Pešec

foto: Tamino Petelinšek

foto: Tamino Petelinšek

Intervju objavljen v tedniku DRUŽINA
Kaj imata skupnega Mojzes in voznik avtobusa? Zakaj se papež vozi s kolesom? In kaj druži Čušina in Pavla iz Tarza? Komedija o velikih pešcih zgodovine. Zgodba o človeku in njegovih prevoznih sredstvih, cestah, poteh in stranpoteh. O srečevanju z zapovedmi, prepovedmi
in predpisi. Pešec – novi avtorski projekt Gregorja Čušina, ob katerem vam bo zastal korak.

Kdo je Pešec?
Misliš pešec kot avtor predstave ali pešec znotraj predstave?

Oboje. Sploh če ne gre za isto osebo …
Pešec je nekdo, ki na avtocesti nima kaj početi. Še na navadni pešpoti ne, ker mi tako hitro živimo, da neka vaška cesta v našem življenju nima več pomena.Če pešec že zaide na avtocesto, se počuti grozljivo … Imam izkušnjo (smeh).

Torej pešec plava proti toku?
Kristjani smo narod pešcev. Mojzes, veliki pešec, ki je šel po suhem čez morje, 40 let peš hodil po puščavi in bil tako trmast, da je ljudi odpeljal v edino državo tam okrog, ki nima nafte – Izraelci nimajo nafte, so narod pešcev in mi smo dediči Izraelcev. Jezus gre še korak dlje, hodi po morju, in Pavel, ki je oznanjal peš. Četrti pešec v predstavi sem jaz, ki jih obiskujem po tej pešpoti …

Kakšne prometne znake, predpise upoštevate pešci v predstavi, kdo vam jih postavlja?
V resničnem življenju sem vsak dan na cesti vsaj dve uri in opazil sem, da ljudje ne upoštevajo osnovnih prometnih znakov: ne upoštevajo omejitve hitrosti, ne dajejo »žmigavcev«, parkirajo, kjer in kakor se jim zazdi … Niti na cesti ne smeš biti prijazen; če daješ prednost nekomu, ki je nima, voznik v avtu za tabo ne ve, da si ti prijazen in ti hupa, ker oviraš promet … Upoštevanje pravil na cesti je nujno. V stvarnem življenju še bolj. Upam, da bom s predstavo vplival na obnašanje ljudi na cesti, upam, da se bo kdo vprašal, kako vozi in kje parkira (smeh).

Pa vendar gre sporočilo predstave dlje od prometnih znakov …
Kaj pa so božje zapovedi drugega kot svojevrstni prometni znaki?! Če na cesti ne upoštevaš prometnih znakov, se hitro zgodi nesreča. Še več, nič nam ne pomaga, če smo mi previdni in vse predpise upoštevamo – če drug ni previden, nas lahko vplete v povzročitev nesreče, nas spravlja v nevarnost. Ravno tako je v vsakdanjem življenju: če zanemarimo božje zapovedi, če ne upoštevamo osnovnih civilizacijskih norm, kar božje zapovedi so, se ne smemo čuditi, da je svet tak, kot je. Neločljivo smo povezani, odgovorni drug za drugega. Žal pa vedno bolj ugotavljam, da se ljudje že od Mojzesovih časov nismo nič spremenili: vidimo izključno sebe, vrtimo se okrog svojega popka, hočemo dobro le sebi, odgovornosti za drugega nismo pripravljeni sprejeti. V predstavi pešce in voznike, znake in predpise takih in drugačnih vrst metaforično prepletem in zapletem – malo razložim, drugo pa prepustim gledalčevi domišljiji in pameti.

Če si za Hagado pobral »štose« in zgodbe od vsepovsod in če si za Evangelij po Čušinu podal svoj pogled na evangelij – na kakšni podlagi je nastal Pešec?
Razen navedka iz Svetega pisma ni v predstavi niti ene pobrane zgodbe ali besedila. Vse je moje, vse je prišlo iz mene, iz osebne izkušnje, iz vsakdanjih voženj, srečevanj z ljudmi, s čredo in iz pogleda na tisti okrušek na vogalu v domači cerkvi …

Z novo predstavo si še bolj odločno in bolj ostro zarezal tako v humornost kot tudi v resnost …
Ko je žena videla predstavo, mi je rekla: »Za božjo voljo, Grega, kdaj boš že naredil predstavo iz glave?! Zakaj vedno narediš iz želodca?!« Kar v prevodu pomeni: »Naredi nekaj, kar bo ljudi zabavalo, povrhu jo boš laže prodajal …« Ne morem si pomagati, predstavo naredim iz tega, kar me boli. Čutim, da moram za svoje zdravje in za zdravje svoje okolice to dati ven – na svoj način, na način, ki ga obvladam. Da moram z odra opozoriti na stvari, ki me bolijo kot očeta, kot kristjana, moža. Seveda je to komercialno teže prodati, se pa bolje počutim.

Si sploh že poskusil narediti predstavo »iz glave«?
Tem za sproščeno predstavo v stilu »dajmo se fajn imet« je ogromno. Ampak takih predstav je dovolj, ponuja jih špas teater, ponuja jih kino, najdemo jih vsepovsod. Moje predstave pa so predstave za odrasle, zrele ljudi! Biti smešen je nekaj drugega kot ljudi zabavati. Biti zabaven je zame nekaj več, pomeni hoditi po robu in ne zdrsniti čezenj. Ampak nikoli ne ustrežeš vsem. In nikoli nisi do konca gotov, da si šel prav.

Zdi se mi, da so v Pešcu najbolj smešni prizori tudi najgloblji …
Globino in rob si določa človek sam. Komedija je seveda žanr za pridobivanje publike, mislim pa, da pravi humor da človeku še kako misliti. Še tako smešno šalo, ki je brez »osti«, bom kmalu pozabil, pa če sem se ji še tako smejal – dobra šala pa nekaj pove! Resne stvari povem na humoren način. Stvari, ki me najbolj bolijo in najbolj prizadenejo, pokažem kot smešne. Smešno je prijetno – a tu je bodica, ki bo zbodla, in če se bo gledalec kakšne bodice spomnil pozneje, ko mu bo težko, ko ga bo kaj bolelo in se bo nasmehnil, potem je predstava dosegla namen. Morda je Pešec, kljub smehu, res malo resnejša predstava kot prvi dve …

In z manj dvoumja! Če si z Evangelijem trepetal pred teologi, tukaj pelješ vso reč strogo po »biblično cerkvenih pravilih« …
Ah, vedno je kdo užaljen! Tisti, ki so sprejeli Hagado in Evangelij po Čušinu, s Pešcem ne bodo imeli težav, drugi lahko pridejo na popravni izpit (smeh).

Vprašala bom podobno kot žena, pa vendar z drugimi besedami: »Za božjo voljo, Grega, zakaj se v svojih predstavah vedno vtikaš v Cerkev?«
Teater je seveda namenjen publiki, gledalcu, a v prvi vrsti pišem iz sebe, pišem zase. In ne morem iz svoje katoliške kože! Če bi zaobšel Cerkev in vero, bi zatajil sebe. Morda bo koga presenetilo, a to počnem iz pripadnosti, iz ljubezni do Cerkve. Kar povem na odru, za tistim stojim. Ni treba, da se z mano strinjate, sploh ne, ampak sam brez kančka dvoma stojim za tem, kar povem.
Vem, da marsikdo po ogledu mojih predstav misli, da sem predrzen in aroganten, da povem več, kot bi smel oz. kot mi gre. A kar gledalec med mojo predstavo dobi, je samo informacija, impulz – kar s tem kasneje naredi, je stvar njegovega srca in glave. Vedno povem in ponovim še enkrat stavek iz Svetega pisma: »Tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu!«

Imam prav, če trdim, da se trudiš biti skrajen, da želiš hoditi po robu?
Jezus od nas zahteva skrajnost, skrajni način razmišljanja, skrajni način delovanja. Njegove prilike, njegovi nauki so skrajni. »Kdor ima svoje otroke rajši kot mene, kdor ima svoje starše raje kot mene, ni mene vreden!« Kaj ni to višek skrajnosti? Res je, trudim se biti skrajen. In pri hoji po robu je treba še kako biti previden, da ne zdrsneš čez. Zdi se mi, da je v svetu preveč mlačnosti in ta mlakuža se širi in širi, vedno več je je. Vedno manj je »mrzlih« in vedno manj »vročih«, vsi smo raje nekje na sredini, na varnem, neopredeljeni. Mlakuža pa je hudo nevarna, »mlačni bodo izpljunjeni«, piše. Zavestno hodim po robu in od tod se vidi dlje.

Nezadovoljstvo kot vir umetniškega ustvarjanja torej?
Ja, a to ne pomeni, da v življenju nisem srečen, daleč od tega. Iščem probleme, voham jih, če jih ni, jih najdem. Nezadovoljstvo je v tem, da nisem zadovoljen s sabo, s stanjem okoli mene, da želim biti boljši. Boljši ne od drugega človeka, temveč boljši od sebe! Da želim izboljšati – ampak tega ne morem in ne zmorem narediti sam, boljši lahko postajam samo v skupnosti, v odnosu. Če rečem, da bom sam postal boljši, je to new age, samoodrešitev. Naprej in više gremo lahko samo skupaj. Če zase čutim, da moram naprej, in opažam, da drugi ostajajo zadaj, jih moram potegniti za sabo, moram jih drezati: »Pejte, pejte, pridte!« Sem ovca – morda črna?! (nasmeh) –, ki išče boljšo pašo. To delam na svojem področju, v svojem poklicu, s predstavami, s tem, kar znam in zmorem.

Kje bomo še lahko videli Pešca?
»Pešec« je pripravljen za pot in bo prišel, kamor ga povabijo. Če sem čisto iskren, se bo pripeljal, saj Slovenija kljub majhnosti še zdaleč ni majhna. Tehnične zahteve so take kot pri Hagadi in Evangeliju, se pravi: več ljudi v dvorani kot na odru in potrpljenje pri usklajevanju terminov. To je vse!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>