iz Tolentina!

Priznam, da, ko slišim ime Nikolaj, pomislim na Svetega Miklavža! Kako tudi ne, saj je Miklavž brez dvoma velik svetnik, morda celo največji … ker ga častijo stari in mladi, verni in neverni, brezverci in ateisti … Marsikoga, ki se je ločil od Cerkve in na vsa usta zagotavlja, da jo sovraži, sem že videl nabirati darove za svetega Miklavža!

In midva, dragi moj Nikolaj Tolentinski, sva svetemu Miklavžu lahko še posebej hvaležna. Tvoja starša sta se dolgo trudila zate … za otročka … pa vse zaman. In sta bila žalostna, čeprav je trud za otroka lahko nadvse lep. Potem pa sta poromala v Bari, na grob svetega Miklavža … in kako naj bi ju svetnik, ki uslišuje prošnje celo ateistom, okorelim liberalcem in razvajenim pamžem, pustil oditi praznih rok. Oziroma, praznega naročja! Miklavžev dar si, Nikolaj … kot moja druga hčerka, ki jo je preko pisma Miklavžu, izprosila prva.

In ker življenje daje le Bog – svetnik pač le izterja povračilo usluge – si ti svoje življenje v zahvalo posvetil Bogu in še kot puhast pubertetnik potrkal na vrata avguštinskega samostana. Danes bi rekli, da si življenje zavrgel, ga zapravil … saj le še redki vidijo smisel v postu, molitvi in pokori. Ti pa si se posvetil spovednici in prižnici!
Kar samo po sebi še nič ne pomeni! Tudi danes mnogi duhovniki ure in ure preždijo v spovednici … ali pa so ure in ure na prižnici! – No, roko na srce … pridigajo nekaj minut, a je tak dolgčas, da se vernikom vlečejo kot ure! Tako pač je, če duhovnik pridiga v spovednici in se izpoveduje na prižnici!
Ti pa si s svojim življenjem izven spovednice, prižnice … izven cerkve … pričeval … in privabil ljudi v spovednico in v cerkev.

Skrbel si za najbolj odrinjene in pozabljene … pri tem pa jedel le kruh in sočivje. Torej te bodo – upam – za svojega zavetnika razglasili vsaj vegani! Saj kakšnega posebnega povpraševanja po tebi, kljub tvojemu svetniškemu in asketskemu življenju – ali pa prav zaradi njega – ni!
A ker si priprošnjik za vsakdanji kruh in dušam v vicah, se ti iz obeh razlogov močno priporočam.

Obilo žegna ob tvojem godu! Pa nam ga vrni in razlij na nas!

Gregor

3. SEPTEMBER – SV. GREGOR VELIKI

Dragi moj Sveti Gregor, moj nebeški patron!

Ko bi me le s teboj družilo še kaj več, kot zgolj plešasta glava in ime. Ime, ki pomeni »sem buden, čuječ, živim«. Moje prespane ure so maloštevilne, in živim tudi, a če sem čuječ, je drugo vprašanje?

Zaradi tvojega življenja … dela, ki si ga opravil … načina, kako si ga opravil … kako si živel… skratka: zaradi tvoje svetosti … sta ti zgodovina in izročilo nadela ime »Veliki«! Pa vendar se pobožno ljudstvo vseskozi šali na tvoj račun, rekoč, da »še nisi v nebesih«… ker šele »greš gor« … »gre-gor« … In bi bil tako lahko, poleg tega, da si zavetnik učenjakov, učiteljev, šolarjev, pevcev, zidarjev in – ha!? – izdelovalcev gumbov, tudi zavetnik tistih, ki jim ni uspelo! Ali pa: še ni uspelo! Zavetnik vseh, torej!

Mimogrede: danes je prvi šolski dan, pa te prosim, da popaziš na naše šolarje, da jih spremljaš na križiščih in prehodih … tako cestnih kot življenjskih … posebno na prehodu v puberteto … in iz nje. In da učiteljem posreduješ modrosti, ki si jo sam v obilju premogel!

Da si, moj ljubi Gregor, malo nor, je jasno … saj je dejstvo, da si premaknjen! Svetniki običajno godujejo na obletni dan svoje smrti … ko so se rodili za nebesa. A ker ti šele »greš gor« in ni jasno, če si v nebesih, so ti god premaknili na današnji dan, 3. September, ko si bil posvečen za papeža. In zdaj še ptički, ki so se svoj čas ženili na pomlad, na tvoj god … ne vedo, ali bi se ženili ali ne? In se običajno ne? Ali pa zmeraj manj! In gnezdijo kar na koruzi! In se zato ženijo vseh sort ptiči! Tudi taki, ki ne pašejo skup!
Vidiš kakšne resne posledice nastanejo, ko se cerkvena birokracija vtika tja, kamor ni treba … v koledar, na primer!

In ko sem že ravno pri cerkveni birokraciji: ti si ustanavljal samostane, kjer se je le dalo, tako rekoč. Še iz lastne hiše – palače si naredil samostan … Za razliko od današnjih samostanov, ki vse bolj spominjajo na palače … in zasebna stanovanja!
Razdajal si iz cerkveno blagajne, rekoč da je to »imetje revnih«, a kot si ti reformiral bogoslužno petje, so mnogi »bogoslužni« reformirali tvoje navade in so tako skozi stoletja revni s svojim imetjem polnili cerkvene blagajne!

Ti luč iz začetkov mračnega srednjega veka, ki svetiš v temni konec današnje razsvetljene dobe!
Obilo žegna za tvoj god! Pa nam ga vrni in razlij na nas!

Gregor

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *