s svetnikom na “ti”

18. MAREC – SV. CIRIL JERUZALEMSKI

Ljubi moj sveti Ciril Jeruzalemski!

Rojen si bil v času, ko je cesar Konstantin po vsem cesarstvu razglasil versko svobodo. Pripadaš torej čisto prvi generaciji, ki ji svojega krščanstva ni bilo več treba skrivati.
Čeprav … če sva malo dlakocepska … se krščanstva, tistega: pravega, ne birokratsko-papirnatega, zavedenega zgolj v župnijske arhive in škofijsko statistiko, in da bo stara mama dala mir, sploh ne da skriti. Nekdo, ki živi iz krsta … ki je oblekel Kristusa … ki je v Kristusu postal nov, odrešen človek … tega ne more skriti … in se njegovo novo/odrešeno življenje izraža in kaže v vsem kar počne! Od tega kako prime za žlico, do tega kako leže v posteljo!
Ker je življenje! In ne le življenjska odločitev ali nazor. Življenje! Ne teorija ali celo filozofija.
Ker ne gre za način razmišljanja … ki mu potem življenje skuša slediti, ampak gre za življenje, ki spremeni način razmišljanja. Ker gre za ljubezen.
In se mi zdi, da bolj ko je – zaradi političnih ali družbenih razmer – potrebno »skrivati« krščanstvo/vero, bolj se ta kaže in razodeva. In več svobode, ko je … več ko je odprtosti in liberalizma … manj vere je … Oziroma, bolj jo zgolj kažemo: z javnimi manifestacijami, procesijami, pobožnostmi, križi na stenah, roženvenci okoli vratu … ni pa ljubezni.
Če sem predrzen – in to običajno sem – bi lahko rekel: Več ko je vere na ustnicah, manj je je v srcu. Več ko je te »ustne vere« v politiki in družbi, manj je »srčne vere« v Cerkvi in družini.
Oprosti, zašel sem …
Bil si jeruzalemski škof in v Baziliki Božjega groba si katehumene pripravljal na krst. Tvoje »Kateheze« so menda najbolj popoln tečaj priprave na krst.
Pravim: menda. Ker jih ne poznam. Nihče me ni naučil, nihče pripravil. Bil sem krščen kot otrok, moji otroci pa krščeni brez posebne priprave … v zaupanju in veri, da jih bom jaz poučil o vsem potrebnem.
Upam, da sem jih.
Da jih še.
Ne z ustnicami, ampak s srcem.
Ne s teorijo, ampak z življenjem. Odrešenim življenjem.

Obilo žegna ob tvojem godu, škof jeruzalemski. Pa nam ga vrni in razlij na nas.

Gregor

 

 

11. MAREC – SV. SOFRONIJ

Ljubi moj sveti Sofronij!

Bil si šolan, izobražen, razgledan. Prepotoval si tako rekoč pol tedaj znanega sveta. Postal si opat, kasneje jeruzalemski patriarh.
A oprosti…
Tvoje ime me spominja na kak kemijski element … polonij … disprozij … vanadij …
Skratka: ob tvojem imenu pomislim na laboratorij, na epruvete in pipete, in kar vidim kako vse brbota, šumi in se kadi, ko se različni kemijski elementi mešajo med seboj … in pride do reakcij … včasih celo do eksplozije …
In takole – laboratorijsko napeto – je bilo tudi v tvojih časih 6. In 7. stoletja, ko teološke debate kar na lepem niso bile le pobožno filozofske narave, ampak so postale biološko kemijske!
Kakšen je bil ta Kristus? Učlovečeni Božji Sin! Koliko je bilo v njem človeškega in koliko božjega? Kakšno spojino sta dala ta dva tako različna in vsaj na videz nasprotujoča si elementa? Tako imenovani monofiziti so trdili, da sploh ne gre za spojino, marveč za raztopino. Da se je človeška narava v Jezusovi Božji naravi tako zmešala … tako použila … da je izginila. Kakor izgine kaplja sladke vode v slanem morju.
Ti si trdil, da je Jezus pravi Bog in pravi človek.
Dobro. Ampak kako je potem z voljo? Ima lahko oseba dve volji? In če ne … če je ena sama … katero? Človeško ali božjo? Tako imenovani monoteleti so trdili, da je volja le ena. Božja, seveda. Božji Sin se pač ne bo podrejal človeškim muham.
Ti si trdil, da je Jezus pravi Bog in pravi človek.
Kdo bi si mislil, da ima tistih nekaj besed, ki jih ob nedeljah molimo v veri takšno burno zgodovino. In da so tako pomembne! Da je pomembno KAJ verujem … ne le KAKO … pa če to izvajam na še tako pobožen način!
Verjamem, ljubi moj Sofronij, da ni bilo lahko debatirati z monoteleti! Iz prve roke vem, kako naporno je razpravljati z govedom. Se srečujem s tem pojavom dnevno na vseh mogočih in nemogočih nivojih!
A nisi samo zmagoval. »Nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala.« je rekel Jezus. Sprtega in razdeljenega Jeruzalema ni bilo težko zavzeti. Leta 637 so muslimani vkorakali v mesto in cerkve spremenili v mošeje.
Piše, da si umrl od žalosti!
Se bojim, da se zgodovina ponavlja … in da se mešamo in smo zmešani do te mere, da bo eksplodiralo.

Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in razlij na nas!

Gregor

 

4. MAREC – SV. KAZIMIR

Ljubi moj sveti Kazimir!

Že v tvojem času si verjetno veljal za čudaka, danes bi te brez dvoma razglasili za blaznega.
Rojen na poljskem dvoru, tretji od petnajstih otrok, princ … ki je ves svoj čas najraje preživel v cerkvi. Še spal si najraje tam.
Oče/kralj te je brez uspeha skušal spraviti v politiko in v promet. Uklonil si se v toliko, da si s številno vojsko vkorakal na Ogrsko, kjer te je ljudstvo želelo za kralja, pa se je vladajoči trinog: znameniti Matija Korvina … naš Kralj Matjaž (?) … prehitro vrnil in je – na tvoje veliko veselje – sledil povratek domov.
Oče/kralj te je hotel poročiti s cesarično, a ti si se že kdaj zaobljubil Božji Materi in Devici … in tu se nisi uklonil.
Oče/kralj je besnel … te celo zaprl … tako je pač bilo v tistih časih … v 15. stoletju.
Danes se tvojemu očetu ne bi bilo treba ubadat s teboj … kdaj že bi zate poskrbela Socialna služba. In ko rečem »poskrbela« … ne mislim, da bi ti našli kak prijetnejši nadomestni dom, rejnike, ki bi imeli posluh za tvoje potrebe in želje … »Nikjer ne najdem več veselja kakor pred oltarjem. Da smem le tam ostati, pa mi ni mar ne lov ne igra ne ples ne vse drugo kratkočasje.« si rekel svojemu učitelju.
Očeta bi sociala pustila na miru … ne nazadnje je kralj – ali po naše: pripada stranki na oblasti… Ti pa bi spoznal vse mogoče ustanove, kavče, delavnice, terapije … dokler morda ne bi izkoristil pet minut brez kontrole in skočil skozi okno.
Morda se komu zdi, da pretiravam .. a kdor se je že kdaj izgubil v labirintih liberalističnega razmišljanja … komur je bilo dano zgolj pokukati v prostorja kjer mešajo meglo … komur se je že kdaj plašč, ki ga ne zna obračati po vetru zataknil v kolesje tako imenovanega demokratičnega sistema in ga je potegnilo med drobna zobata kolesca, ki meljejo in meljejo …dokler se ne pozabi kaj se je mlelo … ve o čem govorim. In ve da imam prav.
Kazimir, Kazimir … kazil si mir v svojem času … in skazil bi ga danes, da bi se pokazalo iznakaženo.
Umrl si v Litvi. Tisti Litvi, ki je – kot ti očetu/kralju – kljubovala velikemu sovjetskemu bratu … in ni dala svojega hriba križev in ga ni dala. In kadarkoli so bagri zravnali, so križi vedno znova vstali.
Božja trma!

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in razlij na nas!

Gregor

 

25. FEBRUAR – SV. TARAZIJ

Ljubi moj sveti Tarazij!

Še preden se je vesoljna Cerkev razklala na Vzhod in Zahod, so se že klali. Čisto dobesedno. In do krvi. Saj ne more biti drugače z Abelovo in Kajnovo žlahto.
In so se klali zaradi svetih reči. Čisto dobesedno. Zaradi svetih podob, če sem ob cinizmu še malo natančen. Čeprav priznam, da takole … z več kot tisočletne distance … ne vem čisto natančno v čem je bil problem.
Eni so bili ZA in drugi PROTI. Tako je običajno, tik preden se začne. Klanje.
Eni so rekli, da se sme, drugi, da ne.
Eni so rekli, da je prav, drugi, da je narobe.
In je tako ne le tisoč let, ampak na tisoče let … vse od že prej omenjene sprte žlahte.

Ti, Tarazij, si postal carigrajski patriarh ob koncu osmega stoletja. Tvoj predhodnik je bil PROTI, ti si bil ZA. En cesar je rekel, da se ne sme, njegov naslednik pa je rekel, da lahko. Oziroma je to rekla njegova mama, ker je bil prestolonaslednik še presmrkav za resne odločitve … in še enkrat več dokazala, da potrebujemo več žensk v politiki. Mislim: pametnih žensk. Materinskih. Ne tistih, določenih s kvoto in je potem edini kriterij, da hodi po dveh. In take, ki je edino kar znajo to, da hodijo po dveh, slej ko prej začnejo hoditi po vsem in preko vsega. Običajno čez trupla! Mi tisočletja zgodovine pritrjujejo!

Ali se sme častiti svete podobe, ali je to že malikovanje?
Modri možje so se zbrali na koncilu v Carigradu, ne tako modri … torej: svetlo modri, sinji in turkizni … pa so prirožljali z orožjem in se je koncil preselil v Nicejo. In tam so sklenili, da se sme.
Saj se je sam Božji Sin učlovečil … se umêsil … se učlovečil … prevzel podobo …
Saj smo vsi ljudje od Boga ustvarjeni in »bogupodobni«…
In ko nekoga ljubim ne ljubim zgolj človeka, temveč Boga, ki je v njem.
Saj je je to prva in največja zapoved: Ljubi! Boga. In bližnjega. Kot samega sebe. Z vso močjo. Z vsem srcem. Vso dušo. Vso močjo.
Priznam pa, da nekatere »božje podobe«, ki se sprehajajo v moji bližini, lažje ljubim kot druge. In imam Boga tako včasih zelo rad, včasih pa malo manj.

Ljubi Tarazij. V tvojem življenjepisu piše, da te zgodovina uvršča med najboljše dušne pastirje. Ker si hodil med ljudi in skrbel za reveže.
Poznam par dušnih pastirjev, ki bi morali zvedeti za to »definicijo«!

Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas!

Gregor

 

18. FEBRUAR – BL. JANEZ IZ FIESOLE

Dragi moj blaženi Janez!

Reči zate, da si bil umetnik, je sicer prav. Ni pa pravično in ni dovolj.
Ne le, da si bil umetnik, bil si zvezdnik.
Tvoje krstno ime – Guido di Pietro – razen nekaj cerkvenim zgodovinarjem, nikomur ne pove in ne pomeni nič …
Tvoje redovno ime – Janez iz Fiesole – prav tako ne.
Medtem ko ob omembi tvojega zvezdniškega … umetniškega imena, zastriže z ušesi vsak, ki je v življenju uspešno rešil več kot dve križanki!
Mnogi ne vedo, da je bila Marlyn Monroe v resnici – Norma Jeane Mortensen …
da je bilo pravo ime Marka Twaina – Samuel Langhorne Clemens …
da je Rifle – tudi Janez in da je Challe Salle – Saša Petrović …
ter da je bil Andy Warhole, ki je rekel, da bo vsak dočakal svojih petnajst minut slave, v rojstni list vpisan kot Andrew Warhola!
In Janez iz Fiesole je bolj znan kot Fra Angelico. Beato Angelico!
Le da si ti, Janez, umetniškega imena nisi nadel – kot tvoji sodobni zvezdniški kolegi – zato, da bi šlo bolje v uho … da bi bilo bolj privlačno — in da bi lepše in lažje sedlo v križanko! Niti si ga nisi nadel sam. Niti ne za časa življenja.
Pač pa so ti ga nadeli tvoji občudovalci in sledilci po smrti. In je tako tvoje umetniško ime pravzaprav tvoje svetniško ime!
Slave in časti nisi iskal, kar sicer tvoje zvezdništvo postavlja pod vprašaj, umetnost pa nikakor. In ko te je papež hotel postaviti za škofa, si rekel: »Ne znam učiti, pridigati ali voditi ljudi; ne znam drugega kot uporabljati svoj dar slikanja v božjo slavo. Pustite me raje, da sem to, kar sem, saj je varneje ubogati kot pa vladati.«
Menda se nisi dotaknil čopičev, če prej nisi pomolil.
Zdi se mi, kot da te poznam … zato, ker sem enega takega umetnika – slikarja gledal in doživljal zelo od blizu. In ga nisem nikoli poklical po njegovem pravem imenu, s katerim je bil vpisan v rojstni list, niti ne po umetniškem imenu, ker ga ni imel, pa čeprav je bil velik umetnik, ampak sem mu v prvi polovici svojega življenja rekel: ati, v drugi pa: ata … ker sem ga obiskoval z otroki, njegovimi vnuki. Tudi on je slikal v božjo slavo … in je ta božja slava preživljala številčno družino, saj Bog vrne z zvrhano in potlačeno mero.
Zdaj sta oba, ti Fra Angelico in moj oče, zvezdi.

Obilo žegna za tvoj god … Ata ni pil, ga pa lahko počastiš s čajem – in nam ga vrni in razlij na nas. Žegen, ne čaj …

Gregor

 

 

11. FEBRUAR – LURŠKA MATI BOŽJA

Preljuba Devica in Mati!

Bil sem v Lurdu, enkrat samkrat, pred štiriintridesetimi leti. Bil sem še mulc. Spominjam se križevega pota v pozlati, štantov s spominki in drugega nič. Ne cerkve ne votline. Edino še pitja vina iz kozarca za umivanje zob v mali samostanski sobici. Nekaj kozarcev. In kozarec preveč. Puberteta, kaj češ!
Z ženo sva se napotila v Lurd, v obdobju, ko sva imela dovolj denarja da sva si to lahko privoščila, a premalo časa, da bi si to privoščila … in tako sva prišla le do Pariza. Spominjam se Louvra, Cerkve Srca Jezusovega, podzemne železnice in hotelske sobice. Lepo … In tudi požegnano. Saj sva se iz »mesta luči«vrnila z našo Lučko. Pozna puberteta, kaj češ.
Se pa Lučka – oziroma Lucija Barbara – zdaj bliža vrhuncu pubertete!
Ne rečem, da me ne vleče v Lurd. Se pa hkrati tudi sprašujem, zakaj bi se podal na več kot 1500 kilometrov dolgo pot, če pa stanujem dobrih 20 kilometrov stran od Brezij?
A ljudje smo romarji. Pripravljeni smo … sposobni smo … in ne nazadnje: moramo … premagati tisoče kilometrov – takih in drugačnih, ne zgolj prehojenih … predvsem premišljenih … premoljenih … da pridemo do … svojega bistva.
Bog je blizu. Ni pa je daljše poti, kot je pot do samega sebe!

Je to Božja previdnost ali Božja duhovitost, ljuba Lurška Marija, da ti ob tvojem godu, ki je tudi svetovni dan bolnikov, pišem bolan. Nič hudega, sicer. Nič, kar ne bi prešlo. Malo hujši sezonski prehlad, ki me pripravi do tega, da se v prvi fazi zasmilim samemu sebi … v drugi in tretji fazi, pa me nauči sprejetja in potrpežljivosti, četrta faza pa me pospremi pred tvojo podobo … katerokoli že … na kateremkoli kontinentu in v kateremkoli obdobju si se že pojavila … da se pridružim množici romarjev ali turistov, zdravih ali bolnih, goreče vernih ali vernih zgolj iz navade … in vsi v rokah držimo nalomljene trse in tleče stenje … in kličemo: Prosi za nas!

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga res izprosi in razlij na nas!

Gregor

 

 

4. FEBRUAR – SV. JANEZ DE BRITTO

Ljubi moj sveti Janez de Britto!

Ko človek vrže oko na tvoj življenjepis, mu je v hipu jasno, da si bil bolj »nabrite« sorte. Pa ne le zaradi tvojega priimka.
Komaj petnajstleten si leta 1662 vstopil k jezuitom, z željo, da bi postal misijonar. Morda zato, ker sta te starša, bogata portugalska aristokrata, ko si kot otrok zbolel, posvetila Frančišku Ksaveriju! In po njegovem zgledu, si se tudi ti odpravil v Indijo, kjer te še danes častijo kot »portugalskega Frančiška Ksaverija«! Pa bi bilo morda primerneje, če bi te klicali »indijski Janez Krstnik«! Kajti ne druži vaju zgolj ime!
Oprava Janeza Krstnika je bila, kot beremo v evangelijih, blago rečeno nenavadna: kamelja dlaka! In tudi ti si po prihodu v Indijo slekel jezuitsko in duhovniško črnino, ter si nadel rdeč plašč in turban.
Janez Krstnik je pohajal po neobljudeni puščavi … ti pa si postal pandarasvarmi … puščavnik … in se naselil v divjini.
Janez Krstnik je jedel kobilice in divji med, in je bil tako eden prvih vegetarijancev, če opustimo debato ali kobilice štejejo za meso … ti si šel še korak dlje in si postal vegan!
Množice so prihajale h Krstniku, da jih je krstil … in tudi ti si postal znan in si krščeval vsevprek.
Ljudje so Krstnika spraševali: »Si ti Mesija?« in je odgovoril: »Nisem.« … Tebe so hoteli postaviti za profesorja, pa si rekel: »Nisem prišel po znanstveno lovoriko, marveč po mučeniško palmo!«
Janez Krstnik je bil ob glavo zaradi kraljevske in ženske zamere … prav tako so glavo odsekali tebi, ker si po krstu kralja, oziroma princa »omejil« zgolj na eno ženo, ena tistih, ki ni prišla v ožji izbor, pa je posegla po istem orožju kot nekoč pred njo Herodiada!

Neverjetno, kaj?
A kljub podobnosti s Krstnikom bi ti danes zaradi tvojega načina evangelizacije trda predla. Vsaj pri nas. Kjer smo radi bolj papeški od papeža. Vsekakor pa se imamo za boljše od papeža. In če bi k svoji neduhovniški indijski opravi in veganstvu dodal zgolj telovadno misel na jogo, bi te novodobni kristjani, ki bi Cerkev radi prenovili vsaj do predkoncilskosti, če ne že kar do janzenizma, ne le obglavili pač pa tudi vsaj razčetverili.

Kakorkoli …
Obilo žegna za tvoj god, Nabriti Janez, ali Arul Anandar, kot so te klicali indijski krščenci … pa nam ga vrni in razlij na nas.

Gregor

 

28. JANUAR – SV. TOMAŽ AKVINSKI

Ljubi moj sveti Tomaž!

To pa je kariera!
Študij v Neaplju, Parizu in Kölnu. Profesura v Neaplju, Parizu in Kölnu. Ter jasno – v Bologni!
Doctor egregius, doctor communis, doctor angelicus. Se pravi: izvrstni, obči in angelski učitelj! In nato še cerkveni učitelj!
Tako poseben si in tako učen, da pravzaprav ne sodiš v tole mojo pisarijo … »S svetnikom na TI« … Ti si bolj za »S svetnikom na VI«.
Ampak nespreten, nevzgojen in nepismen, kot sem, sem te začel tikati še preden sem sploh pomislil na to … in zdaj je, kar je!
Ogovoril sem te … a kam naj pogovor zasučem, ne vem … in imam kar tremo, priznam.
Nič nama ni skupno. No, morda…
Ti si spisal »Teološko sumo« in »Sumo proti poganom«, jaz pa sem vse bolj podoben sumo borcu! Ha, ha, ha … ni smešno, ne?!
Oprosti … opletam z jezikom na levo in desno ter duhovičim kot kak božji volek – in te lastnosti sem razvil predvsem zato, da sem se obranil pred sošolci, ki so me zafrkavali in gnjavili, medtem ko so tebe tvoji sošolci zaradi preudarne rabe besed posmehljivo poimenovali »mutasti vol«. V bran ti je stopil tvoj učitelj in mentor sveti Albert Veliki, ki je dejal, da bo rjovenje tega vola nekoč odmevalo po vsem svetu.
Mene ni branil nihče. Še angel varuh se je nekam potuhnil! Rjovel pa sem, o ja … še danes kdaj!
Lahko bi se morda branil, da so te razlike med nama pogojene z mojim umetniško-pesniškim in tvojim znanstvenim značajem … pa se ne morem. Ker si spisal eno najlepših pesmi, kar jih poznam. Pesem, ki se moli. Ki je molitev. In je to – vsaj v mojem pesniškem dojemanju sveta – največja pohvala, ki jo pesem lahko dobi.

»Molim te ponižno, skriti Bog nebes,
ki v podobi kruha tajno bivaš res.
Glej, srce ti svoje čisto izročim,
saj pri misli nate v té se ves vtopim.«

Menda te je v enem od zamaknjen pohvalil sam Kristus, rekoč: »Dobro si pisal o meni,Tomaž. Kakšno plačilo hočeš?«
»Nobenega drugega ne kakor tebe samega, Gospod« se je glasil odgovor.
Ali te je ta na katerem se »moti tip, okus in oko« pohvalil zaradi teologije ali za poezije, pa sploh ni pomembno … V mojem teološkem dojemanju sveta je to isto.

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in razlij na nas!

Gregor

 

21. JANUAR – SV. NEŽA

Ljuba moja sveta Neža!

Že na prvi pogled sva si zelo različna.
Na vseh tvojih upodobitvah se lepo vidi in v vseh tvojih življenjepisih se jasno prebere, da so tvoj glavni atribut – lasje. Vsem pa, ki so me kadarkoli videli, četudi zgolj na fotografiji, je jasno, da lasje pač niso moj atribut. Zadnje čase se sicer nekaj poskušam truditi z brado, a več kot to, da sem skril svoj debelušni podbradek, vendarle nisem dosegel, medtem ko si ti z lasmi zakrila celotno telo pred pohotnimi pogledi svojih krvnikov.
Ti si jagnje: Neža … Agneza … Agnus … ki si po zgledu svojega nebeškega Ženina, kateremu si posvetila dušo in telo, šla radovoljno v smrt, »kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol«; jaz: oven, ki se, hoteč slediti Pastirju (ki je – mimogrede – tvoj Ženin) trmasto zaletavam z glavo skozi zid, pa čeprav mi tvoj Ženin (ki je – mimogrede – moj Pastir) kaže drugačno pot. Pot, ki se mi zdi prenaporna, prestrma, predolga … in zato iščem bližnjic … pa čeprav skozi zid! Av!
Ti bližnjic nisi iskala! Mar bi ne bilo veliko laže – zaobljuba čistosti gor ali dol – sprejeti snubitev in se dobesedno čez noč povzpeti v sam vrh družabne in družbene smetane ( saj je bil ta, ki te je snubil menda sin cesarjevega namestnika ), kot pa trmasto vztrajati v zvestobi Bogu, ki ga nikoli še nihče videl ni in skozi vrata smrti vstopiti v svetost.
Dozdeva se mi, da bi mnoga današnja dekleta, ki si jim vrstnica po letih, brez premisleka sprejele tako ponudbo. Da bi prodale dušo in telo za hipec uspeha. Za pet minut slave. Za sliko na naslovnici. Da bi za blišč in glamur pristale na življenje brez ljubezni in časti. Na življenje v katerem ni nič sveto. In ni Svetega.
A morda se mi tako dozdeva zgolj zato, ker jih sodim le na prvi pogled. In tako na prvi pogled, ti res niso prav nič podobne. Lase sicer imajo, a si jaz s svojo brado zakrijem več kože, kot one s frizurami in vso garderobo vred! A taka je, pravijo, moda. In si bila tudi ti oblečena po modi. Tedanji, seveda. Torej: so ti podobne. Le moda je drugačna!
Ko so te razgalili, si se pokrila z lasmi. Skrila si se.
In morda se tudi današnja dekleta le skrivajo. Saj se je najlaže skriti v množici, v čredi. Kljub vsemu »nastopaštvu«, se morda bojijo izstopati. In v čredi razgaljenih, oblečene najbolj izstopajo. Moda je drugačna, časi so drugačni… Jagnje, ki izstopa in je drugačno od črede je danes črna ovca. Včasih celo grešni kozel!
A Kristus – Jagnje Božje – je še vedno isti.
Morda sem tako »strog« do današnjih deklet tudi iz strahu. Dve hčerki mi plezata skozi in preko pubertete. Z modno razgaljenostjo – hvala Bogu – nimamo težav, kaj pa je skritega v srcu, pa sam Bog ve!
Ljuba sveta Neža! Tvoje ime je tako »nežno«, a si malo, drobno jagnje znala in uspela biti trmasta kot najbolj trmast oven ( pa sva si vseeno nekoliko podobna, kaj?! ) in si ostala zvesta do svetosti.

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in obilno razlij na nas in še posebej na našo mladino!

Gregor

14. JANUAR – SV. ODON IZ NOVARE

 

Ljubi moj Odon!

Iz Novare.
Blaženi.
Prepričan sem, da mnogi ljudje ne vedo, kakšna je razlika, ko nekoga ogovarjamo s »sveti« drugega pa z »blaženi«. Da ne bom šel v detajle, ampak približno taka kot, če tvoje ime nekje izgovarjajo Odon, drugje pa Oton!
Hočem reči: v nebesih si … in ali ti zdaj manjka še en čudež več, da bi te lahko častili kristjani vesoljne Cerkve in ne le tisti znotraj meja tvoje škofije … to je nebeška birokracija. In dlakocepljenje.
In dlakocepske sorte si moral biti tudi ti, moj dragi blaženi in/ali sveti Odon ali Oton, kot pač take sorte mora biti vsak inšpektor! In to si bil: inšpektor.
Pripadal si pobožnemu in strogemu redu kartuzijanov … ki sredi noči vstajajo k molitvi, nikdar ne jedo mesa, ob petkih in drugih postnih dnevih pa živijo zgolj ob kruhu in vodi, dnevi pa jim minevajo v delu in tišini … Pa so v tvoj samostan blizu rodne Novare prispeli žalostni glasovi o mlačnosti kartuzijanskih bratov v kartuziji Jurklošter. In nam tako zgodovina – historia magistra vitae est – spet izpriča, da smo Slovenci že od nekdaj »iskali bližnjic« pa naj si gre za pot na Triglav ali pa za redovna pravila.
In ne verjamem, da ja bila »mlačnost«, ki so ji bili podlegli ti slovenski kartuzijani, zgolj v tem, da so namesto petnajst do štirih zjutraj, vstajali deset do! … Ali pa da so si na postni petek v kozarec nalili za prst več mrzle vode, kot to dovoljujejo pravila … ampak so ta pravila kršili kot kakšni … Joj! Hotel sem reči »frančiškani«, pa ne bom. Pa ne zato, ker ne bi bil mnenja, da če kdo, znajo frančiškovi bosonogi ubožni bratje presmučati skozi ideje svojega ustanovitelja, pač pa tega ne bom rekel zgolj zato, ker je v času, ko si se ti Odon/Oton sprehajal po naših krajih, Frančišek še prodajal blago v očetovi trgovini!
No, tvoja inšpekcija ni bila kdovekako uspešna in si predstojnike in celo samega papeža prosil, da so te razrešili te zoprne službe in odrešili verjetno še bolj zoprnih Slovencev.
Končal pa si »blažen med ženami«, saj si prevzel duhovno vodenje nunskega samostana. Zgradili so ti posebno – kartuzijansko – celico ob cerkvici in si od tam hodil pridigat redovnicam … kajti: ženska noga še menda ni stopila v nobeno kartuzijo, niti na obisk ne…
Razen – ah, Slovenci, Slovenci – ki so v Pleterje spustili Jovanko … pa jo, hvalabogu, tudi izpustili. Čeprav … kako drugače bi se znala izteči zgodovina nekdanje države, če bi nekdanja prva dama postala opatinja?

Ljubi moj Odon ali Oton, obilo žegna ob tvojem godu, pa nam ga vrni in izlij na nas!

Gregor

 

7. JANUAR – SV. RAJMUND PENTJAFORSKI

Ljubi moj sveti Rajmund!

Lagal bi, če bi rekel, da sem kdaj sploh že slišal zate.
Zato sem o tebi povprašal strica googla … ki mi je postregel s slikico, zaradi katere sem sklepal, da si zavetnik surfarjev. Potem pa sem še malo »posurfal« po spletu in se mi je odprlo morje podatkov. Res … morje! Skorajda večje in širše od tistega, po katerem ti surfaš na sliki!
Tvoj CV … curriculum vitae … je res impresiven. (Oprosti. Nalašč uporabljam tujke, da bi naredil vtis na učenjaka tvoje sorte … čeprav, se mi zdi, sem vse možnosti zapravil že v štartu, ko sem izpadel kot absolutni ignorant!)
Tisoč let preden nas je pretresla »bolonjska reforma«, si ti pretresel Bologno … najprej kot odličen in sloveč študent, nato pa še kot odličnejši in slovečnejši profesor. … ne bo šlo, a ne, da ne. Še bolj slaven ali še bolj slovit … bo pravilno. Ma, te reči so meni španska vas. In tudi ti si bil doma iz španske vasi: Penjafort, blizu Barcelone. Kot rečeno: študiral in predaval v Bologni, potem pa popustil vse in šel med dominikance. Spoznal si se na pravo – še ena reč o kateri nimam pojma – pisal učbenike, redovna pravila, priročnike za spovednike … spovedoval si celo samega papeža … in tu je najina skupna točka! Mislim: ne da sem jaz spovedoval papeža … ampak, da je bilo papežu ime Gregor … kot meni.
Živel si res: sto na uro in umrl star sto let!
A da se vrnem k surfanju!
S Kraljem Jakobom sta bila na Majorci, ti si pridigal … on pa se je medtem časom obnašal kot se človeku, kralju pa še manj, ne spodobi. In si popridigal še njemu. In ker pridiga ni imela učinka, si se sklenil vrniti na celino. Kralj Jakob je vsem lastnikom čolnov in ladij prepovedal, da bi te vzeli na krov. Ti pa si v sveti jezi in še svetejši veri … no, ta je pa uspela … ali je morda: še bolj sveti? O, Bog se me usmili! … No, skratka: iz plašča in popotne palice si si naredil jadro in … odsurfal tistih dvesto kilometrov in šest uric do Barcelone.
In bi prav zares lahko bil zavetnik surfarjev … vsaj tistih, ki surfajo po spletu v želji po nabiranju znanja. Tako pa si le zavetnik izvedencev za cerkveno pravo … kar ni prav velika množica, se mi zdi … in zavetnik mesta Barcelone. To pa je masa … ali pa vsaj Messi … v Barceloni, namreč.

Ljubi moj sveti Rajmund Penjafortski. Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

 

31. DECEMBER – SV. SILVESTER

Moj preljubi sveti Silvester!

Ne bom se kaj dosti zmotil, če rečem, da si eden od treh najpopularnejših slovenskih svetnikov.
Svetega Miklavža porajta staro in mlado, saj se oglasi s kupom daril … in čeprav bi moral obdariti in nagraditi samo »pridne«, se vedno najde kdo, ki tudi poredne »v miklavževem imenu« razveseli s kako drobnarijo. In nisem še videl, da bi kdo, ki sicer na ves glas trdi da ne verjame v čisto nič, ne odprl darila.
Svetega Martina časti tako verno kot neverno ljudstvo … in še tako zagrižene antiklerikalce kljub ločitvi Cerkve od države prav nič ne moti, da na veselico pride v škofovsko opravo namaškaran osebek in požegna kar je za požegnati – pa čeprav »krstiti vino« pravzaprav pomeni »zaliti ga z vodo«, »ga razredčiti« … Ah, dajte no, kdo bi dlakocepil, da le imamo razlog, da ga lahko spijemo kak kozarec čez mero in smo veseli, kot sicer trezni ne znamo biti!
Tebe, svetega Silvestra, pa slavijo še tisti, ki za Cerkev in svetnike še slišali niso. Silvestrujejo pač, ker je taka navada … navada – železna srajca … železna srajca – docela neprimerna toaleta za tako svečan trenutek … in svečana, torej februarja se itak šele streznijo.
Morda si celo najpopularnejši od treh, saj se zdi, kot da si požrl tako Miklavža kot Martina in se ljudje na starega leta dan, kot se je svoj čas reklo silvestrovanju, obdarijo kot na miklavževanju in napijejo kot na martinovanju!
Slišiš pobožnih obljub in zaobljub – »od zdaj naprej pa zaprmej nikoli več!« oziroma »od jutri pa res čisto vsak dan!« – tisočkrat več kot Miklavž, vendar se jih po nekaj dnevih, morda največ nekaj tednih, nobeden več ne spominja, kot da jih je izbrisal Martinov krst, ki sicer ne zmore izbrisati izvirnega greha, zmore pa izbrisati spomin … saj se trezen človek le redko spomni, kaj je pijan delal!
Pa vendar … kot škof in papež bdiš – ne nad katerimkoli in kakršnimkoli večerom … temveč nad svetim večerom. Prehod s starega na novo je vedno svet, če gre za leto … in še toliko bolj, če gre za človeka.

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas … in novo leto, ki je pred nami. Da bi bili tudi mi novi ljudje.

Gregor

 

24. DECEMBER – ADAM IN EVA

Moja draga prastarastarša!

Če o kom … potem o vama vemo čisto vse: kako sta se spoznala, kako sta bila oblečena, kaj sta jedla, kaj sta govorila … celo kaj sta mislila. Hkrati pa o vsem tem nimamo pojma … kajti resnična oziroma teološka vsebina nam dostopnih podatkov je skozi tisočletja obstoja do te mere »abšlesala«, kot mi rečemo, da ni le zbledela, temveč povsem porumenela … in so ostale le še »rumene novice«, »žuta štampa«, senzacionalistično in nepreverjeno poročanje vredno najcenejše in najdražje komercialne televizije in revij! Torej:
Ni dvoma, Adam, da te je Bog lastnoročno zgnetel iz zemeljskega prahu … iz blata, iz prsti… Tako piše v Svetem pismu. In kdor je že kdaj preštihal vrtiček ali pa malo pošaril z motiko po gredici, ve kaj vse zna pokukati in prilesti na plano … No, to smo! To marsikaj pojasni, se vam ne zdi?!
In potem ti je za družbo – za zabavo in za dvig natalitete – iz rebra ustvaril še Evo. Iz tvojega rebra, seveda, ne iz svojega … da se nepoučeni ne bodo spotikali. Čeprav k nepoučenosti seveda spada tudi dejstvo, da vztrajno tajimo, da je bila Eva že druga žena … ljubica, če hočete! Kajti če gre verjeti našim starejšim bratom po veri – Judom – je Bog skupaj z Adamom iz tiste famozne kepe zemeljskega prahu ustvaril tudi žensko: Lilith. Ki pa je Adamu iz nepojasnjenih razlogov ušla in ga zapustila! Ker sta bila Adam in Lilith prva in edina človeka, verjetno ni šlo za varanje ali skok čez plot. Ostane nam le še: družinsko nasilje ali pa neizpolnjevanje zakonskih dolžnosti ali pa … Joj, rumeno, rumeno … vse je rumeno!
Pa vendar: si lahko predstavljate kako drugače bi znalo teči naše življenje, ko bi prva dva zakonca znala malo bolj potrpeti eden z drugim?
In ko bi se Adam malo bolj pogovarjal z Evo! Ne pa da se je ta, v očitnem pomanjkanju komunikacije in družabnega življenja, začela pogovarjati s kačo. S kačo! Ja, Bog se nas usmili! A si ni mogla omisliti kanarčka? Ali pa papigo? Psa? Morskega prašička? Vietnamskega prašička? Otročička, morda?
Možje in žene, dajte no! Usoda sveta ni odvisna od politikov in predsednikov, niti od duhovnikov in škofov, niti od samega papeža, temveč od tega, kako vi izpolnjujete svoje zakonske dolžnosti! Pa nimam v mislih zgolj spalnice, da mi ne bo kdo na sam sveti večer kaj očital … Pa vendar, možje in žene, če v vaši hiši ni vsak večer sveti večer, potem se ne čudite, da je na svetu tako kot je: totalna štala!
A danes slavimo god prvih dveh, sploh Eve, ki je bila krona stvarstva … zvečer, na sveti večer – in še enkrat ponavljam, da mora biti zakoncem vsak večer svet, pa častimo Prvorojenca vsega stvarstva: druga Eva bo svetu dala novega Adama!
Greh se bo spremenil v blagoslov, prekletstvo bo zamenjala milost! O, srečna krivda!

Ljuba Adam in Eva, obilo žegna za vajin god, pa nam ga od novega Adam in druge Eve izprosita in obilno razlijta še na nas.

Gregor

 

 

17. DECEMBER – SV. LAZAR IZ BETANIJE

Dragi moj Lazar!

Živ človek lahko vsak dan izve kaj novega … mrtvemu pa je vse jasno!
Tako sem jaz šele z današnjim dnem izvedel, da te častimo kot svetnika. In oprosti, ker se čudim. Saj mi je malo nelogično, da s svetništvom počastimo nekoga, ki je izgubil vero!
Tebi, ki si že mrtev, oziroma: še kako živ pri Bogu in v Bogu, je šala jasna … za ostale, ki smo še živi, a vsi tako ali drugače vsaj omrtvičeni, če ne mrtvi, pa naj pojasnim. Že vse življenje poslušam s prižnic frazo, da je vera prepričanje o stvareh, ki se jih ne da videti in se jih ne vidi. Lazar pa je že umrl, a ga je Najboljši Prijatelj poklical nazaj v življenje. Torej mu je bilo dano pokukati »tja čez«, »preko«, »na ono stran«, »v onostranstvo« … Videl je, to kar mi verujemo. In če je videl, potem je izgubil »vero«. Ki je prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo.
Kompliciram, a ne?! Predvsem pa sem se zapletel v šalo do te mere, da ni več smešna! Se zgodi.
Hja, živemu človeku se lahko vse zgodi … mrtvemu pa se dogaja!
In kaj se je tebi dogajalo, potem ko si umrl, to je brez dvoma zanimalo vse, ki so od blizu in daleč prišli na pogreb. Ki se je spremenil v veselico. Vsaj tako upam. Ker če te niso bili veseli, ko se vrneš iz groba, je res najbolje, da se vrneš od koder si prišel.
Ampak povej, Lazar, povej, kako je bilo na oni strani?
Kaj si videl?
Si sploh kaj videl?
Si sploh bil že čez … na oni strani? Ali si le čakal v predsobi? Kot nenapovedan obiskovalec, ki ne ve ali bi se sezul ali ne?
Si bil vesel, ko si prišel nazaj ali bi se najraje vrnil? Od koder si prišel?
Kje so te bili bolj veseli? Na tej ali na oni strani?
In katere strani si bil ti bolj vesel? Te ali one?
In se mnogim zde hecno, čudno nenavadno in sumljivo, da teh vprašanj – in seveda odgovorov nanje – ni zapisanih v evangeljskem poročilu o Lazarjevi smrti. In povratku.
Popolnoma prepričan sem, da so ga sosedje, znanci in firbci iz bližnje in daljne okolice to spraševali.
Malo manj prepričan sem, da je Lazar odgovarjal.
Precej prepričan pa sem, zakaj Lazarjevih odgovorov ni v evangeliju: da bi mi ohranili vero. Kajti: vera je prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. Kot je zapisal Pavel Rimljanom:
»Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi? Če pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo.«
In take – polžje – potrpežljivosti nam izprosi, Lazar … vere in upanja, da bomo tudi mi nekoč prilezli iz svojih grobov. Pa ne ven, nazaj … ampak preko, na drugo stran!

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in obilno razlij na nas.

Gregor

 

10. DECEMBER – LORETSKA MATI BOŽJA

Preljuba Devica in Mati!

Kot otrok sem se bal marsičesa: teme najbolj! Ali pa biti sam doma! Pa dve glavi večjega, hudobnega sošolca, ki me je vlekel za ušesa in sem mu moral pisati domače naloge. Kasneje sva pri mladinskem verouku postala čisto dobra prijatelja, ampak to zdaj ni pomembno … Ali pa morda je? Kajti ni nepomembno, da človek uspe spregledati tuje ali lastne otročarije in skleniti prijateljstvo!
No, kakorkoli … ob vseh otroških in otročjih travmah zame skorajda ni bilo večje groze, kot ko je župnik na koncu maše namesto »Pojdite v miru«, rekel »Slavimo Gospoda«! Kajti to je pomenilo, da so na vrsti litanije. Litanije!
Lavretanske litanije Matere Božje!
Ta stavek zdaj zveni kar nekoliko poetično, takrat pa mi je bilo, kot bi me dali na natezalnico! Še posebej, če so bile litanije – péte!
Nisem se kaj dosti ubadal, kaj pomeni »lavretanske« … že kaka cerkveno-latinska finta … nikoli pa nisem povezal lavretanskih litanij z Loretom! Krajem, kjer sredi lovorovega gaja – lauretuma – stoji »nazareška hišica«, domovanje svete družine, ki naj bi jo po izročilu angelci iz Nazareta prinesli na ta kraj. Pustimo avtentičnost stavbe bogatim zgodovinskim dokumentom in osebni veri ter pokukajmo v loretsko hišico skozi njeno pomenljivo simbolno okence:
Hiša, v kateri je bivala sveta družina, je kraj, kjer se litanije niso molile ali pele … temveč so se živele! To je kraj, kjer jer mali Jezus vse vzdihljaje, ki jih v litanijah pobožno ali ne tako pobožno naslavljamo na Mater Božjo, v čisto stvarni in praktični obliki prejemal.
V tej »hiši zlati« je »začetek našega veselja«, tu je cvetela »roža skrivnostna«, ki je naša »tolažnica, pomoč in pribežališče«, tu je bivala »mati ljubezniva, devica milostljiva in kraljica miru«!
Pa ne bom tukaj odmolil litanij, da ne bom komu povzročil še kakšnih travm, ampak bi samo navrgel v premislek vprašanje:
Kakšne litanije v naših hišah in stanovanjih poslušajo naši otroci?
So naše dnevne sobe in spalnice prostori v katerih bivajo svete družine?
Ali okrog naših hiš letajo angelci ali piskri in zmerljivke?

Ljuba loretska Mati Božja! Preženi temo iz naših src, da nas ne bo strah biti doma … da bomo znali spregledati tuje in lastne otročarije in bomo v prijateljstvu s teboj in tvojim sinom …. Kajti to ni nepomembno.

Izprosi nam žegna in ga obilno razlij na nas.

Gregor

 

3. DECEMBER – SV FRANČIŠEK KSAVERIJ

Ljubi moj sveti Frančišek!

Ksaverij! To je pa že še treba dodati. Da vemo, kdo je kdo.
Prvi znani Frančišek je seveda »asiški«. Ki pa je bil pravzaprav – kar ni tako zelo znano – Janez – Giovanni! In ga je oče, tako ljubkovalno … zaradi matere, oziroma žene, ki je bila Francozinja … začel klicati »francozek« … Francesco … Frančišek …
Glede na to, kako pozno se je ime pojavilo, se vas je do danes nabralo kar nekaj » svetih Frančiškov« in se nobeden od vas ni »delal francoza« … in vas je prav to – med drugim, seveda – tudi naredilo svete!
Francozi gor ali dol … iz rodne Španije si šel v Francijo – študirat!
Pogoste deške sanje so, da bi, ko bom odrasel, postal policaj, vojak ali astronavt: vihteti orožje in osvajati svet … ali celo druge dimenzije! Morda so bile takšne tudi tvoje otroške sanje, a si jih – zaradi očetove nesrečne smrti in materinega strahu – opustil. Pa ne docela!
Orožja morda res nisi vihtel, a svet si osvajal. In to za drugo, oziroma drugačno dimenzijo! Za Kristusa! Na Vzhod, v Indijo, še naprej na Japonsko, želeč na Kitajsko, si na njenem pragu, komaj šestinštiridesetleten, umrl: iztrošen kot predpražnik! Kakšna nenavadna in čudna smrt za doktorja in profesorja!
»Ničesar drugega nisem iskal ali želel, razen tega, da se izčrpam z delom in da svoje življenje žrtvujem za odrešenje duš!« Tako si zapisal. In tako si storil.
Mi pa rešujemo svet iz svojih udobnih foteljev, se pri šestintridesetih končno odselimo od staršev, se pri šestinštiridesetih končno odločimo za otroka, pri šestinpetdesetih za resno zvezo in se pri šestinšestdesetih odločimo živeti in zato začnemo paziti nase, da se ne bomo preveč iztrošili, ker bi radi dočakali vsaj šestinosemdeset in se spet sesedemo v fotelj ali pa sklenemo porabiti vse kar smo tako ali drugače takšnega in drugačnega »prišparali« v življenju … in si privoščimo. Tudi kakšno potovanje v Indijo, na Japonsko in Kitajsko!
Če nam seveda uspe podreti »kitajski zid« egoizma in egocentrizma, ki smo si ga sezidali!
Tale zadnji Frančišek, ki se je pojavil, je tudi vaše sorte! Papež! Prav nič francosko poštirkan. Južnjak! »Što na umu to na drumu!« nam kar naravnost in neposredno pove svoje. Nič doktorsko in profesorsko zavito v celofan in mašnice! In gre mnogim v nos! Sploh tistim, ki se – kar se ljubezni do bližnjega tiče – radi »delajo francoze«! Pa naj mi dobri in pobožni Francozi odpustijo te besede. Saj oni se pa iz Angležev delajo norca!

Ljubi moj Frančišek Ksaverij, popazi na vse »frančiške« in »francoze«! Oboji smo božji!
Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in obilno razlij na nas.

Gregor

 

26. NOVEMBER – SV. LEONARD PORTOMAVRIŠKI

Ljubi sveti Leonard!

»Nomen est omen!«, pravijo.
Pri naši hiši se po domače reče »pri mežnarju« in jasno je, da naša hiša stoji tik ob cerkvi. Tako me glasno zvonjenje, vsak petek ob treh popoldan spomni, da je Jezus umrl. Da je umrl zame. Priznam pa, da me zvonjenje kdaj pa kdaj tudi spravi ob živce – ko sem ravno sredi kakšnega pomembnega ali vsaj zanimivega telefonskega razgovora, pa zvonjenja odpihne slišnost in razumljivost ter preglasi besede in včasih celo misel. In v svoji nervozi seveda pozabim, da je Jezus umrl zame.
In – glej, no, glej – nisem vedel, da si za to glasno navado odgovoren in zaslužen ti, sveti Leonard, ki pa nisi od nekdaj nosil tega imena. Pa če pustim pri miru tvoje krstno ime – Paolo, Pavel – ki pomeni »majhen« … tvoj priimek je bil Casanuova. Opala … O Casanovi pa smo slišali marsikaj.
A če je tvoj neprimerno bolj znan sopriimenjak osvajal srca in telesa deklic, gospodičen in dam … si ti – kot pravi božji Casanova – osvajal duše ljudi … za Jezusa! Ki je dal svoje srce in telo zame.
Zato si priporočal in širil pobožnost križevega pota.
Menda si pridigal – tako piše – s tako vnemo in tako prepričljivo, da so bili ljudje pretreseni, da so navzoči poslušalci jokali in da so se še tako zakrknjeni grešniki spreobrnili!
O, Leonard, takih potrebujemo. Danes pri pridigah ljudje jokajo predvsem zaradi dolžine, spreobrnjenja potekajo v nasprotno smer, pretrese pa nas tako ali tako nič več! Verjamem, da so podobe križevega pota v tvojih časih ljudi ganile … danes pa že pri popoldanskih poročilih na televiziji lahko vidiš takšne grozote … tolikšne rane, kri in krivice … a smo se nanje – malo zaradi naše brezčutnosti, malo pa zaradi količine filmov v katerih se godijo grozodejstva in teče kri … seveda ne za res – tako navadili, da nas filmi ganijo bolj kot pravo življenje, predvsem pa slike križevega pota ob slikovitosti pravega življenja in groznih filmih izpadejo kot petkov popoldanski sprehod!
Pa vendar: verjeli ali ne, verovali ali ne … vsakdo od nas nosi svoj križ. Tisti, ki so močni … tisti, ki verjamejo in verujejo, pa si iz ljubezni do bližnjega naložijo tudi križ bližnjega … ali pa ga vsaj – kot Simon iz Cirene – pomagajo nositi, ali pa – kot Veronika – blažijo bolečine …
Jaz, mežnar, ki ga zvonjenje včasih vrže iz tira, priznam, da se mi moj zdi včasih prevelik in pretežak.

Dragi moj sveti Leonard, obilo žegna ob tvojem godu! Pa nam ga vrni in razlij na nas!

Gregor

 

19. NOVEMBER – SV. MATILDA iz HACKEBORNA

Ljuba sveta Matilda!

Ob omembi tvojega imena marsikoga spreleti srh, saj smo Slovenci ime, ki ga nosiš povezali s samo božjo deklo. Pa ne z »blaženo vedno devico božjo materjo Marijo, ponižno božjo deklo«, temveč s »sestro smrtjo«, kot jo je z otroško preprostostjo poimenoval tvoj svetniški kolega in po letih skorajda sošolec iz višjih letnikov Frančišek Asiški.
Belemu okostnjaku smo v roke potisnili še koso, s katero neusmiljeno kosi v ranem jutru in v poznem večeru … in kadarkoli in kjerkoli vmes … in ji – ne vem: da bi se je bolj ali manj bali – nadeli ljubko ime: Matilda. Morda že zaradi imena samega … ki pomeni »močna v boju«? In res se največ ljudi s smrtjo – z Matildo, torej – sreča prav v boju. In zaradi boja je v resnici povezano tvoje lepo ime s smrtjo. In so zato krivi partizani. Ki so mitraljezu, ki je sejal smrt, dali ime: Matilda! In je mitraljez kosil sovražnike … in še vse tiste, ki so si jih za sovražnike naredili ali pa jih sovražnike zgolj imenovali, da so se jih lahko znebili …
Kakorkoli …
Tvoje ime nam je torej znano … precej manj znana je tvoja življenjska zgodba. Že kot mala deklica si zahrepenela po samostanskem življenju in svoje življenje posvetila Bogu. Ki si ga častila s petjem. V tvojem življenjepisu berem, da so te zaradi čudovitega glasu in lepega petja imenovali »Kristusov slavček«.
In čeprav je tvoj glas, kot piše, izžareval radost in veselje, si v svojem življenju neizmerno trpela prav zaradi pomanjkanja radosti in veselja … Zaradi pomanjkanja »osrečujoče Božje bližine« si se bojevala z veliko žalostjo in pobitostjo. Tako piše.
Ne vem, če so temu stanju v tvojem času že rekli »depresija«, ampak v našem, času, ki je mimogrede, precej »deprast«, temu rečemo tako. In bi te Sveta mati Cerkev mirno lahko razglasila tudi za zavetnico estradnikov, pevcev, igralcev in kar nas je še te in take umetniške in polumetniške vrste: Ko Bog talentu, ki je mnogim v radost, veselje, užitek in tudi zavist, pridruži trn črnoglednosti, pomanjkanja samozavesti, smisla in slabe samopodobe. Depra, skratka!
In se mi v misel vriva hecna primerjava, da si ena taka srednjeveška Edith Piaf:
Tebe so imenovali »slavček«, njo »vrabček«, ti že kot otrok v samostanu, podobno kot mala Terezika iz Lisieuxa, ki je mali Edith Piaf, vzgojeni v bordelu uslišala prošnjo in jo obvarovala pred slepoto … Obe sta peli kot »angel« in trpeli … zaradi pomanjkanja osrečujoče Božje bližine …
Zdaj pa, tako sem trdno prepričan, kot odličen duet z angelskimi backvokali prepevata Bogu v čast!

Ljuba sveta Matilda, prosi za nas, depresivce, še posebej za umetnike.
Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!

Gregor

 

12. NOVEMBER – SV. JOZAFAT KUNČEVIČ

Dragi sveti Jozafat Kunčevič!

Priznam, da te prav nič ne poznam… in da me tvoje ime ni prav nič »svetniško« pobožalo, ampak me je asociiralo na dramskega junaka iz že kakšne balkanske komedije, ki jo je spisal Nušić, ali pa – oh, kaj pa vem – Kovačević, ali že kdo od tistih, ki so nas v starih časih znali nasmejati.
Potem pa sem odprl Knjigo svetnikov in ugotovil, da si tudi ti živel v starih časih, da ne ti stari časi ne tvoje življenje niso bili prav nič komični (čeprav krepko dramski), da pa si svoje življenje zaključil prav po balkansko … In naj mi oprostijo ljudje, ki živijo ali prihajajo z omenjenega področja, a zgodovina dogodkov in reka krvi, ki jo je popila balkanska prst, mi pač dajejo prav.
Torej: Živel si na prelomu iz 16. v 17. stoletje, ne na Balkanu, ampak v Ukrajini, ki je bila tedaj pod poljsko oblastjo, po rodu Belorus, vzgojen v pravoslavni veri si prestopil h katolikom, postal menih, kasneje škof. Tako sem prebral v knjigi, ki opisuje spore med Cerkvami, ki vse častijo istega in enega Boga, in so vse trdno prepričane, da ga častijo na edini pravi način in da se posledično ta Isti in Edini Bog – ki je mimogrede Bog ljubezni – strašno jezi na te, ki tega ne počnejo prav, ter jih pokonča z ognjem in mečem. In ker se Isti in Edini Bog ne oglasi, hočem reči: ker nikogar ne pokonča z ognjem in mečem, v njegovem imenu to storijo goreči privrženci različnih Cerkva Istega in Edinega Boga. Ki je – mimogrede – Bog ljubezni.
Ti, Jozafat, si si zelo prizadeval za edinost med verujočimi in neverujočimi, za edinost med sorodno in podobno verujočimi in si svoja prizadevanja zalil s krvjo … mučeniško prelito … ko so te – kot rečeno: prav po balkansko – pokončali s sekirami in meči.
In če se nam morda to zdi kruto … in necivilizirano … mračnjaško in srednjeveško … s sodobnega civilizirano napredno izobraženega stališča morda celo smešno … samo pomislite – sploh vi, ki grejete klopi katerekoli Cerkve, ki časti Istega in Edinega Boga – kako gledate na svoje brate in sestre. Kako planete »v mislih, besedah in (žal tudi) dejanju nad tiste,
ki se križajo drugače kot vi … premalo pobožno, kot bi bilo prav …
ki ne pokleknejo ali pa klečijo drugače… predvsem pa premalo pobožno, kot bi bilo prav …
ki mižijo, se trkajo po prsih, dvigujejo ali sklepajo roke v molitev … premalo pobožno, kot bi bilo prav …
ki dvignejo roke za prejem obhajila previsoko ali prenizko … predvsem pa premalo pobožno, kot bi bilo prav …
oziroma: da sploh stegujejo roke k obhajilu … medtem, ko vi le stegujete jezik … premalo pobožno, kot je prav …

Dragi moj sveti Jozafat Kunčevič … če pomislim na vse to, se mi zdi da si zaman po balkansko prelil svojo belorusko kri po ukrajinskih tleh pod poljsko oblastjo … na tej preljubi božji zemljici.

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in razlij na nas.

Gregor

 

5. NOVEMBER – SV. ELIZABETA IN SV. ZAHARIJA

Sveta Elizabeta in Zaharija, moj ljubi postarani zakonski par!

Čuden par sta.
Dva človeka, ki ju vsi poznamo … zaradi vajinega čudne nosečnosti… zaradi vajinega še bolj čudnega, že kar čudaškega sina … zaradi vajine čudne, čudaške in svete žlahte … In ker vaju poznamo, se nam zdi, da o vaju tudi vse vemo … in se vaju potem tako: ob raznih godovih in praznikih v cerkvenem letu spomnimo, iz krščanske dolžnosti preberemo enega od dveh odlomek iz evangelijev, kjer se pojavita … in potem izgineta iz evangeljske zgodbe in iz našega spomina … do naslednjega goda ali adventa. Morda prisluhnemo še kakšni dobronamerni pridigi v kateri padajo floskule o vajini veri, potrpežljivosti in svetosti, rečemo amen in pri tem prav nič ne premislimo vajinega čudnega, čudaškega in svetega življenja.
Pa vendar je vajina zgodba polna prečudno svetih vprašanj, ki se mi zdijo nadvse aktualna prav za naš čas … za sedanji trenutek odrešenjske zgodovine:
Kako je biti duhovnik in poročen? Razklati svoje srce med dva gospoda, služiti Bogu in ženi? Varati Boga z ženo in ženo z Bogom?
Kako je biti poročen z duhovnikom? Kako je ljubiti, če veš, da si to, kar ti kot ženi pripada, ukradla Bogu?
Kako je služiti Najsvetejšemu pri Njegovem oltarju, ko te je ta Najsvetejši prikrajšal za najsvetejše v tvojem družinskem življenju? Zmanjka besed, kajne? In to prav kruto dobesedno, ko – vsaj s človeškega stališča gledano – popolnoma upravičeno izraziš čisto majčken dvom? Božja logika, ki presega čudno, čudaško in presega tudi sveto!
Kako je zreti angela nad božjim oltarjem in angela v domači postelji? Kateri je lepši?
Kako je ohranjati vero in upanje skozi neuslišano željo po materinstvu?
Kako je ohranjati ljubezen, pa ne le ljubezen – več kot očitno tudi ljubezensko strast – globoko v tretje življenjsko obdobje?
Kako je ostati odprt za življenje … vse življenje?
Kako se ljubiti nezaščiten in nezaščiteno?
Kako je sprejeti nekaj zaželenega na nenačrtovan in nepričakovan način? Sprejeti življenje, ko si ga že odpisal? Prisluhniti glasbi življenja, ko sta že nastopili andropavza in menopavza? Ko ugotoviš, da sta ti dve pavzi … zgolj pavzi … in da je Veliki skladatelj nametal divje note v nadaljevanje, v veliki in famozni finale?
Kako je, ko tvoj otrok izgubi glavo?
O, veliko čudnih, čudaških in svetih vprašanj … nepotrebnih in celo spotakljivih…
Pa vendar se o njih, ob premišljevanju vajinega življenja, sprašujem tudi sam. No, ne sam… imam še ženo in potomce … in občestvo in občinstvo… In skušam tudi odgovoriti na ta vprašanja. Prav tako ne sam.

Sveta zakonca, obilo žegna ob vajinem godu, pa nam ga vrnita in obilno razlijta na nas!

Gregor

 

29. OKTOBER – SV. NARCIS

Ljubi moj sveti Narcis!

Priznati moram, da nisem še nikoli slišal zate.
Ves svet pozna tvojega soimenjaka iz grške mitologije, ki se je zaljubil v lastno podobo in nesrečno končal. Ali se je utopil ali si je rezal žile konec koncev sploh ni pomembno, je le dokaz – pa čeprav mitološki – kam človeka pripelje vase zagledanost.
Ljubezen do sebe nam je kristjanom sicer kar nekako zapovedana – vendar le v navezanosti do bližnjega in do Boga. Le v odnosu, torej … V ljubezni. Sicer postane svoje nasprotje. In nasprotje ljubezni je smrt. Ljudje, ki nimajo nikogar, ki bi ga ljubili … ali pa mislijo, da ni nikogar, ki bi jih ljubil … ljudje, ki ne živijo v odnosu ali ne živijo odnosa, pogosto izberejo Narcisovo pot.

Priznam tudi, da ob tvojem imenu pomislim na narcise. Pa ne le pomislim … kar zagledam jih. Doma sem iz tistih »rovt«, kjer se pomladi vse belo blešči zaradi cvetov narcis … ali ključavnic, kot jim tudi rečemo tu pri nas.
In si tudi ti, ljubi moj sveti Narcis, neke vrste božji ključavničar, saj si bil duhovnik in škof!
Kot rečeno, ne poznam te, niti ni o tvojem življenju dosti znanega … a ker so te razglasili za svetnika, bom zaupal, da si zaupane ti ključe vrtel v pravo smer.
Ker je Jezus Petru zaupal ključe nebeškega kraljestva, si jih vse do današnjih dni lastijo mnogi, ki so se razglasili za apostole ali njihove naslednike. Ali si jih lastijo upravičeno ali ne … ali se upravičeno razglašajo za apostolske naslednike ali ne… v to se ne bom spuščal. A moj ključ do razločevanja enih od drugih je prav v tem, v katero smer vrtijo ključe. Ali odklepajo ali zaklepajo? Ali so vratarji ali cariniki? So ljubeče usmiljeni ali so narcisoidni?

Jezus je, da bi zabava ne ugasnila, na svatbi spremenil vodo v vino … Ti pa si menda, da bi med velikonočnim obredom svetilke ne ugasnile, spremenil vodo v olje! Ni slabo! Čeprav ti moram priznati, da se mi Jezusova gesta bolj dopade. Če vidim vodo goreti, je ne bom ne pil ne hodil po njej. Jezus pa me vabi naj hodim po vodi. In če je to voda iz Kane Galilejske, ni tako hudo, če mi uplahne pogum, da se začnem utapljati … pa nehote pogoltnem malo te vode.
Na zdravje!

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

 

22. OKTOBER – SV. JANEZ PAVEL II

Ljubi moj Karel, sveti Janez Pavel II!

Bil si mi simpatičen že takoj, ko sem zvedel, da si bil igralec!
A si postal duhovnik. In škof. In kardinal. In papež. Gledano zgolj s posvetnimi človeškimi očmi, ti je uspelo: naredil si kariero. Pristal si v Vatikanu! Se da kaj več? Mislim, znotraj duhovniškega ceha?
Če bi ostal zvest igralskemu cehu, bi morda pristal v Hollywoodu? Bog ve, če ne.
Vsekakor si bil zvezda! Velikega formata. Človek za glavne vloge! Le da nisi igral! Predvsem pa nisi šmiral – kot rečemo, kadar kdo igra slabo in za vsako ceno všečno publiki!

Bil si, kot so pisali novinarji že za časa tvojega življenja, sploh pa kasneje, karizmatičen voditelj, vendar za mnoge tudi konzervativen in protisloven.
Konzervativen? Ne, Ti nisi bil konzervativec, temveč konzervator!
Resnico, ki so jo ljudje potisnili v zadnji in najtemnejši kot kleti in podstrešij – češ: »Uporabna ni, stran je pa tudi ne bomo metali!« – da jo je tam začel prekrivati prah časa in obžirati črv liberalnega dvoma …
to resnico, ki je v umazaniji in gnilobi izgubljala vrednost (da o časti sploh ne govorim) …
to resnico si spet privlekel na plano in jo po vseh pravilih svoje stroke popravil in očistil …
jo restavriral …
da je zasijala Resnica v vsej lepoti in svetlobi in se je znova pokazala Pot, ki pelje k Življenju.

In to si storil vedoč, da mnogi Resnice ne bodo sprejeli … da jo bodo zavračali in se od nje odvrnili. A Resnica ni vremenska napoved: danes taka, jutri spet drugačna, odvisno iz katere smeri zapiha veter. Resnica je ena sama (čeprav ima morda včasih dve plati), kot je ena sama tudi Pot. In je eno samo Življenje.

Da si bil protisloven? Morda. Vendar le toliko, kot so protislovne božje zapovedi. Še posebej tista, prva in največja: Ljubi Boga in bližnjega kakor samega sebe.

Če bi šel v Hollywood, bi brez dvoma dobil svojo zvezdo na bulevarju slavnih. A ti si vedno znal pravilno izbrati, in tvoja pot te je res ponesla med zvezde: v večno slavo.

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

 

15. OKTOBER – SV. TEREZIJA VELIKA (AVILSKA)

Ljuba sveta Terezija Velika!

Da nekoga razglasijo za »velikega«, mora seveda kaj velikega tudi narediti. Ti sama pa si rekla, da »Bog ne gleda toliko na velikost del, ki smo jih opravili, temveč bolj na ljubezen, s katero smo jih storili.«

In ti si, če gre verjeti izročilu – in zakaj mu ne bi … saj z leti vse bolj spoznavam , da je v izročilu … ali v pobožnih legendah, če hočete, več resnice kot pa v zgodovinskih čitankah! Kot pravi pregovor: Slep človek je revež, zaslepljenec pa bedak! – no, torej: ti si veliko delala … in ker si dela opravljala z ljubeznijo, si tudi veliko ljubila.

In prav o ljubezni bi se rad pomenil s teboj.

V času svojega življenja si bila deležna mističnih videnj … zamaknjenj … v katerih so doživljala trpljenje in ljubezen. Nekateri tvoji sodobniki so ti verjeli, drugi spet ne … te celo preganjali in se norčevali iz tebe.

A najbolj znano tvoje zamaknjenje se je zgodilo šele skoraj sto let po tvoji smrti … in resnici na ljubo, ti sama nisi prav nič kriva, da se – mirno lahko rečem – zaslepljeni ljudje – še dandanes zgražajo nad Berninijevim kipom … ki te kaže v pozi in izrazu, ki je za nuno morda res nekoliko neroden in nenavaden … pobožnemu in seveda poročenemu človeku pa ni tuj … in se ne zgraža, se ne posmiha, ne poveša oči, niti z njimi ne zavija … ampak se še sam zamakne.

Ker ve … da je ljubezen ena sama … in da so si sorodne njene pojavne oblike, pa če gre za ljubezen med možem in ženo, med nevesto in ženinom… ali pa za ljubezen med Bogom in tistim, ki Boga neskončno ljubi!

Zakaj bi nekdo hotel ločiti duhovno in telesno ljubezen?! Ene brez druge ni. Naj se še tako predajam duhovni ljubezni, lahko ljubim le v telesu! Če ločim duha in telo, dobim pornografijo in ateizem. Ki je duhovna pornografija. Kot je pornografija ljubezenski ateizem … celo antiteitzem!

Ljuba sveta Terezija, združena s svojim nebeškim Ženinom uživaš polnost ljubezni, ki jo tu na zemlji lovimo le po koščkih… Ti že »iz oči v oči«, mi pa »v ogledalu in v uganki«!

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!

Gregor

8. OKTOBER – SV. PELAGIJA

Ljuba sveta Pelagija!

V zadregi sem … in ne vem kako naj te nagovorim … saj sta v zadregi tudi zgodovina in izročilo, ki mi za danes »ponujata« kar dve Pelagiji!

Za prvo lepo vzgojeni katoliški pisci zapišejo, da je bila »igralka in plesalka, ki je živela bolj malo zgledno življenje«, med tem ko pravoslavci – prostodušno in južnjaško, predvsem pa neposredno – povejo, da je bila prostitutka. Roko na srce, je izraz še bolj neposreden in tako krepek, da ga jaz, ki sem prav tako lepo in katoliško vzgojen, ne upam ne zapisati, še manj izreči.
Kakorkoli … Ko je nekoč slišala škofovo pridigo, so jo besede pretresle do te mere, da je razdala svoje imetje, ki ga po pravoslavnem izročilu ni imela malo, saj je bila lepa in popularna … se zaprla v meniško celico in se pokorila in postila do smrti.
In je to čudež.
Mislim … ni tako zelo čudežno, da se je Pelagija spreobrnila, ampak je čudež, da se je spreobrnila zaradi škofove pridige. Morda so pa škofje včasih vendarle znali kaj povedati?

Za drugo sveto Pelagijo pa pravijo, da je bila devica, ki se je … po katoliškem izročilu preden bi jo lahko mučili in oskrunili, vrgla s strehe v smrt in v večno življenje … po pravoslavni verziji, pa je zavrnila cesarskega snubca – menda najprej Dioklecijanovega sina, potem pa še Dioklecijana samega – sprejela mučenje in smrt …. In nato seveda še večno življenje!

Kakorkoli … Morda pa gre vendarle za eno in isto osebo, saj je vsak človek malo »igralka in plesalka, ki ne živi zgledno«, malo pa svetnika! Ali pa ne verjamemo čisto do konca in zares, da človek, potem ko spozna in sprejme Kristusa, prejme novo življenje … da se še enkrat rodi … in da se rodi čist in nedolžen … deviški, če hočete … pa čeprav je bil prej ena velika … »igralka in plesalka« oziroma »prostitutka«!

Ljuba sveta Pelagija! Vračaš mi upanje v škofe … pričuješ mi, da ni važno kako človek začne, ampak je važno kako konča … in da je, če verjameš, da te bo Bog ujel v svoje naročje, včasih treba zbrati pogum in se vreči na glavo!

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!

Gregor

10. OKTOBER – SVETA TEREZIJA DETETA JEZUSA

Ljuba moja Terezika!

Vem, da tega nisi nikoli načrtovala, še manj želela, a si prava »zvezdnica« med svetniki. Popularna in slavna. Praktično je ni cerkve, ki bi ne imela tvoje slike ali kipa … vedno z naročjem polnim rož.
Ljudem, kot podobica, padaš iz žepov in iz denarnic … kot padajo po tvoji priprošnji na zemljo nebeške rože – neštete milosti, ki jih ljudem izprosiš pri svojem nebeškem Ženinu.

Zapisala si, da za večno slavo ni treba izvrševati velikih, junaških del … in da Jezusu ugaja le duša, ki se ponižno prikriva očem sveta. In čeprav si se skrila in se zaprla za visoke samostanske zidove, si pridobila, ne le večno nebeško slavo po kateri si tako hrepenela, ampak tudi zemeljsko. In si znana, slavna in popularna, saj se – kot pravi Jezus, tvoj Ženin – »mesto na gori ne more skriti!«

Med mnogimi tvojimi podobami so silno zanimive fotografije … pa vendar zelo redko naletim na tiste, kjer si oblečena v kostum Ivane Orleanske… in ne, ni bila maškarada, ampak teater. In mi godi … ker sem tudi sam igralec in kdaj pa kdaj napišem kako igrico in jo odigram. Ti si jih spisala menda kar osem in jih skupaj s sestrami odigrala. Komu? Sebi v zabavo in Bogu v čast. Vidiš, to je teater, ki mi dopade.                                                                                               Slikala si, pisala pesmi, po ukazu zapisala svojo življenjsko zgodbo… ki je postala bestseller. Če se ne bi zaprla v samostan, bi bila čaščena, slavna in bogata … Ups. Oprosti. Saj si: čaščena in slavna! In od svojega bogastva, daješ še nam!

S petnajstimi leti si vstopila v karmeličanski samostan in pri štiriindvajsetih – kako značilno za velike umetnike – umrla zaradi jetike … in če kdo ne verjame, da si življenje zajemala z neprimerno večjo žlico, kot – ne vem – Rolling Stonesi … da si odkrila pokrajine o katerih se Marcu Polu in Kolumbu še sanjalo ni … da veš o svoji ženskosti: o devištvu in materinstvu več kot celotno Mesto žensk skupaj … naj bere Povest duše. Tvoj bestseller. Ki je res: da best. Najboljši. Ljubezenska zgodba med teboj in tvojim Ženinom.

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in skupaj s svojimi rožicami usuj na nas.

Gregor

 

 

24. SEPTEMBER – bl. ANTON MARTIN SLOMŠEK

Ljubi moj Slomšek!

Ali blaženi ali sveti … pri meni ne igra posebne vloge. Niti pri drugih Slovencih ne. Da si »naš« … in »svet« … in edina logična izbira za prvega slovenskega svetnika, izhaja že iz tvojega imena.
Nomen est omen, da jo zašilimo še po latinsko, v jeziku Cerkve, katere sin si.

Anton Martin Slomšek!
Svetega Antona običajno upodabljajo s prašičkom, svetega Martina z gosko … je potem kaj čudnega, da si Slovencem, znanim častilcem pršuta, klobas in drugih mesnin ter strastnim »martinovalcem« svet? Okrog Sloma pa je tudi dosti nasadov in znano je, da se Štajercu, ki jé grozdje reče »neučakanec«!!
Ne nazadnje je še znameniti Rdeči Baron – tovariš Tito menda rad prepeval tisto: »En hribček bom kupil, bom trte sadil…«

Pa šalo na stran … da ne bo kdo užaljen.
Znano je, pa ne v zadostni meri, da si bil Prešernu ne le sošolec, ampak tudi kolega. Pesnik.
In nekoč sem se spravil delati primerjavo med vama … pesnikoma … In ti moram z vsem spoštovanjem, ki ti pritiče, reči: Prekaša te! Prekaša te zelo! V formi. V obliki. V duhu, če hočeš. V vsebini … ga pa ga daš v koš – ali v kozarec, kot želiš – v pogledu na svet. V optimizmu. V svetlobi. Saj si – ne nazadnje svet! Prešeren pa od sveta. Pa čeprav se morda zdaj družita in si krajšata (večni) čas!
Če mi kdo ne verjame, naj prebere Prešernovo Slovo od mladosti in tvojo Čas! Ali pa Prešernov sonet Komur je sreče dar bila klofuta in tvoje Potolaženje v trpljenju. Prešernov Kam – Ko brez miru okrog divjam in tvojo V nebesih sem doma!

Predvsem pa bi se ti rad zahvalil, ker si bil škof. Mislim … ŠKOF! Jasen v besedi in odločen v dejanju. Bil si človek akcije in ne sestankovalec! Sejalec besede in ne sejalec na sejah!

Čakamo na tvoj čudež, da te lahko dokončno razglasimo za svetega … pri tem pa smo spregledali, da je čudež, da ti je – kmetu in revežu blatnih škornjev – uspelo med nobleso na političnem parketu in ti ni spodrsnilo. Da si Slovenec, ki mu je uspelo. Med Slovenci!

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in razlij na nas.

Gregor

 

 

17. SEPTEMBER – SV. HILDEGARDA IZ BINGNA

Ljuba sveta Hildegarda!

Kadar me kdo, zaradi moje vere in mojih nazorov, pošlje v … mračni srednji vek, pomislim nate!
Kadar me kdo poučuje o cerkvenem zatiranju žensk, pomislim nate!
Kadar poslušam kvazi feministično javkanje, pomislim nate!

Le pomislite:
na vrhuncu pregovorno mračnega, neizobraženega in v vseh pogledih zaostalega srednjega veka – ki pa še zdaleč ni bil tako temačen, nerazgledan in v skoraj vseh pogledih nazadnjaški, kot je naš čas…
se znotraj institucije, ki je v svoji hierarhični strukturi izključno moška – pa čeprav ti moški nosijo kikle in jim tako pregovorno že od nekdaj pa vse do danes manjka tisto kar pritiče hlačam, in kar se praviloma nosi v hlačah…
no, se pojavi ženska … ne samo ženska, celo nuna … pred katero se lahko skrijejo in od sramu v zemljo pogreznejo vse in vsi, ki v sveti feministični vnemi kurijo svoje umazano perilo in v borbi za ženske pravice, ne le ženske, ampak celotno človeštvo potiskajo v … saj bi rekel srednji vek, pa prav zaradi tebe, Hildegarda, to ne drži … bi rekel v kameno dobo, pa tudi tam ni bilo tako topoumno … »konec sveta« je še najbolj primerno … propad … kaos … in kar je še teh negativizmov.

Ti, Hildegarda, ženska, nuna, jezika nisi šparala. In si svoje in kar mu gre povedala vsakemu, ki te je bil pripravljen poslušati. In poslušali so te! In prosili za nasvet! Vsi možje in veljaki in voditelji tistega časa. In jim izrekam priznanje za modrost in ponižnost, ki ju danes pogrešamo.
In si tako dala cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega. Vmes pa še papežu, kar je papeževega. Kar je čisto običajna praksa in postopek. Le da se zalomi, ko kakšen cesar misli, da je Bog, in se kakšen papež obnaša kot cesar!

Umetnica, pesnica, zdravnica, mistkinja, prerokinja … a si svoja videnja preverjala pri duhovnih avtoritetah … in Svetem Duhu … kljub temu, da bi lahko ob vsem, kar si bila, bila tudi samozavestna … pač nisi bila vase zagledana, kot na žalost mnogo današnjih umetnikov, pesnikov, znanstvenikov, prerokov … ki odprejo usta, ko misel še počepnila ni, kaj šele, da bi se usedla v možganih … in potem imamo, kar imamo! Predvsem nimamo duha. Da o Svetem Duhu sploh ne govorim.

Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in razlij na nas.

Gregor

 

 

10. SEPTEMBER – SV. NIKOLAJ TOLENTINSKI

Dragi sveti Nikolaj iz Tolentina!

Priznam, da, ko slišim ime Nikolaj, pomislim na Svetega Miklavža! Kako tudi ne, saj je Miklavž brez dvoma velik svetnik, morda celo največji … ker ga častijo stari in mladi, verni in neverni, brezverci in ateisti … Marsikoga, ki se je ločil od Cerkve in na vsa usta zagotavlja, da jo sovraži, sem že videl nabirati darove za svetega Miklavža!

In midva, dragi moj Nikolaj Tolentinski, sva svetemu Miklavžu lahko še posebej hvaležna. Tvoja starša sta se dolgo trudila zate … za otročka … pa vse zaman. In sta bila žalostna, čeprav je trud za otroka lahko nadvse lep. Potem pa sta poromala v Bari, na grob svetega Miklavža … in kako naj bi ju svetnik, ki uslišuje prošnje celo ateistom, okorelim liberalcem in razvajenim pamžem, pustil oditi praznih rok. Oziroma, praznega naročja! Miklavžev dar si, Nikolaj … kot moja druga hčerka, ki jo je preko pisma Miklavžu, izprosila prva.

In ker življenje daje le Bog – svetnik pač le izterja povračilo usluge – si ti svoje življenje v zahvalo posvetil Bogu in še kot puhast pubertetnik potrkal na vrata avguštinskega samostana. Danes bi rekli, da si življenje zavrgel, ga zapravil … saj le še redki vidijo smisel v postu, molitvi in pokori. Ti pa si se posvetil spovednici in prižnici!
Kar samo po sebi še nič ne pomeni! Tudi danes mnogi duhovniki ure in ure preždijo v spovednici … ali pa so ure in ure na prižnici! – No, roko na srce … pridigajo nekaj minut, a je tak dolgčas, da se vernikom vlečejo kot ure! Tako pač je, če duhovnik pridiga v spovednici in se izpoveduje na prižnici!
Ti pa si s svojim življenjem izven spovednice, prižnice … izven cerkve … pričeval … in privabil ljudi v spovednico in v cerkev.

Skrbel si za najbolj odrinjene in pozabljene … pri tem pa jedel le kruh in sočivje. Torej te bodo – upam – za svojega zavetnika razglasili vsaj vegani! Saj kakšnega posebnega povpraševanja po tebi, kljub tvojemu svetniškemu in asketskemu življenju – ali pa prav zaradi njega – ni!
A ker si priprošnjik za vsakdanji kruh in dušam v vicah, se ti iz obeh razlogov močno priporočam.

Obilo žegna ob tvojem godu! Pa nam ga vrni in razlij na nas!

Gregor

 

3. SEPTEMBER – SV. GREGOR VELIKI

Dragi moj Sveti Gregor, moj nebeški patron!

Ko bi me le s teboj družilo še kaj več, kot zgolj plešasta glava in ime. Ime, ki pomeni »sem buden, čuječ, živim«. Moje prespane ure so maloštevilne, in živim tudi, a če sem čuječ, je drugo vprašanje?

Zaradi tvojega življenja … dela, ki si ga opravil … načina, kako si ga opravil … kako si živel… skratka: zaradi tvoje svetosti … sta ti zgodovina in izročilo nadela ime »Veliki«! Pa vendar se pobožno ljudstvo vseskozi šali na tvoj račun, rekoč, da »še nisi v nebesih«… ker šele »greš gor« … »gre-gor« … In bi bil tako lahko, poleg tega, da si zavetnik učenjakov, učiteljev, šolarjev, pevcev, zidarjev in – ha!? – izdelovalcev gumbov, tudi zavetnik tistih, ki jim ni uspelo! Ali pa: še ni uspelo! Zavetnik vseh, torej!

Mimogrede: danes je prvi šolski dan, pa te prosim, da popaziš na naše šolarje, da jih spremljaš na križiščih in prehodih … tako cestnih kot življenjskih … posebno na prehodu v puberteto … in iz nje. In da učiteljem posreduješ modrosti, ki si jo sam v obilju premogel!

Da si, moj ljubi Gregor, malo nor, je jasno … saj je dejstvo, da si premaknjen! Svetniki običajno godujejo na obletni dan svoje smrti … ko so se rodili za nebesa. A ker ti šele »greš gor« in ni jasno, če si v nebesih, so ti god premaknili na današnji dan, 3. September, ko si bil posvečen za papeža. In zdaj še ptički, ki so se svoj čas ženili na pomlad, na tvoj god … ne vedo, ali bi se ženili ali ne? In se običajno ne? Ali pa zmeraj manj! In gnezdijo kar na koruzi! In se zato ženijo vseh sort ptiči! Tudi taki, ki ne pašejo skup!
Vidiš kakšne resne posledice nastanejo, ko se cerkvena birokracija vtika tja, kamor ni treba … v koledar, na primer!

In ko sem že ravno pri cerkveni birokraciji: ti si ustanavljal samostane, kjer se je le dalo, tako rekoč. Še iz lastne hiše – palače si naredil samostan … Za razliko od današnjih samostanov, ki vse bolj spominjajo na palače … in zasebna stanovanja!
Razdajal si iz cerkveno blagajne, rekoč da je to »imetje revnih«, a kot si ti reformiral bogoslužno petje, so mnogi »bogoslužni« reformirali tvoje navade in so tako skozi stoletja revni s svojim imetjem polnili cerkvene blagajne!

Ti luč iz začetkov mračnega srednjega veka, ki svetiš v temni konec današnje razsvetljene dobe!
Obilo žegna za tvoj god! Pa nam ga vrni in razlij na nas!

Gregor

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *