Jona, besni prerok

                                                                                                                         foto: Tamino Petelinšek

foto: Tamino Petelinšek

Intervju objavljen v tedniku DRUŽINA

Po treh uspešnih projektih – Hagadi, Evangeliju po Čušinu in Pešcu – se igralec Gregor Čušin predstavlja z novim projektom Jona, besni prerok.

Zakaj je Jona besen?
Ko me je v poletnih mesecih poiskal Jona in mi začel preko rame in prav po tihem šepetati na uho prve stavke, sem bil presenečen. Prav zares je bil moj namen, da po Pešcu naredim nekaj veselega, zabavnega, zgolj sproščenega. Nekaj, kar bi lahko »prodal« in igral kjerkoli in komurkoli. Pa ni šlo. In ko sem se postavil v kožo človeka, preroka, ki beži pred Bogom, ki mu seveda ne more ubežati, ki obtiči požrt v ribjem trebuhu … potem Jona res ni mogel biti le tečen, siten, slabe volje ali kaj podobnega. Jezen? Premalo. Mislim, da je bes tista prava beseda, ki opiše stanje duha.

Nalivaš čistega vina slovenskemu kristjanu?
Zoprno je razlagati samega sebe, čeprav umetniki vsi po vrsti to radi počnemo. In Bog ve, da mi je nadvse zoprno o sebi razmišljati kot o umetniku. Ampak kot skoraj vsak umetnik bi rad spremenil svet. In če želim karkoli spremeniti, potem moram najprej pomesti pred lastnim pragom. Torej moram najprej spremeniti sebe in svojo najbližjo ali najožjo okolico. Zato to stalno ukvarjanje z vero, s katolištvom, s Cerkvijo … In morda vse to počnem ne toliko kot umetnik, temveč kot kristjan. Kot kristjan, ali še ožje, kot katoličan, sem prepričan, da sem na pravi barki.
Se pa včasih sprašujem o načinu plovbe, o usposobljenosti posadke, o treznosti kapitana … Mislim, da ni prav nič narobe, če tu in tam nekoliko poškilimo na kompas ali pa se zazremo v nebo, da preverimo, če je smer še prava.

Meje med Čušinom igralcem in Čušinom vernikom kot da ni več, zelo oseben si…
Drugače ne gre. Ne gre več! Že pri Pešcu sem slišal, da sem postal preveč oseben in da to ni dobro. V Jona sem zvlekel še svojo družino in tako še bolj zabrisal mejo (če je kdaj sploh bila) med mano in Jonom, med Čušinom igralcem in Čušinom vernikom … Se da vero igrati? Ne na odru, ampak tako privatno? Očitno se da. In prav zato Jona besni. Je njegov bes, ki je seveda tudi moj bes, le igra ali je resničen?

Se bojiš reakcij ljudi, ki se bodo v predstavi prepoznali? Posebno tistih z vrhov Cerkve…
Za vsemi besedami, ki jih v svojih predstavah izrečem, stojim. In naveličal sem se, da moram te besede stalno razlagati, opravičevati in jih braniti. Te besede razlagajo, opravičujejo in branijo mene. Zato tudi stojim ZA njimi!

Z vsako novo igro (ta je že četrta po vrsti) se Čušin vse bolj oddaljuje od lahkotnih ritmov in vse bolj koplje na globoko. Če smo se v Hagadi in Evangeliju po Čušinu vsi navduševali nad ritmom, štosi in nenadnemu preskoku iz smešnega v krvavo resno, potem je Pešec že nakazal pot v angažirano krščanstvo, kjer je le še kotek (ali klopca v cerkvi) prostora za mlačnost. In še tega kota pri Jonu, besnem preroku ni več. Čušin besede zabija v naše Ninive. Brezkompromisno, brez dlake na jeziku. Všeč mi je, ker smo morda po petdesetih ali več letih spet dobili angažiranega katoliškega avtorja. Če so se pri Hagadi neverujoči še lahko zabavali, potem jim je z vsako naslednjo Gregorjevo igro ostajalo manj manevrskega prostora. Kar sploh ni slabo, glede na to, kar lahko ta čas gledamo na naših odrih … Pešec in Jona tako nagovarjata katoliško publiko. Nalivata nam čistega vina. Morda nasujeta tudi nekaj soli na morebitno rano, a ne zato, da bi bolelo (pa čeprav tudi to), ampak da se ne bi zagnojilo! Nekateri Gregorju Čušinu očitajo (morda oni, ki ga v njegovih igrah sploh še niso videli), da je vzel vse preveč osebno! Ampak, kako za božjo voljo, naj človek sicer vzame svojo vero, če ne osebno? Naj se pretvarja? Vedno le prikimava? Naj le igra? Če tako pogledamo na Jona besnega preroka, kmalu ugotovimo, da v njem avtor misli krvavo zares, pa čeprav je vse zavito v monokomedijsko embalažo. Igra je v tem primeru le medij, ki nam sporoča, naj v svojem življenju ne igramo. Kajti življenje v sodobnih Ninivah ni limonada, ampak je prostor, kjer se je večkrat potrebno posuti s pepelom in sesti na raševnik. Zaradi vsega navedenega vam ogled Jona, besnega preroka, močno svetujem (pa čeprav se boste morda tudi sebi kislo smejali).

(iz bloga radijca Jožeta Bartolja)

Ksenja Hočevar