O meni

DSC_0410

foto: David Sipoš

 

*Sem peti otrok. Sestre: Zalka, Marica, Katrca, brat Branko in jaz. Vsi smo hodili v glasbeno šolo, nekaj časa imeli družinski ansambel (skupaj še z eno drugo veliko družino), ki se je imenoval »Bratje in sestre«.
Mama je ostala doma, oče delal kot cenilec škode, potem pa si uredil status samostojnega kulturnega delavca in svojih pet šoloobveznih otrok preživljal s slikanjem. In nas vse spravil do kruha.

 *Vzgoja: klasično katoliška, si lahko predstavljaš. Vsi smo bili aktivni v župniji, v mladinski skupini, pevskem zboru… Kot 15leten mulc sem prevedel Jesus Christ Superstar in potem smo ga mladinci igrali kot pasijon: Moja prva režija, če odmislim Miklavževe igrice, h katerim me je spravil tedanji župnik Razinger.

Zalka je nekoč rekla , da smo Čušini kot slama: bolj nas dol tlačiš, bolj gor tiščimo!

Atu in mami smo na svet spravili 19 vnukov. Zadnjega ata ni dočakal… Še vedno se, takorekoč vsako nedeljo dobimo doma, vedno silvestrujemo skupaj…

 *Pojma nimam zakaj igralec. Se je pa želja po nastopanju pojavila že zelo zgodaj, čeprav sem sanjal o tem da bom pevec. Dramski krožek skozi OŠ in srednjo. Ata je bil slikar: amater po izobrazbi, mojster v izvedbi in umetnik po duši…Smo pa vsi malo usekani.

Kot igralec lahko počneš vse, celo slab si lahko – nekaznovano… Si nekdo drug, si kar hočeš in kakršen hočeš, ali pa posnemaš koga, izstopaš iz sebe, se vživljaš v druge, se igraš, zabavaš, provociraš – vse nekaznovano, celo za denar. Ko sem dobil svoj prvi honorar, se mi je zdelo naravnost smešno, da sem plačan za nekaj kar bi počel tudi zastonj… Z leti ta entuziazem usahne, saj živiš tudi od kruha, a ne?

Delo v gledališču je timsko, zato je cel kup prilagajanja, odrekanja, umikanja, postavljanja… Igralci smo naporni in zoprni, vsi po vrsti zaljubljeni sami vase, prepričani, da smo najboljši in da imamo prav… Si predstavljaš, da imaš za cimra Rodeta??! Tako nekako je biti skupaj s povprečnim glumcem!

 *Ko pride familija se prioritete zamenjajo: sanje o Borštniku, Prešernovi ipd. se umirijo in sanjaš o mirno prespani noči, ni ti pomembna glavna vloga ampak zdravje otroka… Če jih imaš več, se to zgodi hitreje in močneje – pa zaradi tega ne trpim. Raje kot na predstavo bi šel prebrat pravljico otroku v posteljo… Zamujaš pomembnejše stvari kot so vaje in nastopi. To so prvi smehci, prvi koraki, prve besede, prvi zobki – vse to se zgodi samo enkrat, vloge že počakajo.

 *Služba: Takoj po diplomi in poroki1994: MGL – 1998? Potem Kranj do 2001? Potem spet MGL. Pomembnejše stvari: Takoj prvo leto 94 srečanje z Zijahom Sokolovičem (Glumac je glumac…) Ki je znan po svojih mono nastopih in me je fascinaral .

Vlog je toliko, da ne bi razpredal, bolj pomembno se mi zdi, da sem s v MGL »srečal » z Burkaškim misterijem ( Dario FO – italjanski nobelovec, komunist, tudi trn v cerkveni peti) – spet monodramski mojster in da sem dol padel, ko sem gledal Vilija Matulo (hrvaški igralec) ko je igral Lažnivega Kljukca – mono, seveda. Vse to je seveda vplivalo na nastanek HAGADE.

No, ja vloge vseeno: Kripl z Inishmanna, Šviligoj v Pohujšanju, Moritz v Pomladnem prebujenju, Ljudomrznik (ta mi je bil še posebej ljub, le zakaj?!), Norec v Kar hočete, Polonij v Hamletu in seveda Skopuh…

 *Imena otrok: Kristina Klara, Matija Jošt, Krištof Marij, Filip Damjan, Lucija Barbara, Peter Miklavž. Dve imeni zato, da imajo poleg angela varuha, še dva nebeška zavetnika.

 *Gledališča in družine ne povezujem, ampak ju skušam kar se le da ločit- pa seveda ne gre. Melita je doma, hvalaBogu, sicer ne bi šlo, psihično in fizično. Manjko nadomestimo poleti, ko sem prost, sicer pa jih ob nedeljah jemljem s sabo na »moje«predstave, da smo vsaj v avtu skupaj.

Gregor je glumac… In to sem: za ljubi kruhek, po službeni dolžnosti, po karakterju – oče pa sem po odločitvi in iz ljubezni, za kruh ki ne mine.

 *Hobi: Izredno rad in vse bolj mizarim – nisem nek car, a za dušo… Vrt, vrtnarjenje, zelenjava in rožce, pujenje plevela skriva v sebi poezijo in filozofijo, kurjenje peči, pa kruh zamesit in pojest… kar narediš z rokami in raste pred tvojimi oči, se lahko dotakneš in ni tako neulovljivo kot teater… par kokoši v prihodnosti, kaka koza… vsebolj sem kmet in nič ne skrivam.

 *Želja:  Da bi videl otroke odrast, k pameti in h kruhu priti… Da bi Bog s flomastrom šel, čez moje s svinčnikom narisane načrte! Ali pa da bi On še kaj boljšega in lepšega narisal…

 *Spomnim se, da sem pred nekaj leti med predstavo klepetal s svojim starejšim kolegom. No, ne tako strašno starejšim. Deset let, če me spomin ne vara. Slonela sva ob radiatorju pod stopniščem, prostoru, ki nam je v časih, ko se je še smelo kaditi, nadomeščal kadilnico in kjer sem, kljub temu, da sem bil in sem še nekadilec, zabijal čas v zaodrju, saj so bile debate tu neprimerno bolj zanimive kot pri nekadilcih. Kolega je bil bolan. Ne kak prehlad ali viroza. Rak. Zaradi kajenja. Dva meseca kasneje je umrl. Igral je torej eno svojih zadnjih predstav. In se je tega zavedal. Da igra eno svojih zadnjih predstav. In da kadi eno svojih zadnjih cigaret. In je dejal: »Kakšen smešen poklic. Stojim na odru in se pretvarjam, da sem nekdo drug. In ljudje v dvorani vedo, da  se le pretvarjam, a se pretvarjajo, da mi verjamejo. In jaz vem, da se oni le pretvarjajo, da mi verjamejo, a se pretvarjam, da ne vem. In oni vedo, da jaz vem, da oni vedo in da se pretvarjam, da ne vem…« Sledil je grenak nasmeh, kot vedno, ko valovi Nesmisla butnejo ob obalo Smisla… In zavit v oblaček cigaretnega dima je odkorakal po hodniku proti odru, da bo spet nekdo drug. Morda zadnjič.

Gledališče je zmuzljiva zadeva. A kljub vsej zmuzljivosti, kljub pretvarjanju, da verjamemo da je neresnično resnično, je meja med enim in drugim jasna. Če ne prej, se to zgodi v garderobi, ko si igralec izbriše z obraza masko velikega komičnega ali tragičnega junaka in se zazre v svoj lasten obraz v ogledalu, ali pa ko gledalec iz dvorane stopi na cesto in doume, da je jutri nov dan, da bo spet treba v službo in da ne skrbi ne položnice niso kar izginile.