s svetnikom na “ti”

19. NOVEMBER – SV. MATILDA iz HACKEBORNA

Ljuba sveta Matilda!

Ob omembi tvojega imena marsikoga spreleti srh, saj smo Slovenci ime, ki ga nosiš povezali s samo božjo deklo. Pa ne z »blaženo vedno devico božjo materjo Marijo, ponižno božjo deklo«, temveč s »sestro smrtjo«, kot jo je z otroško preprostostjo poimenoval tvoj svetniški kolega in po letih skorajda sošolec iz višjih letnikov Frančišek Asiški.
Belemu okostnjaku smo v roke potisnili še koso, s katero neusmiljeno kosi v ranem jutru in v poznem večeru … in kadarkoli in kjerkoli vmes … in ji – ne vem: da bi se je bolj ali manj bali – nadeli ljubko ime: Matilda. Morda že zaradi imena samega … ki pomeni »močna v boju«? In res se največ ljudi s smrtjo – z Matildo, torej – sreča prav v boju. In zaradi boja je v resnici povezano tvoje lepo ime s smrtjo. In so zato krivi partizani. Ki so mitraljezu, ki je sejal smrt, dali ime: Matilda! In je mitraljez kosil sovražnike … in še vse tiste, ki so si jih za sovražnike naredili ali pa jih sovražnike zgolj imenovali, da so se jih lahko znebili …
Kakorkoli …
Tvoje ime nam je torej znano … precej manj znana je tvoja življenjska zgodba. Že kot mala deklica si zahrepenela po samostanskem življenju in svoje življenje posvetila Bogu. Ki si ga častila s petjem. V tvojem življenjepisu berem, da so te zaradi čudovitega glasu in lepega petja imenovali »Kristusov slavček«.
In čeprav je tvoj glas, kot piše, izžareval radost in veselje, si v svojem življenju neizmerno trpela prav zaradi pomanjkanja radosti in veselja … Zaradi pomanjkanja »osrečujoče Božje bližine« si se bojevala z veliko žalostjo in pobitostjo. Tako piše.
Ne vem, če so temu stanju v tvojem času že rekli »depresija«, ampak v našem, času, ki je mimogrede, precej »deprast«, temu rečemo tako. In bi te Sveta mati Cerkev mirno lahko razglasila tudi za zavetnico estradnikov, pevcev, igralcev in kar nas je še te in take umetniške in polumetniške vrste: Ko Bog talentu, ki je mnogim v radost, veselje, užitek in tudi zavist, pridruži trn črnoglednosti, pomanjkanja samozavesti, smisla in slabe samopodobe. Depra, skratka!
In se mi v misel vriva hecna primerjava, da si ena taka srednjeveška Edith Piaf:
Tebe so imenovali »slavček«, njo »vrabček«, ti že kot otrok v samostanu, podobno kot mala Terezika iz Lisieuxa, ki je mali Edith Piaf, vzgojeni v bordelu uslišala prošnjo in jo obvarovala pred slepoto … Obe sta peli kot »angel« in trpeli … zaradi pomanjkanja osrečujoče Božje bližine …
Zdaj pa, tako sem trdno prepričan, kot odličen duet z angelskimi backvokali prepevata Bogu v čast!

Ljuba sveta Matilda, prosi za nas, depresivce, še posebej za umetnike.
Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!

Gregor

 

12. NOVEMBER – SV. JOZAFAT KUNČEVIČ

Dragi sveti Jozafat Kunčevič!

Priznam, da te prav nič ne poznam… in da me tvoje ime ni prav nič »svetniško« pobožalo, ampak me je asociiralo na dramskega junaka iz že kakšne balkanske komedije, ki jo je spisal Nušić, ali pa – oh, kaj pa vem – Kovačević, ali že kdo od tistih, ki so nas v starih časih znali nasmejati.
Potem pa sem odprl Knjigo svetnikov in ugotovil, da si tudi ti živel v starih časih, da ne ti stari časi ne tvoje življenje niso bili prav nič komični (čeprav krepko dramski), da pa si svoje življenje zaključil prav po balkansko … In naj mi oprostijo ljudje, ki živijo ali prihajajo z omenjenega področja, a zgodovina dogodkov in reka krvi, ki jo je popila balkanska prst, mi pač dajejo prav.
Torej: Živel si na prelomu iz 16. v 17. stoletje, ne na Balkanu, ampak v Ukrajini, ki je bila tedaj pod poljsko oblastjo, po rodu Belorus, vzgojen v pravoslavni veri si prestopil h katolikom, postal menih, kasneje škof. Tako sem prebral v knjigi, ki opisuje spore med Cerkvami, ki vse častijo istega in enega Boga, in so vse trdno prepričane, da ga častijo na edini pravi način in da se posledično ta Isti in Edini Bog – ki je mimogrede Bog ljubezni – strašno jezi na te, ki tega ne počnejo prav, ter jih pokonča z ognjem in mečem. In ker se Isti in Edini Bog ne oglasi, hočem reči: ker nikogar ne pokonča z ognjem in mečem, v njegovem imenu to storijo goreči privrženci različnih Cerkva Istega in Edinega Boga. Ki je – mimogrede – Bog ljubezni.
Ti, Jozafat, si si zelo prizadeval za edinost med verujočimi in neverujočimi, za edinost med sorodno in podobno verujočimi in si svoja prizadevanja zalil s krvjo … mučeniško prelito … ko so te – kot rečeno: prav po balkansko – pokončali s sekirami in meči.
In če se nam morda to zdi kruto … in necivilizirano … mračnjaško in srednjeveško … s sodobnega civilizirano napredno izobraženega stališča morda celo smešno … samo pomislite – sploh vi, ki grejete klopi katerekoli Cerkve, ki časti Istega in Edinega Boga – kako gledate na svoje brate in sestre. Kako planete »v mislih, besedah in (žal tudi) dejanju nad tiste,
ki se križajo drugače kot vi … premalo pobožno, kot bi bilo prav …
ki ne pokleknejo ali pa klečijo drugače… predvsem pa premalo pobožno, kot bi bilo prav …
ki mižijo, se trkajo po prsih, dvigujejo ali sklepajo roke v molitev … premalo pobožno, kot bi bilo prav …
ki dvignejo roke za prejem obhajila previsoko ali prenizko … predvsem pa premalo pobožno, kot bi bilo prav …
oziroma: da sploh stegujejo roke k obhajilu … medtem, ko vi le stegujete jezik … premalo pobožno, kot je prav …

Dragi moj sveti Jozafat Kunčevič … če pomislim na vse to, se mi zdi da si zaman po balkansko prelil svojo belorusko kri po ukrajinskih tleh pod poljsko oblastjo … na tej preljubi božji zemljici.

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in razlij na nas.

Gregor

 

5. NOVEMBER – SV. ELIZABETA IN SV. ZAHARIJA

Sveta Elizabeta in Zaharija, moj ljubi postarani zakonski par!

Čuden par sta.
Dva človeka, ki ju vsi poznamo … zaradi vajinega čudne nosečnosti… zaradi vajinega še bolj čudnega, že kar čudaškega sina … zaradi vajine čudne, čudaške in svete žlahte … In ker vaju poznamo, se nam zdi, da o vaju tudi vse vemo … in se vaju potem tako: ob raznih godovih in praznikih v cerkvenem letu spomnimo, iz krščanske dolžnosti preberemo enega od dveh odlomek iz evangelijev, kjer se pojavita … in potem izgineta iz evangeljske zgodbe in iz našega spomina … do naslednjega goda ali adventa. Morda prisluhnemo še kakšni dobronamerni pridigi v kateri padajo floskule o vajini veri, potrpežljivosti in svetosti, rečemo amen in pri tem prav nič ne premislimo vajinega čudnega, čudaškega in svetega življenja.
Pa vendar je vajina zgodba polna prečudno svetih vprašanj, ki se mi zdijo nadvse aktualna prav za naš čas … za sedanji trenutek odrešenjske zgodovine:
Kako je biti duhovnik in poročen? Razklati svoje srce med dva gospoda, služiti Bogu in ženi? Varati Boga z ženo in ženo z Bogom?
Kako je biti poročen z duhovnikom? Kako je ljubiti, če veš, da si to, kar ti kot ženi pripada, ukradla Bogu?
Kako je služiti Najsvetejšemu pri Njegovem oltarju, ko te je ta Najsvetejši prikrajšal za najsvetejše v tvojem družinskem življenju? Zmanjka besed, kajne? In to prav kruto dobesedno, ko – vsaj s človeškega stališča gledano – popolnoma upravičeno izraziš čisto majčken dvom? Božja logika, ki presega čudno, čudaško in presega tudi sveto!
Kako je zreti angela nad božjim oltarjem in angela v domači postelji? Kateri je lepši?
Kako je ohranjati vero in upanje skozi neuslišano željo po materinstvu?
Kako je ohranjati ljubezen, pa ne le ljubezen – več kot očitno tudi ljubezensko strast – globoko v tretje življenjsko obdobje?
Kako je ostati odprt za življenje … vse življenje?
Kako se ljubiti nezaščiten in nezaščiteno?
Kako je sprejeti nekaj zaželenega na nenačrtovan in nepričakovan način? Sprejeti življenje, ko si ga že odpisal? Prisluhniti glasbi življenja, ko sta že nastopili andropavza in menopavza? Ko ugotoviš, da sta ti dve pavzi … zgolj pavzi … in da je Veliki skladatelj nametal divje note v nadaljevanje, v veliki in famozni finale?
Kako je, ko tvoj otrok izgubi glavo?
O, veliko čudnih, čudaških in svetih vprašanj … nepotrebnih in celo spotakljivih…
Pa vendar se o njih, ob premišljevanju vajinega življenja, sprašujem tudi sam. No, ne sam… imam še ženo in potomce … in občestvo in občinstvo… In skušam tudi odgovoriti na ta vprašanja. Prav tako ne sam.

Sveta zakonca, obilo žegna ob vajinem godu, pa nam ga vrnita in obilno razlijta na nas!

Gregor

 

29. OKTOBER – SV. NARCIS

Ljubi moj sveti Narcis!

Priznati moram, da nisem še nikoli slišal zate.
Ves svet pozna tvojega soimenjaka iz grške mitologije, ki se je zaljubil v lastno podobo in nesrečno končal. Ali se je utopil ali si je rezal žile konec koncev sploh ni pomembno, je le dokaz – pa čeprav mitološki – kam človeka pripelje vase zagledanost.
Ljubezen do sebe nam je kristjanom sicer kar nekako zapovedana – vendar le v navezanosti do bližnjega in do Boga. Le v odnosu, torej … V ljubezni. Sicer postane svoje nasprotje. In nasprotje ljubezni je smrt. Ljudje, ki nimajo nikogar, ki bi ga ljubili … ali pa mislijo, da ni nikogar, ki bi jih ljubil … ljudje, ki ne živijo v odnosu ali ne živijo odnosa, pogosto izberejo Narcisovo pot.

Priznam tudi, da ob tvojem imenu pomislim na narcise. Pa ne le pomislim … kar zagledam jih. Doma sem iz tistih »rovt«, kjer se pomladi vse belo blešči zaradi cvetov narcis … ali ključavnic, kot jim tudi rečemo tu pri nas.
In si tudi ti, ljubi moj sveti Narcis, neke vrste božji ključavničar, saj si bil duhovnik in škof!
Kot rečeno, ne poznam te, niti ni o tvojem življenju dosti znanega … a ker so te razglasili za svetnika, bom zaupal, da si zaupane ti ključe vrtel v pravo smer.
Ker je Jezus Petru zaupal ključe nebeškega kraljestva, si jih vse do današnjih dni lastijo mnogi, ki so se razglasili za apostole ali njihove naslednike. Ali si jih lastijo upravičeno ali ne … ali se upravičeno razglašajo za apostolske naslednike ali ne… v to se ne bom spuščal. A moj ključ do razločevanja enih od drugih je prav v tem, v katero smer vrtijo ključe. Ali odklepajo ali zaklepajo? Ali so vratarji ali cariniki? So ljubeče usmiljeni ali so narcisoidni?

Jezus je, da bi zabava ne ugasnila, na svatbi spremenil vodo v vino … Ti pa si menda, da bi med velikonočnim obredom svetilke ne ugasnile, spremenil vodo v olje! Ni slabo! Čeprav ti moram priznati, da se mi Jezusova gesta bolj dopade. Če vidim vodo goreti, je ne bom ne pil ne hodil po njej. Jezus pa me vabi naj hodim po vodi. In če je to voda iz Kane Galilejske, ni tako hudo, če mi uplahne pogum, da se začnem utapljati … pa nehote pogoltnem malo te vode.
Na zdravje!

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

 

22. OKTOBER – SV. JANEZ PAVEL II

Ljubi moj Karel, sveti Janez Pavel II!

Bil si mi simpatičen že takoj, ko sem zvedel, da si bil igralec!
A si postal duhovnik. In škof. In kardinal. In papež. Gledano zgolj s posvetnimi človeškimi očmi, ti je uspelo: naredil si kariero. Pristal si v Vatikanu! Se da kaj več? Mislim, znotraj duhovniškega ceha?
Če bi ostal zvest igralskemu cehu, bi morda pristal v Hollywoodu? Bog ve, če ne.
Vsekakor si bil zvezda! Velikega formata. Človek za glavne vloge! Le da nisi igral! Predvsem pa nisi šmiral – kot rečemo, kadar kdo igra slabo in za vsako ceno všečno publiki!

Bil si, kot so pisali novinarji že za časa tvojega življenja, sploh pa kasneje, karizmatičen voditelj, vendar za mnoge tudi konzervativen in protisloven.
Konzervativen? Ne, Ti nisi bil konzervativec, temveč konzervator!
Resnico, ki so jo ljudje potisnili v zadnji in najtemnejši kot kleti in podstrešij – češ: »Uporabna ni, stran je pa tudi ne bomo metali!« – da jo je tam začel prekrivati prah časa in obžirati črv liberalnega dvoma …
to resnico, ki je v umazaniji in gnilobi izgubljala vrednost (da o časti sploh ne govorim) …
to resnico si spet privlekel na plano in jo po vseh pravilih svoje stroke popravil in očistil …
jo restavriral …
da je zasijala Resnica v vsej lepoti in svetlobi in se je znova pokazala Pot, ki pelje k Življenju.

In to si storil vedoč, da mnogi Resnice ne bodo sprejeli … da jo bodo zavračali in se od nje odvrnili. A Resnica ni vremenska napoved: danes taka, jutri spet drugačna, odvisno iz katere smeri zapiha veter. Resnica je ena sama (čeprav ima morda včasih dve plati), kot je ena sama tudi Pot. In je eno samo Življenje.

Da si bil protisloven? Morda. Vendar le toliko, kot so protislovne božje zapovedi. Še posebej tista, prva in največja: Ljubi Boga in bližnjega kakor samega sebe.

Če bi šel v Hollywood, bi brez dvoma dobil svojo zvezdo na bulevarju slavnih. A ti si vedno znal pravilno izbrati, in tvoja pot te je res ponesla med zvezde: v večno slavo.

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

 

15. OKTOBER – SV. TEREZIJA VELIKA (AVILSKA)

Ljuba sveta Terezija Velika!

Da nekoga razglasijo za »velikega«, mora seveda kaj velikega tudi narediti. Ti sama pa si rekla, da »Bog ne gleda toliko na velikost del, ki smo jih opravili, temveč bolj na ljubezen, s katero smo jih storili.«

In ti si, če gre verjeti izročilu – in zakaj mu ne bi … saj z leti vse bolj spoznavam , da je v izročilu … ali v pobožnih legendah, če hočete, več resnice kot pa v zgodovinskih čitankah! Kot pravi pregovor: Slep človek je revež, zaslepljenec pa bedak! – no, torej: ti si veliko delala … in ker si dela opravljala z ljubeznijo, si tudi veliko ljubila.

In prav o ljubezni bi se rad pomenil s teboj.

V času svojega življenja si bila deležna mističnih videnj … zamaknjenj … v katerih so doživljala trpljenje in ljubezen. Nekateri tvoji sodobniki so ti verjeli, drugi spet ne … te celo preganjali in se norčevali iz tebe.

A najbolj znano tvoje zamaknjenje se je zgodilo šele skoraj sto let po tvoji smrti … in resnici na ljubo, ti sama nisi prav nič kriva, da se – mirno lahko rečem – zaslepljeni ljudje – še dandanes zgražajo nad Berninijevim kipom … ki te kaže v pozi in izrazu, ki je za nuno morda res nekoliko neroden in nenavaden … pobožnemu in seveda poročenemu človeku pa ni tuj … in se ne zgraža, se ne posmiha, ne poveša oči, niti z njimi ne zavija … ampak se še sam zamakne.

Ker ve … da je ljubezen ena sama … in da so si sorodne njene pojavne oblike, pa če gre za ljubezen med možem in ženo, med nevesto in ženinom… ali pa za ljubezen med Bogom in tistim, ki Boga neskončno ljubi!

Zakaj bi nekdo hotel ločiti duhovno in telesno ljubezen?! Ene brez druge ni. Naj se še tako predajam duhovni ljubezni, lahko ljubim le v telesu! Če ločim duha in telo, dobim pornografijo in ateizem. Ki je duhovna pornografija. Kot je pornografija ljubezenski ateizem … celo antiteitzem!

Ljuba sveta Terezija, združena s svojim nebeškim Ženinom uživaš polnost ljubezni, ki jo tu na zemlji lovimo le po koščkih… Ti že »iz oči v oči«, mi pa »v ogledalu in v uganki«!

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!

Gregor

8. OKTOBER – SV. PELAGIJA

Ljuba sveta Pelagija!

V zadregi sem … in ne vem kako naj te nagovorim … saj sta v zadregi tudi zgodovina in izročilo, ki mi za danes »ponujata« kar dve Pelagiji!

Za prvo lepo vzgojeni katoliški pisci zapišejo, da je bila »igralka in plesalka, ki je živela bolj malo zgledno življenje«, med tem ko pravoslavci – prostodušno in južnjaško, predvsem pa neposredno – povejo, da je bila prostitutka. Roko na srce, je izraz še bolj neposreden in tako krepek, da ga jaz, ki sem prav tako lepo in katoliško vzgojen, ne upam ne zapisati, še manj izreči.
Kakorkoli … Ko je nekoč slišala škofovo pridigo, so jo besede pretresle do te mere, da je razdala svoje imetje, ki ga po pravoslavnem izročilu ni imela malo, saj je bila lepa in popularna … se zaprla v meniško celico in se pokorila in postila do smrti.
In je to čudež.
Mislim … ni tako zelo čudežno, da se je Pelagija spreobrnila, ampak je čudež, da se je spreobrnila zaradi škofove pridige. Morda so pa škofje včasih vendarle znali kaj povedati?

Za drugo sveto Pelagijo pa pravijo, da je bila devica, ki se je … po katoliškem izročilu preden bi jo lahko mučili in oskrunili, vrgla s strehe v smrt in v večno življenje … po pravoslavni verziji, pa je zavrnila cesarskega snubca – menda najprej Dioklecijanovega sina, potem pa še Dioklecijana samega – sprejela mučenje in smrt …. In nato seveda še večno življenje!

Kakorkoli … Morda pa gre vendarle za eno in isto osebo, saj je vsak človek malo »igralka in plesalka, ki ne živi zgledno«, malo pa svetnika! Ali pa ne verjamemo čisto do konca in zares, da človek, potem ko spozna in sprejme Kristusa, prejme novo življenje … da se še enkrat rodi … in da se rodi čist in nedolžen … deviški, če hočete … pa čeprav je bil prej ena velika … »igralka in plesalka« oziroma »prostitutka«!

Ljuba sveta Pelagija! Vračaš mi upanje v škofe … pričuješ mi, da ni važno kako človek začne, ampak je važno kako konča … in da je, če verjameš, da te bo Bog ujel v svoje naročje, včasih treba zbrati pogum in se vreči na glavo!

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!

Gregor

10. OKTOBER – SVETA TEREZIJA DETETA JEZUSA

Ljuba moja Terezika!

Vem, da tega nisi nikoli načrtovala, še manj želela, a si prava »zvezdnica« med svetniki. Popularna in slavna. Praktično je ni cerkve, ki bi ne imela tvoje slike ali kipa … vedno z naročjem polnim rož.
Ljudem, kot podobica, padaš iz žepov in iz denarnic … kot padajo po tvoji priprošnji na zemljo nebeške rože – neštete milosti, ki jih ljudem izprosiš pri svojem nebeškem Ženinu.

Zapisala si, da za večno slavo ni treba izvrševati velikih, junaških del … in da Jezusu ugaja le duša, ki se ponižno prikriva očem sveta. In čeprav si se skrila in se zaprla za visoke samostanske zidove, si pridobila, ne le večno nebeško slavo po kateri si tako hrepenela, ampak tudi zemeljsko. In si znana, slavna in popularna, saj se – kot pravi Jezus, tvoj Ženin – »mesto na gori ne more skriti!«

Med mnogimi tvojimi podobami so silno zanimive fotografije … pa vendar zelo redko naletim na tiste, kjer si oblečena v kostum Ivane Orleanske… in ne, ni bila maškarada, ampak teater. In mi godi … ker sem tudi sam igralec in kdaj pa kdaj napišem kako igrico in jo odigram. Ti si jih spisala menda kar osem in jih skupaj s sestrami odigrala. Komu? Sebi v zabavo in Bogu v čast. Vidiš, to je teater, ki mi dopade.                                                                                               Slikala si, pisala pesmi, po ukazu zapisala svojo življenjsko zgodbo… ki je postala bestseller. Če se ne bi zaprla v samostan, bi bila čaščena, slavna in bogata … Ups. Oprosti. Saj si: čaščena in slavna! In od svojega bogastva, daješ še nam!

S petnajstimi leti si vstopila v karmeličanski samostan in pri štiriindvajsetih – kako značilno za velike umetnike – umrla zaradi jetike … in če kdo ne verjame, da si življenje zajemala z neprimerno večjo žlico, kot – ne vem – Rolling Stonesi … da si odkrila pokrajine o katerih se Marcu Polu in Kolumbu še sanjalo ni … da veš o svoji ženskosti: o devištvu in materinstvu več kot celotno Mesto žensk skupaj … naj bere Povest duše. Tvoj bestseller. Ki je res: da best. Najboljši. Ljubezenska zgodba med teboj in tvojim Ženinom.

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in skupaj s svojimi rožicami usuj na nas.

Gregor

 

 

24. SEPTEMBER – bl. ANTON MARTIN SLOMŠEK

Ljubi moj Slomšek!

Ali blaženi ali sveti … pri meni ne igra posebne vloge. Niti pri drugih Slovencih ne. Da si »naš« … in »svet« … in edina logična izbira za prvega slovenskega svetnika, izhaja že iz tvojega imena.
Nomen est omen, da jo zašilimo še po latinsko, v jeziku Cerkve, katere sin si.

Anton Martin Slomšek!
Svetega Antona običajno upodabljajo s prašičkom, svetega Martina z gosko … je potem kaj čudnega, da si Slovencem, znanim častilcem pršuta, klobas in drugih mesnin ter strastnim »martinovalcem« svet? Okrog Sloma pa je tudi dosti nasadov in znano je, da se Štajercu, ki jé grozdje reče »neučakanec«!!
Ne nazadnje je še znameniti Rdeči Baron – tovariš Tito menda rad prepeval tisto: »En hribček bom kupil, bom trte sadil…«

Pa šalo na stran … da ne bo kdo užaljen.
Znano je, pa ne v zadostni meri, da si bil Prešernu ne le sošolec, ampak tudi kolega. Pesnik.
In nekoč sem se spravil delati primerjavo med vama … pesnikoma … In ti moram z vsem spoštovanjem, ki ti pritiče, reči: Prekaša te! Prekaša te zelo! V formi. V obliki. V duhu, če hočeš. V vsebini … ga pa ga daš v koš – ali v kozarec, kot želiš – v pogledu na svet. V optimizmu. V svetlobi. Saj si – ne nazadnje svet! Prešeren pa od sveta. Pa čeprav se morda zdaj družita in si krajšata (večni) čas!
Če mi kdo ne verjame, naj prebere Prešernovo Slovo od mladosti in tvojo Čas! Ali pa Prešernov sonet Komur je sreče dar bila klofuta in tvoje Potolaženje v trpljenju. Prešernov Kam – Ko brez miru okrog divjam in tvojo V nebesih sem doma!

Predvsem pa bi se ti rad zahvalil, ker si bil škof. Mislim … ŠKOF! Jasen v besedi in odločen v dejanju. Bil si človek akcije in ne sestankovalec! Sejalec besede in ne sejalec na sejah!

Čakamo na tvoj čudež, da te lahko dokončno razglasimo za svetega … pri tem pa smo spregledali, da je čudež, da ti je – kmetu in revežu blatnih škornjev – uspelo med nobleso na političnem parketu in ti ni spodrsnilo. Da si Slovenec, ki mu je uspelo. Med Slovenci!

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in razlij na nas.

Gregor

 

 

17. SEPTEMBER – SV. HILDEGARDA IZ BINGNA

Ljuba sveta Hildegarda!

Kadar me kdo, zaradi moje vere in mojih nazorov, pošlje v … mračni srednji vek, pomislim nate!
Kadar me kdo poučuje o cerkvenem zatiranju žensk, pomislim nate!
Kadar poslušam kvazi feministično javkanje, pomislim nate!

Le pomislite:
na vrhuncu pregovorno mračnega, neizobraženega in v vseh pogledih zaostalega srednjega veka – ki pa še zdaleč ni bil tako temačen, nerazgledan in v skoraj vseh pogledih nazadnjaški, kot je naš čas…
se znotraj institucije, ki je v svoji hierarhični strukturi izključno moška – pa čeprav ti moški nosijo kikle in jim tako pregovorno že od nekdaj pa vse do danes manjka tisto kar pritiče hlačam, in kar se praviloma nosi v hlačah…
no, se pojavi ženska … ne samo ženska, celo nuna … pred katero se lahko skrijejo in od sramu v zemljo pogreznejo vse in vsi, ki v sveti feministični vnemi kurijo svoje umazano perilo in v borbi za ženske pravice, ne le ženske, ampak celotno človeštvo potiskajo v … saj bi rekel srednji vek, pa prav zaradi tebe, Hildegarda, to ne drži … bi rekel v kameno dobo, pa tudi tam ni bilo tako topoumno … »konec sveta« je še najbolj primerno … propad … kaos … in kar je še teh negativizmov.

Ti, Hildegarda, ženska, nuna, jezika nisi šparala. In si svoje in kar mu gre povedala vsakemu, ki te je bil pripravljen poslušati. In poslušali so te! In prosili za nasvet! Vsi možje in veljaki in voditelji tistega časa. In jim izrekam priznanje za modrost in ponižnost, ki ju danes pogrešamo.
In si tako dala cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega. Vmes pa še papežu, kar je papeževega. Kar je čisto običajna praksa in postopek. Le da se zalomi, ko kakšen cesar misli, da je Bog, in se kakšen papež obnaša kot cesar!

Umetnica, pesnica, zdravnica, mistkinja, prerokinja … a si svoja videnja preverjala pri duhovnih avtoritetah … in Svetem Duhu … kljub temu, da bi lahko ob vsem, kar si bila, bila tudi samozavestna … pač nisi bila vase zagledana, kot na žalost mnogo današnjih umetnikov, pesnikov, znanstvenikov, prerokov … ki odprejo usta, ko misel še počepnila ni, kaj šele, da bi se usedla v možganih … in potem imamo, kar imamo! Predvsem nimamo duha. Da o Svetem Duhu sploh ne govorim.

Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in razlij na nas.

Gregor

 

 

10. SEPTEMBER – SV. NIKOLAJ TOLENTINSKI

Dragi sveti Nikolaj iz Tolentina!

Priznam, da, ko slišim ime Nikolaj, pomislim na Svetega Miklavža! Kako tudi ne, saj je Miklavž brez dvoma velik svetnik, morda celo največji … ker ga častijo stari in mladi, verni in neverni, brezverci in ateisti … Marsikoga, ki se je ločil od Cerkve in na vsa usta zagotavlja, da jo sovraži, sem že videl nabirati darove za svetega Miklavža!

In midva, dragi moj Nikolaj Tolentinski, sva svetemu Miklavžu lahko še posebej hvaležna. Tvoja starša sta se dolgo trudila zate … za otročka … pa vse zaman. In sta bila žalostna, čeprav je trud za otroka lahko nadvse lep. Potem pa sta poromala v Bari, na grob svetega Miklavža … in kako naj bi ju svetnik, ki uslišuje prošnje celo ateistom, okorelim liberalcem in razvajenim pamžem, pustil oditi praznih rok. Oziroma, praznega naročja! Miklavžev dar si, Nikolaj … kot moja druga hčerka, ki jo je preko pisma Miklavžu, izprosila prva.

In ker življenje daje le Bog – svetnik pač le izterja povračilo usluge – si ti svoje življenje v zahvalo posvetil Bogu in še kot puhast pubertetnik potrkal na vrata avguštinskega samostana. Danes bi rekli, da si življenje zavrgel, ga zapravil … saj le še redki vidijo smisel v postu, molitvi in pokori. Ti pa si se posvetil spovednici in prižnici!
Kar samo po sebi še nič ne pomeni! Tudi danes mnogi duhovniki ure in ure preždijo v spovednici … ali pa so ure in ure na prižnici! – No, roko na srce … pridigajo nekaj minut, a je tak dolgčas, da se vernikom vlečejo kot ure! Tako pač je, če duhovnik pridiga v spovednici in se izpoveduje na prižnici!
Ti pa si s svojim življenjem izven spovednice, prižnice … izven cerkve … pričeval … in privabil ljudi v spovednico in v cerkev.

Skrbel si za najbolj odrinjene in pozabljene … pri tem pa jedel le kruh in sočivje. Torej te bodo – upam – za svojega zavetnika razglasili vsaj vegani! Saj kakšnega posebnega povpraševanja po tebi, kljub tvojemu svetniškemu in asketskemu življenju – ali pa prav zaradi njega – ni!
A ker si priprošnjik za vsakdanji kruh in dušam v vicah, se ti iz obeh razlogov močno priporočam.

Obilo žegna ob tvojem godu! Pa nam ga vrni in razlij na nas!

Gregor

 

3. SEPTEMBER – SV. GREGOR VELIKI

Dragi moj Sveti Gregor, moj nebeški patron!

Ko bi me le s teboj družilo še kaj več, kot zgolj plešasta glava in ime. Ime, ki pomeni »sem buden, čuječ, živim«. Moje prespane ure so maloštevilne, in živim tudi, a če sem čuječ, je drugo vprašanje?

Zaradi tvojega življenja … dela, ki si ga opravil … načina, kako si ga opravil … kako si živel… skratka: zaradi tvoje svetosti … sta ti zgodovina in izročilo nadela ime »Veliki«! Pa vendar se pobožno ljudstvo vseskozi šali na tvoj račun, rekoč, da »še nisi v nebesih«… ker šele »greš gor« … »gre-gor« … In bi bil tako lahko, poleg tega, da si zavetnik učenjakov, učiteljev, šolarjev, pevcev, zidarjev in – ha!? – izdelovalcev gumbov, tudi zavetnik tistih, ki jim ni uspelo! Ali pa: še ni uspelo! Zavetnik vseh, torej!

Mimogrede: danes je prvi šolski dan, pa te prosim, da popaziš na naše šolarje, da jih spremljaš na križiščih in prehodih … tako cestnih kot življenjskih … posebno na prehodu v puberteto … in iz nje. In da učiteljem posreduješ modrosti, ki si jo sam v obilju premogel!

Da si, moj ljubi Gregor, malo nor, je jasno … saj je dejstvo, da si premaknjen! Svetniki običajno godujejo na obletni dan svoje smrti … ko so se rodili za nebesa. A ker ti šele »greš gor« in ni jasno, če si v nebesih, so ti god premaknili na današnji dan, 3. September, ko si bil posvečen za papeža. In zdaj še ptički, ki so se svoj čas ženili na pomlad, na tvoj god … ne vedo, ali bi se ženili ali ne? In se običajno ne? Ali pa zmeraj manj! In gnezdijo kar na koruzi! In se zato ženijo vseh sort ptiči! Tudi taki, ki ne pašejo skup!
Vidiš kakšne resne posledice nastanejo, ko se cerkvena birokracija vtika tja, kamor ni treba … v koledar, na primer!

In ko sem že ravno pri cerkveni birokraciji: ti si ustanavljal samostane, kjer se je le dalo, tako rekoč. Še iz lastne hiše – palače si naredil samostan … Za razliko od današnjih samostanov, ki vse bolj spominjajo na palače … in zasebna stanovanja!
Razdajal si iz cerkveno blagajne, rekoč da je to »imetje revnih«, a kot si ti reformiral bogoslužno petje, so mnogi »bogoslužni« reformirali tvoje navade in so tako skozi stoletja revni s svojim imetjem polnili cerkvene blagajne!

Ti luč iz začetkov mračnega srednjega veka, ki svetiš v temni konec današnje razsvetljene dobe!
Obilo žegna za tvoj god! Pa nam ga vrni in razlij na nas!

Gregor

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *